25. Liffe: Jama

v Festivali/Film & jaz/LIFFe/Prispevki/Recenzije/Recenzije

Do kam sega racionalno mišljenje človeka, ko se znajde izoliran od hrane, pijače, svetlobe in predvsem »normalnega življenja«? In kaj je človeško bitje pripravljeno storiti za lasten obstoj?

Filmski seminar: Nori na evropski film

OBSTATI ČLOVEK ALI NE?

Avtor: Andrej Hoivik

Do kam sega racionalno mišljenje človeka, ko se znajde izoliran od hrane, pijače, svetlobe in predvsem »normalnega življenja«? In kaj je človeško bitje pripravljeno storiti za lasten obstoj? Na ti vprašanji nam en možen odgovor podaja španski režiser Alfredo Montero v svojem filmu Jama (La Cueva, 2014).

Udeleženec letošnjega Londonskega filmskega festivala (BFI London Film Festival) nam predstavi izgubljeni posnetek petih prijateljev – tresočo kamero, ki jo vedno nosi eden izmed njih, smo izvirno prvič doživeli v Čarovnici iz Blaira (Blair Witch Project, 1999, Daniel Myrick in Eduardo Sánchez) –, ki si privoščijo počitnice na odmaknjenem španskem otoku. Na začetku idilična zgodba, ki prikaže vso »zasebnost« starih prijateljev – od posnetkov boječe Bergoñe pred vzletom do opravljanja velike potrebe Jaca. »Mladost je norost« prvih 15 minut filma sporoča Montero. Ko pa Jaco odkrije jamo, ki se nahaja nedaleč od šotorov, kjer začasno bivajo, se film spreobrne na drugo plat te »norosti«.

la-cueva
image-1014
Prizor iz filma Jama.

Tako kot smo ljudje že po naravi radovedni in si včasih želimo adrenalina in ciljev, ki jih sicer ne znamo opredeliti; tako se Jaco, Bergoña, skupaj z Carlosom (snemalcem), Ivanom (Bergoñinim ljubčkom) in Celio (racionalistko, ki je s seboj vzela tudi baterijo na navijanje) odpravijo raziskovat jamo, ki zgleda na prvi pogled zelo prijazna; posebno, ko vanjo prodirajo topli sončni žarki. Jaco, ki se določi za vodjo »ekspedicije«, vztrajno nagovarja ostale, naj mu sledijo čim globlje v jamo.

la_cueva_frikarte
image-1015
Prizor iz filma Jama.

Občutek varnosti gledalcem predstavlja prav filmsko platno, saj Ivan vso pot beleži njihovo poglabljanje v temine jame. Že ko se zdi, da dlje sploh ne morejo več iti, se pričnejo še neokusne šale s strašenjem drug drugega, preizkušanjem opcije infrazelene (vidnega dogajanja skozi kamero tudi ob popolni temi) in vpitjem. Vendar to vpitje zelo kmalu preneha biti le šala. Ko se prijatelji že kar nekaj časa vrtijo v krogu, spoznajo, da so se izgubili. Čeprav pregledajo cel posnetek svojega spusta v jamo, ne morejo rekonstruirati poti, ki bi jih spravila nazaj ven.

Dehidracija, klavstrofobija, izguba mobilnega signala in grizoča podgana povzročijo začetek bitke za preživetje. Vendar Montero, ki se podpisuje tudi pod scenarij filma, ne išče timskega dela prav dolgo, kot jo je odlično nakazal Frank Marshall v Živih (Alive, 1993). Raje se obrne na vsakega posameznika, ko začenja spoznavati, da se bo živ vrnil le, če bo v sebi poiskal živalski nagon po preživetju. To najmanj uspeva Jacu, ki dokaj hitro predlaga, da se bo eden moral žrtvovati za obstoj drugih – nekdo bo moral umreti in postati hrana drugim. Z vlečenjem odrezanih vezalk igro najkrajše izgubi histerična Bergona, ki se po krutem spoznanju hoče otresti smrti. Jaco in Ivan – ki ga zdaj prav več ne vidimo v seksualnem partnerju Bergone – jo dokaj hladnokrvno umorita; temu dejanju nasprotuje le Celia. Ko spozna, kakšne »prijatelje« ima okoli sebe, je odlično nakazan Sartre, ki v eksistencialističnih Zaprtih vratih (Huis clos, 1965) pravi: »Pekel so ljudje okoli nas.«

Imagen-de-la-pelicula-La-cueva-2
image-1016
Prizor iz filma Jama.

La Cueva postane grozljivka, ki sledi uveljavljenem sodobnemu španskemu »horrorju«. In vendar ena izmed redkih, ki jo podoživljajo pred vstopom v jamo še najboljši prijatelji. Če ima Boylov film 127 ur (127 Hours, 2010) srečen konec, bi v popolnem kontrastu opisali konec Jame. Čeprav Celia po pobegu od preostalih moških v paniki čudežno najde izhod iz jame, to ne da gledalcu nobenega zadoščenja. Umrla bo, saj jo je zblazneli Jaco ranil, ko je tudi v njej videl le še hrano. Z glasbo ovenčanim koncem se pojavi zopet prava neosebna kamera, ki nakazuje Celianino željo po življenju, ki ji ga kanibalizem v jami ni uničil. To je morda še najbolj up vzbujajoči moment filma, ki sicer skozi vse drugo dogajanje predstavi idejo, da človek ni nič drugega kot žival, ko se znajde na stičišču med življenjem in smrtjo.