15. seminar MAF: Najbolj oddaljen

v Festivali/Prispevki/Recenzije

Vizualno bogat slavospev raziskovanju vesolja in postavljanju temeljnih bivanjskih vprašanj.

Poleti 1977 sta s Floride poletela Voyager 2 in Voyager 1 z optimistično nalogo: raziskati zunanje planete našega osončja in hkrati v vesolje ponesti sporočilo o človeštvu morebitnim najditeljem naproti. Štiri desetletja kasneje je montažerka in režiserka dokumentarcev Emer Reynolds, ki je na Trinity College v Dublinu študirala fiziko in matematiko, končno uresničila svoje sanje in posnela hvalospev svojima ljubeznima, vesolju in znanosti.

Image result for the farthest

Najbolj oddaljen je informativen dokumentarec, ki se trudi zajeti tako znanstvene kot etične aspekte projekta, ki je človeštvo prikazal kot enotno, po obliki pa je, morda ne presenetljivo, klasičen. Vendar pa je uporaba govorečih glav v primeru zaslužnih pri pionirskem in daljnosežnem podvigu upravičena, arhivski posnetki, ki so  nastali tekom štirinajstletne fotografske misije Voyagerjev, in sodobne računalniške animacije vesolja pa poskrbijo za dinamičnost.  Za občutek mogočnosti poleg glasbe z Zlate plošče poskrbijo tudi Pink Floyd s pacifistično Us And Them z albuma The Dark Side Of The Moon. Podobe zvezdnatega neba ob spremljavi blagoglasne glasbe so v pop kulturi všečne že vsaj od Vesoljske odiseje (2001: A Space Odyssey, 1968), da Lars von Trierjeve Melanholije (Melancholia, 2011) sploh ne omenjamo. V uvodu Vesoljske odiseje slišimo Straussovo Tako je govoril Zaratustra, na začetku Melanholije pa Wagnerjevo Tristan in Izolda. Za podobe nebesnih teles ob spremljavi zimzelenih mojstrovin bi lahko dejali, da ponazarjajo navdušenje nad raziskovanjem vesolja in ponos, ki ga spremlja. Vendar pa Najbolj oddaljen zasluženo pozornost nameni tudi občutku nostalgije, minljivosti in majhnosti, ki nas prevevajo ob zavedanju, da bosta Voyagerja verjetno nekje tam daleč v vesolju še, ko nas že zdavnaj več ne bo. Takšen primer so posnetki, kjer je dnevno nebo v ospredju, predmeti na Zemlji pa v ozadju, kar je zanimiv in ravno nasproten pogled od običajnega in kar nazorno prikazuje premiso celotnega filma: spoštovanje našega zemeljskega doma in ob dih jemajočih barvnih fotografijah planetov osončja tudi svetov izza naše neposredne bližine.

Image result for the farthest

Reynolds je uspelo posneti znanstveno verodostojen in zanimiv poljuden dokumentarec, ki ga popestrijo nenadejano pesniško obarvane izjave snovalcev Voyagerjev in glasba ter prizori z metaforično vlogo. Čeprav Najbolj oddaljen na trenutke deluje kot reklama za ameriške vesoljske raziskave, ki jo je posnela NASA, v primeru takšnih dosežkov filmu tega ne gre zameriti. Proti koncu postaja vedno bolj jasno, da ne gre zgolj za zgodbo o raziskovanju vesolja, ampak tudi za temeljna bivanjska vprašanja o našem izvoru, namenu in morebitnih sopotnikih. Poleg jubileja ob četrtem desetletju izstrelitve Voyagerjev je Najbolj oddaljen aktualen tudi zaradi nikoli uslišanega sporočila, ki ga misija Voyager prinaša s sabo: skrbimo za Zemljo, saj je to edini dom, ki ga imamo.

Ana Hancock