loading ...
loading ...

2. edicija natečaja MFL: 3 lepotice

Polona Konjedic je v okviru Mad About Film seminarja na lanskoletnem filmskem festivalu Film na oko napisala kritiko filma 3 lepotice, s katero je sodelovala tudi na natečaju za Mlado filmsko kritiko.

Polona je zmagovalka natečaja v študentski kategoriji. Žirija je svojo odločitev, zakaj si njena kritika zasluži 1. mesto, utemeljila z besedami: “Prodornost kritike odraža predvsem umestitev obravnavanega celovečernega filma Tri lepotice(Carlos Caridad-Montero, 2014) v širši kontekst, s čimer avtorica skicira portret sodobne venezuelske družbe.”

Misija Miss Mesija

»En una noche tan linda como esta 
cualquiera de nosotras podría triunfar
ser coronada Miss Venezuela
y por fin su sueño realizar
[1]

(Miguel Ignacio Mendoza, iz himne na izboru za Miss Venezuele)

Ko je venezuelski režiser Carlos Caridad Montero svojim študentom na fakulteti ponudil možnost izbire tematike njihovega zaključnega dela – dokumentarca – se je pet od sedmih skupin odločilo za zgodbe, fokusirane na fizični izgled, lepoto ali plastične operacije.  To je bil zanj rdeči alarm, da je začel o svoji rodni državi, ki pregovorno velja za domovino najlepših punc na svetu in deželo z največ osvojenimi titulami na tekmovanju za Miss Universe, hkrati pa za meko plastičnih operacij, kjer lahko za 2000 dolarjev svoji mladoletni hčerki izpolniš sanje in ji podariš joške, razmišljati kot o državi, kjer je lepota bolj državotvorna kot aktivistično gibanje.

Tri lepotice (3 Bellezas, 2014) je režiserjev prvi celovečerec. V osnovi gre za črno komedijo o nepotešeni materi samohranilki, ki zaradi lastnega hlastanja po lepotnem nazivu med svojima dvema hčerkama, sinom in seboj ustvari hierarhijo naklonjenosti, vzpostavljeni po principu spola in fizičnih atributov. Na trenutke že skorajda groteskno pretiravanje, ki se seveda močno izraža skozi oblačila in izrazito črno-belo slikanje likov, gledalcu daje občutek, da se je znašel v pravljici, ki jo je nekdo naskrivaj spremenil v grozljivko, in sicer zato, da bi z njo namesto pomirjenosti zasejal grozo in strah. Sama tematika  lepotnih tekmovanj kar kliče po banalnosti, ki se ji je Montera med drugim zaradi zavedanja nevednosti tujega gledalca, ki o Venezueli  nima pojma, izognil tako, da jo je brez sramu postavil v ospredje in jo s tem  “razbanaliziral”, česar z dokumentarističnim slogom (česar se tudi sam zaveda) ne bi mogel doseči. V dokumentarcu se namreč temu, da se pri mizi moli za dekletov uspeh na lepotnem tekmovanju, ne bi mogli grenko smejati, pač pa bi le odmaknjeno zrli v sliko z grozo, da se to dogaja, in z olajšanjem, da se nas to vendarle ne tiče. Filmu se je uspelo zliti z realnostjo v izboru nekaterih igralcev in igralk (npr. Josette Vidal v vlogi Estefanie in Fabiole Arace v vlogi Caroline), ki so bolj telesno reprezentativni kot igralsko prepričljivi, z izjemo Perle, ki jo je upodobila izkušena Diana Peñalver, ki se fanatični obsedenosti preda z dušo in telesom. Kot pove že naslov, film ni nič kaj več kot zgodba o treh lepoticah. Z vpeljavo slutnje, katera je tretja, ki se na koncu izkaže za verodostojno, Montera nahrani gledalca, lačnega Almodovarja, in s tem doseže, da se mu kaj dosti sploh ne da očitati. Resnost bi bilo ob tem popolnoma neresno pričakovati.

