Mladi srbski režiser Ognjen Glavonić si je s svojim prvim, večkrat nagrajenim celovečernim dokumentarcem zastavil drzno nalogo spoprijemanja s srbsko polpreteklo zgodovino, natančneje s srbskimi poboji albanskega civilnega prebivalstva spomladi 1999. Globina dva je bila med drugim nagrajena za montažo na mednarodnem festivalu dokumentarnega filma Beldocs v Beogradu, na mednarodnem festivalu dokumentarnega in kratkega filma DokuFest v Prizrenu, nedaleč od mesta poboja, pa je film prejel nagrado za najboljši balkanski dokumentarec. Glavna oblikovna inovativnost filma leži v kombinaciji zvočnih posnetkov pričevanj, ki so bila posneta na sojenju proti Miloševiću na haaškem sodišču za vojne zločine, in podob narave, ki skupaj ustvarijo močno sporočilno vrednost.
Četudi je pokrajina skorajda idilična, hkrati deluje moreče. Nelagodje je dvojno: zbujata ga gledišče tik na tokom reke, ki naplavlja razno rastlinje, in nenavadno glasen šum vode, ki ob pričevanjih, ki jih slišimo, ustvarjata pričakovanje, da bo tok vsak trenutek naplavil truplo, po drugi strani pa smo tudi sami umeščeni v reko, na mesto, kamor je trupla naplavilo. Ker gledamo iste stvari, kot so jih gledali tako umrli pred smrtjo kot njihovi klavci, smo pahnjeni v sredo dogajanja, v samo središče zločinov, zaradi česar več ne moremo zasedati mesta nepristranskega opazovalca, ki z varne razdalje vrednoti dogajanje.
Zvok je bistven sestavni del filma – gre za pričevanja pripadnikov policije, ki jim je bilo naročeno, da se znebijo trupel, izpoved preživele žrtve pokola in tudi pripovedi samih klavcev. Pričevanja navzočih spremljajo zlovešči in nadležni zvoki okolja, podobni zvokom delovnih strojev, ki pa jih ne vidimo in ki niso neposredno povezani s pripovedjo, kar še stopnjuje vzdušje grozečega pričakovanja in agonije, ki ne pojenjata. Šele v kombinaciji s pričevanji sicer nevtralne podobe narave, zapuščenih kamnolomov in propadajočih poslopij, v katerih so se poboji zgodili, postanejo grozljive in obeležene s smrtjo, ki jo naenkrat lahko ugledamo na vsakem koraku. Glavonić torej zgodbo o pobojih pove ne le brez vsakršnih trupel, temveč tudi brez vsakršne človeške podobe.
Globina dva je formalno izčiščen film, ki s preprostimi sredstvi dosega nenadejane čustvene učinke in poleg pretresljivih zgodovinskih dogodkov priča tudi o zmožnostih človeške domišljije.
Ana Hancock