17. seminar MAF: Plovba po Stiksu

v Festivali/LIFFe/Prispevki/Recenzije

Po osmih letih raziskovanja, razvijanja scenarija in štiridesetih snemalnih dneh z desetčlansko ekipo na jadrnici na odprtem morju se je radikalna filmska vizija Wolfganga Fischerja udejanjila v filmu Stiks (Styx 2018). Čeprav je bilo od prve ideje za Stiks do dokončanega filma narejenih mnogo filmov na podobno temo (Human Flow, Odprto morje, Sredozemlje itd.), se zdi, da ima Stiks zaradi naturalističnega pristopa med vsemi posebno mesto: Fischer je pri ustvarjanju filma sodeloval z begunci, reševalci, nevladnimi organizacijami in korporacijami, da je ustvaril svoj edinstven pogled na dogodke, ki bodo, kot pravi, zaznamovali prihodnje desetletje naših življenj.

Čudovita kompozicija iz ptičje perspektive nam pokaže reševalce (zaradi položaja kamere izgledajo kot mravlje), ki  brez besed zavzemajo vsak svoje mesto na kraju nesreče. Vsi sledijo protokolu, vsi točno vedo, kam morajo. V središču vsega je zdravnica Rieke (Susanne Wolff), ki hitro in hladnokrvno imobilizira ponesrečenca, ga z nekaj reševalci spravi v rešilni avto in na poti v bolnico že izvaja najnujše posege. Že ta scena je zadostna ekspozicija njenega lika, ki je sposoben, priseben in racionalen.

Podobna metodičnost se pokaže, ko se Rieke pripravlja na odhod z jadrnico do malega otoka Ascension v Atlantiku. Njena plovba je mirna, pravo nasprotje njenemu hektičnemu življenju zdravnice. Stoično preživi tudi hudo nevihto, njene mirnosti pa je konec, ko se nekega jutra znajde le malo več kot sto metrov od potapljajoče se ribiške ladje, prenatrpane z begunci. Obalna straža obljublja rešilno akcijo, ki je ni od nikoder, prej prijazni kapitan bližnje velikanske ladje Pulpca se na kratko sklicuje na stroga pravila podjetja in na strah, da izgubi službo, ostale ladje se sploh ne odzovejo. Rieke preostane dilema, ki jo igralka Susanne Wolff odigra z visceralno nujnostjo: naj poskusi migrante rešiti ali naj posluša pozive obalne straže, naj se ne vmešava in ne poskuša rešiti nikogar, ker je njena jadrnica premajhna in bo povzročila le paniko.

In Stiks je najboljši prav v moralni ambivalentnosti prikaza vseh vpletenih; Rieke ni ne altruistična aktivistka, ki bi z reševanjem drugih ogrozila svoje življenje, ne nehumana egoistka, ki bi kar odplula naprej. Seveda bi lahko kapitana ladje Pulpca obtožili konformizma in nehumanosti, a je Fischer v intervjujih povedal, da je ob raziskovanju pravil prevoznih podjetij ugotovil, da tovrstne ladje pogosto sploh niso primerno opremljene za reševalne akcije, obenem pa je pričakovanje, da bo vsaka tovorna ladja, ki pride v stik z begunsko ladjo, začela reševanje, v sodobnem kontekstu neoliberalnega kapitalizma idealistični anahronizem – in ta kontekst je za Stiks ključnega pomena, saj se ukvarja z realističnimi osebami v realnih stiuacijah in nikakor ne idealizira dogodkov in likov, ki jim prisostvujejo. Tako tudi kapitan Pulpce ni demoniziran lik; je  racionalen človek, morda nekoliko podoben Rieke. Če sprva tudi obalna straža deluje kot simbol nehumanosti, ki klice na pomoč preprosto ignorira, pa lahko – ko ta končno pride – slišimo radio, prek katerega vsakih nekaj sekund pride novo sporočilo o koordinatah potapljajoče se ladje in velikanskem številu beguncev v nevarnosti. Fischer se je odločil celo spremeniti naglas v angleščini, ki jo govorita dva različna člana obalne straže, s katerima komunicira Rieke. Njegov cilj je seveda pokazati, da za katastrofo niso odgovorni posamezniki, niti posamezne vlade. Problem zadeva vse prebivalce vseh držav, vse vlade in vse sisteme. In tukaj se vrnemo k zgoraj opisanemu kadru iz ptičje perspektive. Če je ta prizor deloval sprva kot zgoščena ekspozicija, pa se zdi, da dobi v drugi polovici filma nov pomen: gre za kontrast med reševanjem ponesrečenca na ulicah Nemčije, ki v filmu traja le nekaj minut, in reševanjem beguncev na odprtem morju, ki zavzame celo drugo polovico filma. Tako kot pri prvem prizoru reševanja težko določimo, kdo je najbolj zaslužen za uspešnost akcije, pa tudi ob (ne)reševanju beguncev ne moremo govoriti, kdo je za katastrofo najbolj kriv.

Fischer pokaže etično zagato v vsej njeni kompleksnosti, obenem pa migrantske krize nikakor ne vidi kot nekaj neizbežnega; njegov pogled je izrazito humanističen, kar doseže s strogim naturalizmom, predvsem v prizorih, kjer Rieke v dolgih mučnih minutah vleče na krov nezavestnega begunca, ki je priplaval do njene jadrnice. V teh prizorih so abstraktne instance moči in kapitala  prisotne le v oddaljeni kasnejši refleksiji, zasenči jih urgentnost podob njenega napetega in njegovega mlahavega nezavestnega telesa. Tu se popolnoma približa človeku: od kod prihajamo? Kdo smo? Kam gremo?

Avtor besedila: Oskar Ban Brejc

Vir fotografij: Arhiv Liffe