Tomas Alzamora Muñoz je 29-letni čilski režiser, ki se je s svojim prvencem Mala bela laž predstavil na filmskih festivalih po vsem svetu. Ob režiji se ukvarja tudi z rapom in mešanjem glasbe, tokrat pa se je odločil zamenjati mešalno mizo za filmsko kamero. Film je posnel v svojem rojstnem kraju, temu pa so sledili številni uspehi, kot so nagrada za scenarij na filmskem festivalu v Miamiju in predvajanje filma na HBO. Nenavadna zgodba, stil in humor Malih belih laži so mi padli v oči že takoj, ko sem si ogledala trailer, zato sem se odločila, da bom naredila intervju z režiserjem filma, ki se je na Liffu predstavil slovenskemu občinstvu.
Na začetku filma izvemo, da je bil posnet po resničnih dogodkih. Zanima me, na katere dogodke točno se nanaša zgodba in koliko tega, kar vidimo v filmu, je resničnega?
Prvotno idejo za film sem dobil od prijatelja, ki je delal za neko revijo. Imel je podobne težave kot novinar v filmu, ni imel dovolj materiala za pisanje člankov, zato si je začel izmišljevati novice in izkoriščati svoje prijatelje, da bi ustvaril lažne izjave in mnenja o raznih predstavah in dogodkih v Santiagu in tako obdržal svojo službo. Nekega dne sem v časopisu videl svoje ime pod izjavo, ki naj bi jo dal na nekem dogodku, vendar tam nikoli nisem bil. Takoj sem kontaktiral prijatelja in ga vprašal, kaj se gre, in tako mi je razložil svojo situacijo. Resnični so tudi ekološki problemi z rezervoarjem in jezom v filmu, zgodba o privilegiranih informacijah in človeku, ki je kupoval zemljo ter jo prodajal za več denarja, kot je stala. Podoben primer se je zgodil s sinom enega od predsednikov v naši državi. Dobil je privilegirane informacije od države in začel je kupovati zemljo, ki jo je prodal za projektiranje avtoceste.
Zakaj ste se odločili za novice o krogih v žitu?
Prihajam iz San Carlosa, kjer smo tudi posneli film, in iz svojega otroštva se spomnim, da so ljudje govorili o tem, kako so videli razne luči in nenaravne pojave. To so bile seveda le govorice, tipične za podeželsko prebivalstvo. “Stari” intervjuji, ki jih vidite v filmu, so tudi lažni, notri sem jih vstavil le zato, da vse skupaj izgleda bolj realno. Ljudje radi prisluhnejo takim zgodbam, zato sem se jih odločil vključiti tudi v film.
Film ste posneli v svojem rojstnem kraju, kdo so pa igralci, ki nastopajo? Ali gre za profesionalce/ vaše prijatelje in ali se je kdo med njimi prvič srečal z delom na filmu?
Glavni igralec (Rodrigo Salinas) je zelo slaven čilski ilustrator in komik, ki ima izkušnje z nastopanjem pred kamero. Veliko je delal tudi za televizijo, vendar je bil to prvi projekt, v katerem je igral resno osebo. V mislih sem ga imel že, ko sem pisal scenarij, vendar sem si zadal izziv, da ga tokrat prikažem v drugačnem značaju. Igralca, ki igrata šefa in sestro, sta tudi zelo pomembna čilska gledališka igralca, vendar so njune dosedanje vloge bile bolj dramatične, zato sem ju prosil, da tudi malo pomagata Rodrigu. Igralec, ki igra Carlitosa (Jonas Sanche) pa je rapper. Vsi statisti so ljudje iz mojega kraja, nihče izmed njih ni profesionalec, delo z njimi pa je bila prav zanimiva izkušnja, saj so jih izkušeni igralci poskusili naučiti, kako se vesti pred kamero. Ravno zato je bilo na setu prav posebno vzdušje, ker smo se skoraj vsi med seboj poznali, vsi statisti so tudi delali brezplačno, bili so zelo gostoljubni in dovolili so nam, da snemamo tudi v njihovih hišah in uporabljamo njihove stroje, pripomočke, avte …
Torej je snemanje filma bil zelo velik in pomemben projekt za San Carlos?
Da, bilo je zelo pomembno, film smo tudi veliko promovirali. Ker je v njem igral Rodrigo, ki je zelo slaven, smo bili tudi na vseh TV- kanalih v državi in v časopisih. V mojem mestu se ni nikoli veliko dogajalo, ko pa smo snemali film s tako pomembnim igralcem, je vse skupaj zelo oživelo in osrečilo ljudi, počutili so se kot del nečesa pomembnega. To mi je veliko pomenilo.
Ste med snemanjem naleteli na kakšne težave? Bi kakšen dogodek morda izpostavili?
