9. seminar MAF: Spopad

v Festivali/LIFFe/Recenzije/Vsi prispevki

Film Spopad (Eshtebak, 2016) je drugi režijski izdelek egiptovskega režiserja in scenarista Mohameda Diaba, ki tako kot njegov prvenec 678 (2010) črpa svojo vsebino iz družbeno politične situacije sodobnega Egipta. V kolikor nam Diab s 678 predstavi problematiko spolnega nadlegovanja žensk na kairskih ulicah, nas s Spopadom sooči z realnostjo sveta, ki se je oblikovala po arabski pomladi.

Po besedah režiserja in aktivnega udeleženca revolucije 2011 je bil Spopad sprva zamišljen kot prikaz vzpona revolucije, vendar je po štirih letih nasilnih dogodkov postal dokument njenega padca. Kmalu po izbruhu revolucije je postalo namreč jasno, da tako imenovana arabska pomlad ni upravičila svojega imena, saj so razmere v Egiptu (in ostalem Bližnjem vzhodu) v mnogo čem še slabše od tistih izpred leta 2011. Glede na to, da film črpa vsebino iz družbeno in politično izjemno kompleksnih razmer Egipta, ki svoj izraz najdejo v socialni neenakosti, notranji delitvi družbe glede na verska/ politična prepričanja, menjavi političnih voditeljev, protestih itd.,  je interesantno že samo vprašanje, na kakšen način film naslavlja omenjeno tematiko. Z ozirom na to vprašanje lahko rečemo, da je problematika egiptovske družbe v Spopadu predstavljena na precej inovativen način, saj je celotno filmsko dogajanje postavljeno v notranjost policijskega kombija, ki se prebija skozi nasilne ulične demonstracije. V notranjosti tega vozila pa se odvija drama, v katero so ujeti pripadniki Muslimanske bratovščine, promilitantni podporniki in aktivisti – moški, ženske, otroki. Film se zlasti osredotoča na medsebojne odnose ujetnikov, pri čemer zastavlja vprašanje, ali bo ujetnikom uspelo poiskati skupen jezik in zavoljo preživetja preseči razlike.

Ravno v vprašanju, ki ga zastavlja film, pa se skriva določen manko filma. Očitati mu je namreč mogoče nekoliko površen scenarij, saj bi bilo pričakovati nekoliko lucidnejšo zasnovo karakterjev in njihovih medsebojnih odnosov, preko katerih bi film lahko ponudil pravo alegorijo o sodobni – versko, politično in socialno razklani egiptovski družbi. Namesto tega (p)ostane film nekoliko površinski, karakterji dokaj kmalu najdejo skupen jezik, ameriško šolani režiser pa nam postreže kar z nekaj hollywoodsko klišejskimi puhlicami, kot je denimo vloga hecnega »debelinkota«, ki v napetih trenutkih s svojim razglašenim petjem povzdiguje razpoloženje skupine. Tovrstni melodramatični trenutki in nekoliko naivni dialogi so tudi razlog, da se prikrade sporočilo filma, ki je morala o skupnem sobivanju in humanosti človeštva, na nekoliko izsiljen in poenostavljen način.

Kljub temu pa lahko rečemo, da film v vizualno tehničnem smislu odlično slika razpoloženje post revolucionarnega Egipta. Režiser je namreč z načinom kadriranja in s pomočjo uporabe ročne kamere direktorja fotografije Ahmeda Gabra, ki je ustvarila hitre, pogosto zabrisane in tresoče posnetke, uspel ustvariti občutek bolj neposrednega in osebnega soočenja gledalca z dogodkom. Uporaba posebnih svetlobnih in zvočnih učinkov pa je le še okrepila to že tako tesnobno in napeto ozračje notranjosti kombija, ki nam navsezadnje predstavlja ogledalo sodobne egiptovske družbe.

 

Veronika Kuzmić