loading ...
loading ...

14. seminar MAF: V Ciambri

Zatirani, ki imajo svoje zatirane

Zgodnje vstajanje, potepanje čez dan in trudoma nekaj zaslužiti (večinoma s krajo), napeljevanje žic tako, da ne bi bilo treba plačati za elektriko, popravljanje in »napedenanje« pokradenih ali zavrženih avtomobilov in motorjev, zvečer pa prinašanje denarja materi na mizo – to je vsakdanjik 14-letnega romskega dečka Pia, ki živi v majhni romski skupnosti v Calabriji na jugu Italije.

Sledimo dokaj dinamičnemu zapletanju filma, kateremu ustreza tudi snemalna tehnika (pogosta kamera iz roke). Gledalec spozna, od česa pravzaprav Romi živijo: to je večinoma »petty crime«, namreč kraja avtomobilov in avtomobilskih delov, kraja prtljage na vlakih, vdori in ropi bogatejših hiš, kraja elektrike. Ob sicer dobri glasbeni podlagi (precej romskih skladb) ni povsem jasno, zakaj na samem koncu filma slišimo skladbo Faded (Where are you now) Alana Walkerja, ki sploh ni romska skladba in kot taka ne ustreza zaključni družinski sceni. Ta zadnji vtis nam zlahka pokvari celoten ogledan film.

Film se poleg na odnos med romsko skupnostjo in domačimi Italijani (zlasti italijansko policijo, s katero imajo večinoma opravka) še posebej osredotoča na odnos med Romi in drugimi priseljenci, še posebej na ilegalne priseljence iz Afrike (Burkina Faso, Nigerija, Gana). Spoznamo njihovo notranjo hierarhijo: Romi večinoma gledajo zviška na »črnce iz Afrike« (»nero«). Pijev brat Cosimo, denimo, po povratku iz zapora Piu razlaga, da Rome v zaporu spoštujejo, temnopoltih pa ne, in kdor se druži s temnopoltimi, bo prej ko slej ravno tako diskriminiran. Pio, ki prijateljuje z Ayivo, priseljencem iz Burkine Faso, je v tem smislu črna ovca znotraj svoje skupnosti. Na bratovo vztrajanje je Pio na koncu prisiljen izdati svojega prijatelja Ayivo: skupaj s Cosimom izropata njegovo garažo, saj bi bil, če ne bi zapustil »manjvrednega črnca«, iz svoje skupnosti izločen. To je namreč test njegove odraslosti in pogoj za sprejetje med druge odrasle romske moške.

Nekje sredi filma se gledalec vpraša, zakaj pravzaprav tako živijo? Zakaj se ne asimilirajo, nehajo živeti od kraje in pobiranja smeti, se zaposlijo, začnejo plačevati račune in živeti v normalnih hišah namesto v napol podrtijah? Odgovor nam ponudi Pijev dedek, ko se nekega dne posvečata razklepanju starega avtomobila: »Nekoč smo bili na ulici svobodni in brez gospodarja nad sabo. Sedaj smo proti svetu.« Očitno se nočejo asimilirati, ampak raje živijo na svoj način, ki je enak načinu, na katerega živijo že od pradavnin. Dejstvo je tudi, da svoje otroke – tudi tiste, ki nekaj časa sicer obiskujejo javno šolo – slej ko prej potegnejo iz šole in jih podvržejo »svoji šoli«, šoli preživetja na ulici. Pio tako ne zna niti brati in mora prositi sestro, da mu bere sporočila na telefonu. Zna pa odlično preživeti na ulici, saj ga starejši brat uči, kako krasti in obdelovati avtomobile.

Pa vendar gledalec ne more uiti vtisu, da imajo kljub življenju v revščini in pogreznjenosti v kriminal vendarle neko svoje dostojanstvo, ki se kaže v stiku s predniki, patriarhalnem redu, večernih zabavah, kjer plešejo, kartajo za denar, in skupnih kosilih in večerjah, na katerih se zbere vsa družina. V sebi nosijo tako rekoč nekaj plemenitega: Pio ima občasne privide, v katerih vidi belega konja. Beli konji so sicer kar del univerzalne romske simbolike ali mistike. Konj, ki velja za plemenito žival, je med Romi zelo cenjen. Tudi naslovna pesem nekega drugega romskega filma, Gypsy Magic (1997, Stole Popov), se denimo glasi: »Ko bi imel, česar nimam / Bi si kupil belega konja«. V nekaterih delih sveta, kjer prebivajo Romi, tudi na Balkanu, so konji pri njih še vedno eno izmed pomembnejših prevoznih sredstev, medtem ko so Romi v južni Italiji očitno že bolj motorizirani; v filmu se namreč pojavljajo le avtomobili in mopedi, medtem ko konj že prevzema nekakšno mesto izgubljenega simbola in vezi z dostojanstveno preteklostjo in predniki.

