17. seminar MAF: Intervju z Darjo Žuk: O ženskah, ki si ne želijo samo ljubezni in poroke

v Festivali/Intervjuji/LIFFe/Prispevki

Film Kristalni labod (Khrustal, 2018) je s svojo živahno vizualno in glasbeno podobo svež prikaz Belorusije v 90. letih. V ospredju je zgodba mlade ženske, ki želi odpotovati v ZDA, da bi obiskala ‘rojstno mesto’ house glasbe. Vendar pridobitev vize še zdaleč ni tako enostavna. Z režiserko filma Darjo Žuk sva se v prijetni ljubljanski kavarni pomenili o njeni ustvarjalni poti, o tem, kako je biti ženska, in o temah, ki jih še velja raziskovati.

Veljina zgodba se me je močno dotaknila. Gre za resnično zgodbo mlade ženske, katere sanje so bile odpotovati v ZDA, da bi sledila svoji strasti do house glasbe. Ampak entuziazmu in inteligenci navkljub je težko karkoli doseči brez podpore sistema in družbe, ki te obdaja.

Ja, tako je. Točno to sporočam s tem filmom. Eden ni dovolj, mora jih biti več. Treba je imeti podporo.

Kako je bilo odraščati v Belorusiji? Kakšne možnosti je imela tamkajšnja mladina v devetdesetih letih?

V tem pogledu se počutim srečno, ker sem imela takrat nekaj resnično dobrih zgledov. Sanjarjenje mladine ni bilo le slepo, v zasledovanju svojih sanj so imeli bolj strateške prijeme in nekaterim je resnično uspelo. Zaradi njihovega zgleda mislim, da se je dejansko izšlo tudi meni. Lahko sem hodila povsod, lahko sem potovala. Resnično se počutim srečnejša od lika v mojem filmu, ker mi je družina nudila oporo. Oba starša sta novinarja in sta me navdušila za potovanja že pri zgodnjih letih. Že od najstništva dalje sem veliko potovala in videla, kako ljudje iz različnih držav različno razmišljajo. Tako sem se na primer pri trinajstih letih udeležila čudovitega Unescovega programa in živela mesec dni v Nemčiji in uau… Njihov način razmišljanja mi je res odprl oči. Zaradi takih doživetij postaneš prilagodljiv. Omogočajo ti, da razumeš veliko različnih stališč, kar pa je seveda ključno tudi v filmski stroki. Tako se lahko poistovetiš z več različnimi liki in stališči.

Bili ste tudi DJ-ka. Kako ste se zabavali? Ste imeli v Minsku močno alternativno sceno?

Ja, bilo je kot piš svežega vetra. Bilo nas je približno tristo takih, ki smo res oboževali elektronsko plesno glasbo in med nami se je spletla skoraj družinska vez. Sem si se zatekel in občutil pripadnost. Ko sem nato odpotovala v Ameriko, sem poskusila ponovno najti tisti občutek družine v tamkajšnji sceni, ampak ni bilo nikoli več isto. Nekoliko kasneje sem vseeno začela vrteti glasbo, ker sem resnično hrepenela po občutku doma, iskala sem ga preko glasbe, in težko se je bilo ponovno prebiti v sceno. Na neki točki sem odkrila, da si želim pripovedovati zgodbe, ki vsebujejo glasbo, a ostajajo še vedno vizualne. In tako sem sprejela težko odločitev, da ne bom sledila samo eni strasti.

V enem prizoru filma lahko vidimo klub z elektronsko glasbo, ki je poln kipov diktatorjev, kot so Stalin in Lenin. Tako tudi tam dobimo občutek teže zgodovine…

Tako je, jan … S temi odrezanimi glavami sem želela predstaviti obglavljeno, dekonstruirano zgodovino. V filmu je ta aspekt redefiniran. Mladi se borijo z zgodovinsko travmo, s težo prejšnje zgodovine, staro in novo pa se zelo razlikujeta. Povsod so zelo očitna nasprotja: novo in staro, mesto in podeželje. Velja je sodoben lik, stari načini življenja pa so narekovali, da si morajo biti vsi enaki, vsi se morajo podrediti družbenim vrednotam. Tudi v manjših skupnostih je tako, da moraš nujno slediti pravilom tamkajšnje družbe.

