17. FDF: Belluscone. Siciljanska zgodba

v Film & jaz/Prispevki/Recenzije/Recenzije

Poleg fotografije je v filmu odlično uporabljena tudi glasba, ki označuje politično usmerjenost protagonistov. Na levi strani odzvanjajo jazzovske klasike, na desni pa neomelodični ritmi.

FILMSKI SEMINAR: NORI NA DOKUMENTARNI FILM

Ne spustite mafije v svoje življenje, ni več takšna kot nekoč

Avtorica: Petra Strban 

V istem terminu festivalskega urnika sta bila na sporedu dva filma, ki sta vzbudila mojo pozornost. Na eni strani je z na stežaj odprtimi vrati vabila Narodna galerija (National Gallery, 2014), zadnja mojstrovina očeta observativnega dokumentarca, Fredericka Wisemana, na drugi pa je kot magnet privlačil italijanski film Belluscone. Sicilijanska zgodba (Belluscone. Una storia siciliana, Franco Maresco, 2014). Kdor je vsaj kratko obdobje preživel v Italiji in prišel v stik z raznolikimi vzorci tamkajšnjih pogledov na svet, mu nostalgija ali, drugače rečeno, ironija konfrontacije ekstremno levo in desno politično razdeljenih državljanov, Italijanov, ne da miru.

Franco Maresco, režiser filma Belluscone. Sicilijanska zgodba, je hkrati tudi skrivnostno izginuli režiser nedokončanega dokumentarca z istim naslovom in avtorjem znotraj omenjenega dokumentarca. V njem skozi politično satiro išče povezave med Berlusconijem in Sicilijo. Metazgodbo s pomočjo direktnega nagovora gledalca pripoveduje filmski kritik Tatti Sanguinetti, ki v skrbi za prijatelja Maresca prispe v Palermo in nas s pomočjo arhivskih posnetkov vodi skozi film.

207317-thumb-full-4372_belluscone_una_storia_sicil
image-1143

Spoznamo Brancaccio, mestno četrt Palerma, ki jo je Berlusconi v času svojega vzpona rešil brezposelnosti, obenem pa z lokalnim, danes že eliminiranim šefom mafijske združbe Camorra, poskrbel za rojstvo komercialne televizije ter posledični razcvet neomelodične glasbene scene. Pri slednji gre za nekakšno prodorno podzvrst italijanskega popa, ki ima globoke korenine v napolitanski serenadi. Besedila pesmi, poleg »aktualnih« tem, kot je Facebook, opevajo heroična dejanja pripadnikov mafijske združbe in jim v času prestajanja zaporne kazni s krščansko pieteto stojijo ob strani.

V filmu spoznamo tri predstavnike neomelodične glasbene scene. Mlajša, Salvatore De Castro (Erik) in Vittorio Ricciardi, sta najbolj prepoznavna v vlogah avtorja in izvajalca pesmi Želim spoznati Berlusconija. Tretji, Cico Mira, pa je pripadnik povojne sicilijanske generacije. Zastopa glasbenike in organizira dogodke, v intervjujih pa se nerodno izmika vprašanjem o mafiji ter s tem seveda vsem odgovori. Ob številnih likih v filmu je zanimivo opazovati, kako režiser s pomočjo fotografije dodatno okarakterizira njihov značaj. Cico je prikazan v mehkejših črno-belih tonih, ki spominjajo na italijanske socialne filmske klasike. Salvatoru in Castru režiser nameni močnejše, bolj kričeče barve. Na drugi strani nas kritik Sanguinetti nagovarja v pridušenih barvah, teatralične satirične vložke pa režiser poudari z močnejšim črno-belim kontrastom. Poleg fotografije je v filmu odlično uporabljena tudi glasba, ki označuje politično usmerjenost protagonistov. Na levi strani odzvanjajo jazzovske klasike, na desni pa neomelodični ritmi.

maxresdefault
image-1144

Prepletanje zgodb v dokumentarcu ali, bolje rečeno, latentnem dokumentarcu oziroma mokumentarcu, je zelo realistično, hkrati pa nas vseskozi pušča v dvomu. Za pomoč pri pomiritvi trenj med avtorjem in izvajalcem pesmi o Berlusconiju, ki jih je sprožilo snemanje filma, režiser na pomoč pokliče tudi znana voditelja Berlusconijevega Media Seta, ki v tedenskih satiričnih novicah Strisca alla notizia uprizarjata parodije na televizijske šove. Absurdne pripovedi v filmu Belluscone. Sicilijanska zgodba nas puščajo v temi s številnimi vprašanji. Komu verjeti, kaj je tu zaigrano in kaj ne? Učinek satire v filmu je tako močan, da skoraj zadovolji oba, nasprotujoča si politična pola.