Srbija leta 1999. NATO sile stopnjujejo svojo agresijo nad srbsko populacijo, ljudje so negotovi in brezupni, naveličani treh zaporednih vonj za neodvisnost, od nekdanje federacije sta ostali zgolj še dve republiki. Vlada vsesplošen kaos, bratstvo in edinstvo sta zamenjala bratomor in separatizem. To je kontekst, v katerega je postavljen prvenec mladega srbskega režiserja Ognjena Glavonića Tovor (Teret, 2018). Čeprav gre za njegov prvi igrani film, dano tematiko raziskuje drugič. Prvič je to storil z dolgometražnim dokumentarcem Globina dva (Dubina dva) izpred dveh let, kjer lahko iz prve roke slišimo pričevanja vpletenih v medvojne poboje kosovskih Albancev, takrat še zmeraj državljanov federativne Jugoslavije. Gre za tematiko, o kateri se ne govori veliko, še posebej v Srbiji – tam se lahko z njo večinoma srečamo zgolj v navednicah, v pogojniku, kot nekaj, kar bi se naj zgolj domnevalo in za kar ni konkretnih dokazov. Kljub temu, da so bili leta 2001 v okolici Beograda odkriti množični grobovi, za katere se je kasneje ugotovilo, da vsebujejo trupla nekdanjih jugoslovanskih državljanov albanskega porekla, je na območju Srbije to občutljiva tematika in kdorkoli jo omenja, je lahko hitro označen za antisrbskega, kot se je zgodilo tudi temu filmu.
A če je Globina dva tematiko raziskovala neposredno, z direktnimi pričevanji vpletenih z vseh strani – od vojakov do žrtev ter od nič hudega slutečih prevoznikov trupel do članov komisije, ki je bila ustvarjena, da po odkritju grobov zadevo razišče –, postavljenih ob bok dolgim panoramskim posnetkom krajev zločina, se film Tovor zadeve loti z drugega konca, bolj posredno. Zgodba sledi vozniku tovornjaka Vladi, ki zavoljo dodatnega zaslužka sprejme službo prevoza misterioznega tovora z območja Kosova in Metohije prek Srbije vse do Beograda. Vojna, ki divja v okolici, je vedno naslovljena zgolj posredno, subtilno. Na mrkih in brezupnih obrazih ljudi, dreves brez listja in sivem nebu. Barve so monotone, osivele, tako kot so monotoni dialogi in obrazi ljudi. Celo “ognjemet” protiletalskega orožja je prikazan zgolj v dveh kadrih in še to v ozadju. Čeprav osrednja zgodba sledi Vladi in njegovi poti preko Srbije, film vmes vpelje mnogo drugih likov, a so njihove zgodbe zgolj nakazane in nikoli zares zaključene. Kar je na prvi pogled frustrirajoče, lahko ob kontekstualizaciji postane skorajda ključno – razdrobljenost in nezaključenost stranskih zgodb sovpadata z razdrobljenostjo in negotovostjo, ki ju prinaša vojna. Nikoli zares ne izvemo, kaj se zgodi z mladim avtoštoparjem ali dvema priložnostnima tatičema, tako kot med vojno nikoli zares ne moremo biti gotovi niti o svoji usodi, kaj šele o usodi drugega. Posnetki so dolgi in minimalistični, skorajda mučni, tako kot je dolg in mučen vsakdan prebivalcev bombardirane države. Glasbene spremljave skorajda ni, a zakaj bi jo sploh potrebovali? Zaradi blokiranih signalov v nedelujočem radiu v Vladinem tovornjaku, bi glasba delovala skorajda protislovno. Tako je z izjemo kratkih, monotonih dialogov in pevke narodnjakov na poroki večina filma zavita v tišino. Kot je v molk zavito dogajanje okoli pobojev. Molk, ki ga ta film odlično prebija.
Ob koncu filma ima Vlada pogovor s sinom, kjer mu pripoveduje zgodbo o svojem očetu in bitki na Neretvi med drugo svetovno vojno ter kako je na obletnici bitke dobil vžigalnik, ki ga je nato dal sinu. Ta dialog se mi zdi ključnega pomena, saj bi lahko rekli, da film z nekega vidika raziskuje medgeneracijski dialog, se pravi to, kar ena generacija pusti drugi. Če nam je generacija naših dedov zapustila bratstvo in edinstvo, kaj nam je potem zapustila generacija naših očetov? Nacionalizme in razdrobljenost, v molk zavite poboje naših nekdanjih bratov? Tako kot film skuša prebiti molk, ga skuša tudi Vlada – ko zve, kakšen tovor prevaža, na naslednjo turo s seboj vzame fotoaparat ter s tem poskrbi, da bo prihodnji generaciji zapustil vsaj vedenje. Vedenje o tem, kam vodita separatizem in nacionalizem ter opuščanje idealov solidarnosti in sodelovanja.
Film se na dober način spoprijema s tematiko vojne in njenimi psihološkimi učinki na človeka. Tovor iz naslova filma tako ne pomeni zgolj bremena, ki ga Vlada prevaža, temveč se nanaša tudi na breme vojne, breme, ki ga na svoji koži občutijo prebivalci vojnih območij in katerega po ogledu filma začuti tudi gledalec. V tem smislu je film izrazito političen in prav je tako – razkriva namreč tisto, kar je bilo izbrisano iz zgodovinskih učbenikov, spoprijema se z načrtno kolektivno amnezijo, hkrati pa razbija mite, ustvarjene okoli tega. Morda prav zaradi tega mlajše generacije, ki vojne in njenih posledic nikdar niso občutile, ne bodo ponovile napak njihovih očetov.
Avtor besedila: Andrej Grandovec
Vir fotografij: Arhiv Liffe