Film V Ciambri se hote ali nehote uvršča v žanr tipičnih filmov o romski skupnosti, skupaj z – če navedemo le nekaj tistih, ki so bolj znani na našem prostoru – Domom za obešanje (Time of the Gypsies, 1988, Emir Kusturica), Gipsy Magic ali Črno mačko, belim mačkonom (Black Cat, White Cat, 1998, Emir Kusturica). Kot tak zavoljo ali navkljub zgoraj povedanemu predstavlja neko določeno nadgradnjo in majhen korak naprej znotraj žanra.

Mihailo Terzić

Komentiraj

Napaka Preveri kaj si vnesel!

14. seminar MAF: Dan brez imena

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Maturantski izlet po makedonsko (Objavljeno v reviji Ekran) Leta 1981 je Emir Kusturica posnel enega svojih najboljših filmov, Se…

Preberi več →

14. MAF seminar: Poročilo

Blog, MAF!, Poročila

Novembra so štiri slovenska mesta zaživela s svežim filmskim utripom. 28. LIFFe je ponudil bogat program in vsak je…

Preberi več →

14. seminar MAF: Scenarij: Zadnji obiskovalec

Blog, Festivali, LIFFe

V sklopu 14. filmskega seminarja za mlade Enostavno nori na film, ki je potekal na 28. Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu LIFFe,…

Preberi več →

14. seminar MAF: Scenarij: Grozljivi gost

Blog, Festivali, LIFFe

V sklopu 14. filmskega seminarja za mlade Enostavno nori na film, ki je potekal na 28. Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu LIFFe,…

Preberi več →

14. seminar MAF: Oblika vode

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Pravljičasta pravljica Ustno izročilo je v zgodovini človeštva vse do začetka pisanja in tiskanja v večjem obsegu predstavljalo edini…

Preberi več →

14. seminar MAF: Intervju s Souleymanom Seyom Ndiayom

Blog, Festivali, Intervjuji, LIFFe

Od Senegala do Slovenije Souleymane Seye Ndiaye je senegalški igralec, ki je na Liffe prišel zaradi filma Mlada ženska….

Preberi več →

14. seminar MAF: Mlada ženska

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Kako biti francoska ženska Paula je Francozinja. To se pravi francoska ženska. Pa ne tiste pregovorne sorte, ki nosi…

Preberi več →

14. seminar MAF: Rekviem za gospo J.

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

OPRAVKI ZA SMRT »Obstaja en zares resen filozofski problem: samomor,« je zatrdil Albert Camus. Film Rekviem za gospo J….

Preberi več →

14. seminar MAF: Moški ne jočejo

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Izgubljeni in najdeni Združena Jugoslovanska produkcija pod poveljstvom (generala) režiserja Alena Drljevića je napovedala bitko travmam skupinice, ki jo…

Preberi več →

14. seminar MAF: Ubijanje svetega jelena

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Ubijanje slehernega gledalca Tudi letos je na Liffe prišel težko pričakovani, zdaj že drugi angleško govoreči film izjemnega, a…

Preberi več →

14. seminar MAF: Dobri časi

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Dobri časi slabega mesta Brata Benny in Josh Safdie, ki bi se ju dalo opredeliti kot indie režiserja, nam…

Preberi več →

14. seminar MAF: V Ciambri

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Zatirani, ki imajo svoje zatirane Zgodnje vstajanje, potepanje čez dan in trudoma nekaj zaslužiti (večinoma s krajo), napeljevanje žic…

Preberi več →

14. seminar MAF: Obupana

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Slaba raziskava neonacističnega nasilja Film Obupana (Aus dem nichts, 2017, Fatih Akin) deluje na dveh ravneh: družinski in družbeni….

Preberi več →
Back To Top