V filmu me je presenetila Veljina mati. Na prvi pogled se zdi ezoterična, v resnici pa se izkaže za zelo tradicionalno.

Absolutno. Danes enačimo ezoteričnost z liberalnimi življenjskimi nazori. V času po razkroju Sovjetske zveze pa ni bilo več ideologije, ki bi ji sledili in veliko zelo konzervativnih žensk je začelo izvajati nekakšne ezoterične rituale. To je šlo iz roke v roko s prepričanjem, da bi Sovjetska zveza morala obstati. Naše kulturne norme so se od takrat spremenile. Vsekakor se pa Veljina mati ujema z določenim prototipom žensk, ki sem jih srečevala, ko sem odraščala v Belorusiji.

V enem od prizorov jo slišimo, kako se z nekom pogovarja po telefonu in pravi: »Ni služb … Saj vem, ampak lahko bi se vsaj poročila in prenehala biti breme.«

Ja, vprašamo se, zakaj je tako kruta … Mislim, da je sicer pristno ljubeč človek, tudi sama se tako opredeljuje in verjamem, da ima resnično rada svojo hčer. Gre bolj za to, da je nad njo globoko razočarana in da se hčerino početje ne ujema z njenimi pričakovanji; tudi Veljina mati se na nek način upira.

Zanima me, ali so tradicionalne vrednote, kot npr. ‘človek bi moral živeti v rodni domovini’ in ‘mlade ženske se morajo čimprej poročiti, da bi prenehale biti breme njihovim družinam’, še vedno tako močne v današnji beloruski družbi?

Super, da ste me to vprašali. Kljub temu da več potujemo, delitev vlog med spoloma ostaja precej nespremenjena. Ja, celo sodobne, mlade, mestne ženske so pod velikim družbenim pritiskom. Še vedno je zelo razširjeno mnenje, da je ženska, ki se ne poroči do 25. leta že pretekla dobrina in da je popolna katastrofa, če nima otrok do 30. leta. Nekateri so dobesedno mnenja, da bi ženske po 35. letu morale sedeti doma in gledati televizijo, kot bi bilo zanje že konec življenja. Treba bo vložiti še veliko truda, da bi ta stereotip izničili. Ker seveda to nima v resnici nikakršne podlage. To je veliko razvrednotenje človeškega potenciala, ki pa je zelo pogojeno s spolom. Prav zato si nisem mogla predstavljati drugačnega konca, kot da Stepan Veljo dokončno potolče, glede na to, da je Velja šibkejši spol. Če bi šlo za fanta, bi bil izid morda drugačen. Zelo pomembno se mi je zdelo, da prikažem ženski lik, ki si ne želi samo ljubezni in poroke. No, ne vemo, če je Velja res iskrena, ko reče Stepanu: »Ne poznaš me, mogoče se ne želim poročiti. Želim si početi druge stvari, želim si početi nekaj pomembnejšega v življenju.« Pri njej čutim, da je res tako, da si želi samouresničitve in čeprav ima zelo naivne ideje, jo želim podpirati v tem. Vsekakor je naivna, ampak ima veliko poguma in ambicij. Njena silovitost me prevzema.

Tudi name je naredila velik vtis.

Ja, želela bi si, da bi bile mlade ženske drzne ne glede na vse, ne glede na družbena stališča. Ženske se zelo zavedamo temnih kotičkov in se obračamo, da bi preverile, ali je kdo za nami, ampak sem prepričana, da si lahko izborimo našo navzočnost.