Seveda, vsak dan, v skoraj vsaki sceni … Mogoče bi izpostavil le eno anekdoto: igralec, ki je zavzel vlogo Porota, je v eni sceni moral zaigrati, da je doživel nesrečo. Ob tem je moral stokati od bolečine, kar mi je šlo zelo dobro. Igral je dolgo, kar eno minuto, in ko je bilo dovolj, sem zavpil: “Cut!” (Rez!). Scena ni delovala za film, ker je bila predolga. Igralci so se umaknili iz scene, ampak Poroto je še kar ležal in stokal ter govoril, da ne more dihati in da mu je slabo. Vsi smo bili prepričani, da nekaj ni v redu in da se dejansko slabo počuti. Odšel sem se pogovoriti z njim in ga spraševal, če je v redu, vendar mi je še vedno zatrjeval, da ne more dihati in naj mu pomagam. Vsi so začeli malo paničariti, nekateri so že klicali rešilce, mu prinašali vodo … in nato mi po vsej tej drami reče, da je bila vse skupaj samo igra. Nato sem se spomnil, da mu nikoli nisem razložil, da ko zavpijem: “Cut!”, to pomeni, da se preneha z igranjem. Vsemu skupaj smo se nato samo nasmejali, vendar zmeraj, ko snemate nizkoproračunske filme, vsak dan naletite na težave, ne glede na vse. V scenariju imate lahko napisano, da potrebujete kravo/avto/traktor … in isti dan vam producent pove, da ne boste imeli možnost dobiti krave/avta/traktorja … nato morate nenehno delati spremembe ter pristajati na kompromise, vendar kljub temu nadaljevati s projektom.
Omenili ste, da ste film financirali s pomočjo crowd fundinga. Ali Čile podpira mlade režiserje? Ali je težko priti do preboja na sceni?
Na začetku je bilo zelo težko. Predvsem iskanje igralcev, saj je bil to moj prvi film. Imel sem le zgodbo in moč prepričevanja. Ampak vse skupaj je postalo lažje, ko smo končno dobili glavnega igralca, saj je zelo slaven, film pa je pridobil na ugledu. Distribucijsko podjetje je postalo zainteresirano za film, zanj pa so se prav tako začeli zanimati ljudje iz mojega kraja. V Čilu ni veliko sredstev za mlade režiserje, zato se moraš v bistvu znajti sam, če želiš ustvariti film. Večina financ, ki smo jih prejeli preko crowd fundinga, so bili od starejših režiserjev z več izkušnjami. Ko smo pisali scenarij, smo morali imeti produkcijo zmeraj v mislih: da ne bi šli predaleč, da zgodba ne bi bila prevelika in da ne bi imeli preveč efektov, ki so zelo dragi.
Kako je bil film sprejet med vašimi prijatelji in ljudmi iz vašega kraja?
Bili so neizmerno srečni, vendar se na začetku vedno najde nekdo, ki bo govoril le grde stvari o vašem filmu. Veliko se jih je pritoževalo nad tem, zakaj je toliko denarja vloženo v snemanje filma in kulturo, saj so verjeli, da bi lahko s tem denarjem rešili marsikatere druge probleme. Ampak na koncu so bili zdelo zadovoljni, tudi v San Carlosu smo imeli premiero, zanjo so se vsi zelo potrudili in uredili za ta dogodek, oblekli v suknjiče in večerne obleke. Bilo je veliko hrane, pijače in zelo prijetno vzdušje. Njim je bilo pravo doživetje videti samega sebe na velikem platnu v kinu.
Kakšen pa je bil odziv univerze, glede na to, da je to bilo na nek način vaše zaključno delo?
Ljudje z univerze so mi ogromno pomagali in me podpirali. Posodili so mi veliko opreme, profesorji so mi pomagali s scenarijem, zelo veliko so se angažirali pri snemanju. Imeli smo veliko sreče, da smo s filmom dosegli tako veliko. Na festivalu v Miamiju smo dobili celo nagrado za najboljši scenarij, Sony Pictures pa je dobil pravice za film, zato je danes predvajan tudi na HBO-ju. To je bil zares izjemen dosežek, saj med snemanjem nismo mislili na denar ali festivale, počeli smo le tisto, kar nas veseli.
Kdo vam je največji vzornik, kdo vas najbolj navdihuje pri delu?
Obožujem dela bratov Coen in filme Spika Leeja, zadnje čase me zelo zanimajo tudi argentinski filmi, francoske komedije … Vedno si rad ogledam tudi dela Gasparja Noe, Larsa von Trierja, hollywoodske filme, kitajske filme … Izpostavil bi pa še Quentina Tarantina, ker so njegova dela kot mešanica vsega dobrega v filmu – vesternov, drame, japonskih filmov … všeč so mi efekti, ki jih uporablja, in značaj likov ter kako vse skupaj kombinira z glasbo, saj sem sam v svojem življenju tudi ustvaril veliko glasbenih videov, ker sem DJ. Ko gledam Tarantinove filme, se mi zdi, kot da on prav tako “miksa” glasbo in pesmi.
Imate že kakšne plane za prihodnje projekte?
Trenutno pišem dve zgodbi in delam na enem kratkem filmu, čakam le še na sredstva, da ga posnamem. Naslednje leto pa mogoče s producentom mojega filma ustvariva še svoje lastno podjetje, saj poskušava producirati filme drugih mladih režiserjev iz Čila. V marcu nas že čaka prvo snemanje filmov v sklopu tega. Poskušava deliti svoje izkušnje z mladimi režiserji in jim pomagati ter spodbuditi tudi druge, da se začnejo ukvarjati s snemanjem in ustvarjanjem filmov. Po tem festivalu grem pa še v Francijo, da bi posnel video spot za reklamo za oblačila iz Čila.
Avtor besedila: Vanja Dobrijević
Vir fotografij: Arhiv Liffe
