Ilusionándonos por una pequeñez,
un color quizás perdido
Jairo, El Valle Y El Volcán
Veseliva se zaradi neke malenkosti,
morda neke izgubljene barve
(Prevod: Barbara Pregelj)
Film Rdeče (2018) je bolj pisan, kot se zdi. Režiser in scenarist Benjamín Naishtat (Histoira del miedo, 2014, El movimiento, 2015) gledalca postavi v neimenovano argentinsko provinco sredi 70-ih, tik pred državnim udarom. Politično so to delikatni časi, a v mestu, v katerem ljudje poznajo svoje sosede in vedo, kdo opravlja kateri poklic, navzven vse deluje mirno in stabilno. Prijetno podnebje moškim dopušča urejenost, odeto v suknjiče, ženskam pa modne obleke, ki se končujejo okoli kolen, in lahkotne plašče za zvečer. Nakit se razlikuje glede na socialni statusi in priložnost, a je vedno izbran z okusom in zmeren. Po ulicah z nizkimi hišami in pripadajočimi zelenicami vozijo (večinoma moški z zalizicami, seveda) avtomobile, ki imajo za volan kovinski obroč, ovit v gumo, in na palici štrleča vzvratna ogledala. Sedeži so bolj kot ne ležeče postavljena elegantna žimnica brez naslona za glavo. Pohištvo eno- ali največ dvo-etažnih hiš je po kodih estetike tistega časa pogosto v temno rjavi, ki se kombinira z umazano-rumenimi ali sivo-maslinastimi obloženimi kosi. Scenografska koherentnost filma daje vtis, da je film dejansko iz časa, ki ga skuša poustvariti.
K temu sta s teksturo slike in montažo pripomogela direktor fotografije Brazilec Pedro Sotero (Aquarius, 2016) in zgodba sama, ki nadvse spominja na detektivske trilerje iz 70-ih (bar ali restavracija kot dogajalni prostor; umik osumljenca v drug kraj tik pred razpletom; fotografija, ki jo iz žepa potegne preiskovalec; spokojnost kulturnega dogodka “pokvari” prisotnost ene osebe, izjava, pogled) in na film noir (protagonist kot žrtev okoliščin, puščava kot kontrast temačnim spletkam urbanega okolja, moralna dvoumnost protagonista in brezkompromisen detektiv, itd.). Ni skrivnost, da se je režiser zgledoval po Botru (1972), Prisluškovanju (1974) in predvsem Francoski navezi (1971) Williama Friedkina.
Naichtat je imaginariju svojih omiljenih vzornikov dodal specifiko lastnega prostora: rodeo in vse, kar pride zraven, argentinsko toplino v človeških odnosih ter “kulturni” vložek s šolsko gledališko skupino. Ta pod vodstvom klišejske učiteljice “kulturnice” pripravlja nastop na Rameaujevo opero Les Indes galantes (1735), ki je eno najbolj emblematičnih kanonskih glasbenih del na temo osvajalskega eksoticizma in v filmu kakor prijazno opozorilo opominja na dediščino prostora, ki je “galantna”, a predvsem divjaška.
Divje v človeku je Naishtatu dobro znano iz prejšnjih projektov ; v Rdeče se kaže predvsem kot občutek ogroženosti in slutnja divjaške sle (norosti). Z njo Naishtat začne mehko: v uvodni špici, ko nepovezani ljudje iz skrivnostne hiše odnašajo pohištvo. V prvem prizoru pa že trše: v domačno restavracijo vstopi tujec – redkobeseden in sila neprijeten brkat moški (Diego Cremonesi), ki od natakarja zahteva prosto mizo. Oziroma, ker proste ni, kar tisto, za katero neki moški, sicer uspešen odvetnik (Darío Grandinetti, Govori z njo, 2002, Szifronov Divje zgodbe, 2014, Julieta, 2016), čaka svojo ženo. Dolgo kadrirani bližnji plani pogledov, ki si jih izmenjujeta sedeči in na šanku sloneči, ter natakarjevo kolebanje sem in tja ustvarijo tenzijo, ki izbruhne v prepir s suvanjem stolov in besnim tujčevim odhodom. Sceno pomiri famozni ženin (Andrea Frigerio) prihod, ki zaradi pretiravanja v prikazovanju njenih lepot vabi k nasmešku.
A gledalec sluti, da je to le trik prefriganega doziranja napetosti, kar se potrdi, ko začne odvetnikov prijatelj postavljati vprašanja o zaupanju in prijateljstvu oziroma ko ta isti prijatelj v mesto pripelje slavnega detektiva, da bi razrešil uganko o izginulem družinskem članu. Detektiv Sinclair, ki ga brilijantno odigra Alfredo Castro (Klub, 2015), s svojo kartezijansko psihološko lucidnostjo poskrbi za to, da se zločin razreši sam. Medtem ko detektiv čaka, da se primer razreši, dobi gledalec posladek v obliki črno-bele reklame in čuden, a lep prizor z rdečkastim sončevim mrkom, ki se konča tako, kot je prišel. Rdeče ni preobremenjen s političnim kontekstom in zaradi tega je več kot le odsev argentinske družbe (no, višjega srednjega razreda) 70-ih. Prav tako je več kot le še en (argentinski) noir, saj je za to preveč poetičen (s čimer ni nič narobe) in ravno prav filozofski, kot se za noir spodobi: “zločinec” je v njem deležen dokaj metafizičnih obsodb, ki ne dopuščajo relativizacije, ampak strogo sledijo detektivski logiki “da ali ne”. Naishtat je z Rdeče pokazal, da kontinuiteta pomeni tudi preizkušanje novega (romantični prizor z nogami v sveči s Quieres Ser Mi Amante Camila Seste), da se je dobro držati tega, kar delaš dobro (nasilni prizori), in črpati iz krajev, ki jih dobro poznaš (puščava in Jairova glasbena spremljava El Valle y El Volcán).
Z Rdeče je Naishtat resno opozoril nase, čakamo naslednji film.
Avtor besedila : Kaja Dragoljević
Vir fotografij : Arhiv Liffe