Želja, da bi pridobila vizo in odpotovala v ZDA, je Veljo pripeljala do manjšega naselja in usodnega dogodka … V filmu se občuti nemoč žensk, ki so ujete med rigidnostjo sistema in družbo, v kateri igrajo moški glavno vlogo. Tako se včasih zdi, kot da so ženske zgolj sredstvo za zadovoljevanje njihovih potreb in želja.  Zdelo se mi je, da vaš film obsoja sistem, prav tako pa močno kritizira tudi patriarhalno družbo.

Vsekakor, vsekakor. Veseli me, da ste to občutili. Zdi se mi, da ženske opravijo večino dela. Tudi v mojem filmu vidimo, da večinoma ženske delajo v tovarni, na pošti in prodajajo vozovnice, pa vendar imajo moški zadnjo besedo. Tudi jaz sem tako občutila, ko sem odraščala in zato sem se želela na to odzvati in raziskati ta fenomen, ki je družbeno povezan z okoljem. V Belorusiji sem videla veliko delavnih žensk, ki niso dobile priznanja za njihovo delo doma in za njihovo kariero. Tudi moja mama ni imela veliko podpore. Bila je zelo ambiciozna novinarka in prizadevala si je, da bi postala odgovorna urednica. Vedno se je poudarjalo, da je dobra, vendar ne dovolj.

Ja, pravijo, da je ženskam dvakrat težje priti na položaj moči kot moškim.

Po drugi svetovni vojni je veliko bistrih, močnih Belorusinj zelo trpelo. Še vedno se o tem pogovarjamo. Seveda je narodna identiteta zelo močna. (V filmu na primer Veljina mati dela v narodnem muzeju.) No, moje osebno stališče je, da veliko zelo nadarjenih žensk nikoli ne dobi priznanja za njihovo delo. V Belorusiji se hecamo, da je bilo med vojno ubitih ogromno moških in da si še vedno nismo opomogli (smeh). Veste, ženske so kar pustili delati v tovarnah.

K sreči je vaša osebna zgodba drugačna. Pridobili ste študentsko vizo in odpotovali v ZDA na študij ekonomije. In na neki točki ste odkrili, da vas zelo privlači tudi filmsko ustvarjanje. Mi lahko poveste več o tem, kako se je to zgodilo, ali ste imeli kakšnega vzornika? Kako ste postali filmska režiserka?

V resnici je bil to dolgotrajen proces… Srečo sem imela, ker je prijateljica govorila o tem, kako se želi udeležiti filmskega tečaja in sem ji dobesedno samo sledila. Zanjo ni bilo to nič posebnega, prihajala je iz družine filmskih ustvarjalcev, meni pa je bil ta svet tako daleč, da si nisem mogla predstavljati resne zaposlitve v njem. No, ko sem vzela v roke kamero, sem začutila táko svobodo in navdušenje, da je vse dobilo smisel. To je bila umetnost, ki je združevala filozofijo, glasbo in pravzaprav vse o življenju. Kamera mi je dovolila postaviti najpomembnejša vprašanja o človeštvu. V času študija ekonomije sem čutila, da ne morem prodreti do resnice. Ni mi dala pravih odgovorov in prav žeja po teh odgovorih me je gnala v smer filmskega ustvarjanja. Potem je minilo sicer še 10 let, preden sem zbrala dovolj poguma, da bi se popolnoma posvetila filmskemu ustvarjanju in opustila vse ostalo. Rekla sem si: »Torej, lahko se zgodi, da bom stradala. Ne vem, kaj me čaka, ampak globoko bom vdihnila in skočila v neznano.« Pustila sem vse, kar sem tedaj počela in vpisala magisterij iz režije. Tam pa seveda spoznaš ustaljene načine grajenja filmske kariere in vidiš veliko ljudi, ki naredijo film in uspejo premagati ovire na poti. Najbolj so me navduševali moji sošolci in nekateri moji mentorji; na primer čudovita mlada igralka in novopečena režiserka, ki je pravkar predstavila svoj film Night comes on na festivalu Sundance. Najbolj me navdihujejo tisti, ki so tu in zdaj. Zelo so me navdušile tudi nekatere druge ženske, ki so študirale, dobile denar in naredile film: Rebecca Thomas z njenim filmom Electric children, ki je pred nekaj leti doživel premiero v Berlinu, pa tudi še ena filmska ustvarjalka z njenim prvencem White girl. Prvenci oseb, ki so mi blizu, so sploh nekaj posebnega … Dali so mi zagon, da sem si rekla: »Nehaj samo premišljevat o tem, naredi to.«