Venezuela je dežela nenehnih disfunkcionalnosti, kjer je to, da obtičiš na avtocesti, ker zastoja ni nihče napovedal, kaj šele predvidel, pričakovano in normalno, po drugi strani pa se je iz njenega neučinkovitega ustroja izlegla izjemno sposobna organizacija, ki obvladuje tako mentalni kot socialni vzvod države. Perla ni zgolj in samo pošast, ki izkorišča svoje otroke zato, da bi zadovoljila svoje bolestne želje, pač pa tudi mati, ki se dovolj dobro zaveda, da jo v mačistični družbi, kjer ti za dosego ciljev kot ženski tako ali tako ostane samo lepota, najbolje odneseš, če vanjo vložiš ves svoj čas (in denar). Če venezuelski materi, ki ne zasluži dovolj, da bi lahko obnovila svojo napol razpadajočo hišo, ne uspe ustvariti popolne lepotice, ji še vedno ostane možnost, da se medtem, ko se hčerka izobražuje pri “misologu” (o.p. strokovnjaku za misice), ki ji razkriva njene napake, ali v kampu za misice, udeleži tekmovanja za Miss Barbie Universe. Kot pravi Perla: »Plastične rože nikoli ne ovenijo.«

[1]                  Na tako lep večer lahko zmaga vsaka od nas in okronana za Miss Venezuele končno uresniči svoje sanje (prosti prevod).

Polona Konjedic

Komentiraj

Napaka Preveri kaj si vnesel!

14. seminar MAF: Dan brez imena

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Maturantski izlet po makedonsko (Objavljeno v reviji Ekran) Leta 1981 je Emir Kusturica posnel enega svojih najboljših filmov, Se…

Preberi več →

14. MAF seminar: Poročilo

Blog, MAF!, Poročila

Novembra so štiri slovenska mesta zaživela s svežim filmskim utripom. 28. LIFFe je ponudil bogat program in vsak je…

Preberi več →

14. seminar MAF: Scenarij: Zadnji obiskovalec

Blog, Festivali, LIFFe

V sklopu 14. filmskega seminarja za mlade Enostavno nori na film, ki je potekal na 28. Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu LIFFe,…

Preberi več →

14. seminar MAF: Scenarij: Grozljivi gost

Blog, Festivali, LIFFe

V sklopu 14. filmskega seminarja za mlade Enostavno nori na film, ki je potekal na 28. Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu LIFFe,…

Preberi več →

14. seminar MAF: Oblika vode

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Pravljičasta pravljica Ustno izročilo je v zgodovini človeštva vse do začetka pisanja in tiskanja v večjem obsegu predstavljalo edini…

Preberi več →

14. seminar MAF: Intervju s Souleymanom Seyom Ndiayom

Blog, Festivali, Intervjuji, LIFFe

Od Senegala do Slovenije Souleymane Seye Ndiaye je senegalški igralec, ki je na Liffe prišel zaradi filma Mlada ženska….

Preberi več →

14. seminar MAF: Mlada ženska

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Kako biti francoska ženska Paula je Francozinja. To se pravi francoska ženska. Pa ne tiste pregovorne sorte, ki nosi…

Preberi več →

14. seminar MAF: Rekviem za gospo J.

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

OPRAVKI ZA SMRT »Obstaja en zares resen filozofski problem: samomor,« je zatrdil Albert Camus. Film Rekviem za gospo J….

Preberi več →

14. seminar MAF: Moški ne jočejo

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Izgubljeni in najdeni Združena Jugoslovanska produkcija pod poveljstvom (generala) režiserja Alena Drljevića je napovedala bitko travmam skupinice, ki jo…

Preberi več →

14. seminar MAF: Ubijanje svetega jelena

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Ubijanje slehernega gledalca Tudi letos je na Liffe prišel težko pričakovani, zdaj že drugi angleško govoreči film izjemnega, a…

Preberi več →

14. seminar MAF: Dobri časi

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Dobri časi slabega mesta Brata Benny in Josh Safdie, ki bi se ju dalo opredeliti kot indie režiserja, nam…

Preberi več →

14. seminar MAF: V Ciambri

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Zatirani, ki imajo svoje zatirane Zgodnje vstajanje, potepanje čez dan in trudoma nekaj zaslužiti (večinoma s krajo), napeljevanje žic…

Preberi več →

14. seminar MAF: Obupana

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Slaba raziskava neonacističnega nasilja Film Obupana (Aus dem nichts, 2017, Fatih Akin) deluje na dveh ravneh: družinski in družbeni….

Preberi več →
Back To Top