17. FDF: Ni vse zlato

v Film & jaz/Recenzije/Recenzije/Vsi prispevki

Masovna produkcija studija Eesti Reklaamfilm se je na opustošeni sovjetski trg praznih polic usmerjala predvsem preko absurdnega direktnega nagovora “potrošnika” ali poskrbela za pospeševanje prodaje nepotrebnoih presežkov domače proizvodnje.

FILMSKI SEMINAR: NORI NA DOKUMENTARNI FILM

Ni vse Zlato ali marmelada za sovjetske astronavte

Avtorica: Petra Strban

Film Ni vse zlato (Kallaketrajad, Kiur Aarma in Hardi Volmer, 2014) je bil na festivalskem sporedu prvi, še pred večerno otvoritvijo, tako da v dvorani še ni bilo slutiti prevelikega povpraševanja po sedežih. Ducat željnih letošnjega kakovostnega programskega nabora dokumentarcev se je po tem, ko so se ugasnile luči, potopil v nostalgično preteklost.

Režijski dvojec Aarma in Volmer v filmu Ni vse zlato ob številnih intervjujih niza obsežen arhiv kvalitetnih sovjetskih avdiovizualnih del. Na voljo je vse od povečav črno-belih filmskih trakov do barvnih televizijskih odtenkov s konca preteklega stoletja. Ritem montaže je rusko poskočen, zgodovinska progresija zgodbe pa, ob prekomerni količini uporabljenega arhiva reklamnih filmov, na trenutke odmakne misli gledalca od dogajanja na platnu.

Vendar pa so prav ti nostalgični sovjetski televizijski oglasi osrednja tema dokumentarca, v katerem njihov stvarnik, Estonec Peedu Ojamma, z glasom naratorja usmerja pripoved, ter se v kadru občasno prikaže kot postaran mož, ki v vozičku sredi prazne kinodvorane opazuje svoje kreacije. Iznajdljivi časopisni poročevalec je podjetniško žilico pokazal že, ko je sošolcem prodajal fotografije povečav odpadnih negativov iz filma Tarzan. Nato pa je, kot pravi sam, odgovor našel v hitri montaži, zanimivih temah in dobri glasbi ter Moskvo, še globoko potopljeno za železno zaveso, prepričal, da sta produkcija in prikazovanje reklamnih filmov za sovjetski trg potrebna. Podjetja so bila celo obvezana en procent dobička nameniti oglaševanju, pa četudi tržno komuniciranje ni imelo globljih ekonomskih vzgibov.

2
image-1117

Masovna produkcija studia Eesti Reklaamfilm se je na opustošeni sovjetski trg praznih polic usmerjala predvsem preko absurdnega direktnega nagovora »potrošnika« ali poskrbela za pospeševanje prodaje nepotrebnih presežkov domače proizvodnje. Partijska cenzura je delno omejila presrečne obraze, katerih korenine naj bi segale na zahod, vendar dopuščala ponekod v Evropi že cenzurirane seksistične spote, v katerih se ob proizvodih za ženske nasmihajo in pretegujejo privlačna sovjetska telesa. Se pravi, ciljanje na segment, ki mu produkt sploh ni namenjen, če je slednji po predhodno posneti reklami sploh dočakal proizvodnjo.

Peedujeva monopolistična mašinerija je mastno služila, snemala po celem svetu, predvsem pa bila sama sebi namen, ter posledično propadla skupaj s Sovjetsko zvezo. Danes bi lahko navezali sarkastično analogijo, da so delno pripomogli k razvoju avdiovizualnega sektorja ter z dobrim zaslužkom nagrajevali kreativce in umetnike.

Kjer je volja, je pot. In Sovjetska preteklost je poskrbela za obsežen arhiv nostalgične zgodovine in rojstvo dokumentarca, ki oriše obdobje socialistične planske ekonomije. Naša jugoslovanska zavesa je bila za razliko od sovjetske na otip mehkejša, pa vendar se za njo skrivajo zanimivih zgodbe ali, kot je po projekciji v pogovoru s starosto slovenskega oglaševanja Juretom Apihom, nakazal Simon Popek, kdaj bomo posneli film o Yugu Zastavi, ki je zajadral celo na ameriški trg, ter kot slaba šala pristal tudi v holivudskih filmih? Knjižna različica že obstaja.