Kristalni labod je vaš celovečerni prvenec, ampak režirali ste tudi nekaj kratkih filmov, ki so doživeli kar nekaj uspeha na festivalih. Zdaj pa tem uspehom sledi tudi Kristalni labod, ki je že prejel veliko priznanje, saj je beloruski kandidat za tujejezičnega oskarja. Zanima me, kaj je po vašem mnenju tisto, kar je potrebno, zato da je film zares dober? Kakšen nasvet bi dali mladim filmskim ustvarjalcem, ki si želijo uspeti v filmskem svetu?

Morda se na prvi pogled zdi, da je uspeh prišel nenadoma, vendar je bila v resnici pot zelo dolga. Veliko sem študirala. Mogoče ni vedno potrebno toliko … V mojem primeru je bilo prisotnega veliko tehtanja. Morala sem se opogumiti in se kljub dvomom odločiti, da bom poskušala, dokler ne uspem. Mladim ustvarjalcem bi svetovala, naj samozavestno predstavljajo sebe in svojo vizijo, ki naj bo temeljito razdelana, saj bo tako kazala na to, da ustvarjalci vedo, kaj počnejo. Vseeno pa naj prisluhnejo tudi drugim mnenjem, ker seveda ne vedo še vsega. Potrebno je ujeti ravnotežje. Tudi jaz poskušam to početi. Preden ustvariš prvi celovečerni film, je težko, ker kljub odličnemu znanju teorije, ostaja praksa še neznanka. V resnici je treba premagati strah in si reči, da je tudi neuspeh v redu. Potrebno se je zavedati, da pride vedno tudi druga možnost. Nikoli ni konec pri prvem poskusu … Prizor lahko večkrat posnameš, lahko se vrneš nazaj, lahko popraviš scenarij … In seveda moj nasvet bi bil tudi, naj ne prehitevajo s projektom. Potrebno je dobro premisliti o svoji kreativni viziji in o tem, zakaj je ustrezna za zgodbo, ki jo želimo prikazati.

Se v vaših filmih pojavlja kakšna stalna tema? Kakšne zgodbe vas zanimajo?

Razmišljam predvsem o ženskih likih, ki na kakršen koli način kršijo pravila družbe … To bi lahko bila Ivana Orleanska ali pravzaprav vsaka, ki izziva družbo. Družbene norme se mi zdijo zelo zanimive. Prav zdaj raziskujem zgodbo o Femen, veste o teh Ukrajinkah, ki so protestirale z golimi prsmi in je bilo pod vprašajem, ali so feministke ali ne. Take zgodbe … Ker je še veliko za povedati. Tudi na primer o zahodnjaškem stereotipu lepe ženske.

Moje zadnje vprašanje se je pravzaprav nanašalo na vaš naslednji film, ampak ste to že omenili …

Ja, res sem že omenila. Trenutno raziskujem Femen in zanima me predvsem fenomen ‘pranja možganov’ in do te mere močan vpliv idej posameznikov, da jim ljudje začnejo slediti. Tako, pravzaprav me zanimajo sekte, politične in verske. Včasih lahko naletimo na res neverjetne zgodbe, kot na primer o zlorabi feminističnega diskurza, da bi ujeli občinstvo in pridobili nadzor nad ženskami. To me zanima.

 

Avtor besedila: Katja Likar

Vir fotografij: Arhiv Liffe