14. seminar MAF: Ubijanje svetega jelena

v Festivali/LIFFe/Recenzije/Vsi prispevki

Pričakovanja ob novem filmu režiserja filmov Podočnik (Kynodontas, 2009) in Jastog (The Lobster, 2015) Yorgosa Lanthimosa so bila velika. Prevelika. Ubijanje svetega jelena (The Killing of a Sacred Deer, 2017) je Lanthimosov  peti celovečerec in za filmom Jastog drugi v angleščini. Očitno je, da je imel Lanthimos velike ambicije, kar se kaže tako v izbiri jezika, zvezdniškem paru Kidman-Farrell, mogočni, gromoglasni klasični glasbi kot tudi seveda v velikopotezni témi.

Ugleden kardiolog Steven, ki ga, kakor glavni lik v Jastogu, igra Colin Farrell, prijateljuje z Martinom, sinom svojega nekdanjega pacienta, ki je umrl v prometni nesreči. Vsaj naj bi. Kasneje se namreč izkaže, da je Martinov oče umrl med srčno operacijo, ki jo je vodil Steven. Vseskozi imamo občutek, da se Steven z Martinom druži zaradi slabe vesti. A Martinu njegov čas in darila ne bosta dovolj.

Stevenovo ženo Anno igra Nicole Kidman, ki je tu v podobni vlogi kot v Kubrickovem filmu Široko zaprte oči (Eyes Wide Shut, 1999). Njun sin Bob že na prvi pogled spomni na Dannyja iz prav tako Kubrickovega Izžarevanja (The Shining, 1980), Martin pa je videti kot deček na bendžu iz filma Odrešitev (Deliverance, 1972,  John Boorman).

Odnosi med družinskimi člani so skrajno formalni in tako izpraznjeni vsakršnih čustev, da jim ne moremo verjeti. Zdi se, da je Lanthimos želel prikazati preračunljivost in sebičnost, ki v primeru družine Murphy ni atribut zgolj širše družbenih odnosov, temveč se zažira tudi v njeno najmanjšo celico. Družinski člani so si tako odtujeni, da ne moremo verjeti, da sploh živijo skupaj. Povezani niso niti z zamerami, vsak gleda le na svojo korist. Namesto verjetnega prikaza popredmetenosti sodobne družine dobimo papirnato karikaturo.

Skorajda štiri desetletja po filmu Izžarevanje, Ubijanje svetega jelena deluje pretenciozno. Glasba nas v trenutku spomni na Kubrickovo mojstrovino iz leta 1980. Lanthimos je kakor Kubrick za napoved zloveščega dogajanja uporabil Ligetijevo glasbo. Glasba iz kultnega Kubrickovega filma je postala šolski primer strašljive glasbe, zaradi česar je uporaba istega sloga in celo istega avtorja v Lanthimosovem filmu nadležna. Vendar ne v smislu, kot bi si režiser srhljivke želel. Nenadni, izredno glasni vrivki Ligetija delujejo obrabljeno in predvidljivo, skorajda komično, saj se nam zdijo parodični. Glasba, ki naj bi imela strašljiv učinek, se v Lanthimosovem novem filmu pojavlja ravno tam, kjer bi jo pričakovali. Gre za trenutke približevanja k spoznanju šokantne resnice, ki pa ne preseneti nikogar razen Stevena. Še ta se z njeno možnostjo ne ukvarja pretirano, vendar ne zaradi pomanjkanja časa, temveč zaradi pomanjkanja sploh kakršnekoli notranjosti. Izmed vseh likov je še najbolj razdelan in plastičen zloben Martin, medtem ko so manipulativni in sebični tudi ostali liki.

Ubijanje svetega jelena ima tako kot letošnji Kvadrat (The Square) Rubena Östlunda podoben problem. Oba filma se trudita prikazati izpraznjenost odnosov, družbenih funkcij in ljudi, vendar sta pri tem tudi sama izpraznjena. Za oba filma se zdi, kot bi nastala z naborom posameznih prizorov, a brez celostne konsistence, pomanjkanje le-te pa sta režiserja skušala prikriti z uvedbo všečne in vedno aktualne teme.

Videti je, da je Lanthimos želel posneti novodobno grško tragedijo, kar pa mu ni uspelo kljub temu, da je Grk. Na temo žrtvovanja lastnih otrok v Evripidovi klasični grški tragediji Ifigenija v Avlidi Lanthimos naveže že v naslovu. Grški vojskovodja Agamemnon je v Artemidinem svetišču po nesreči zaklal jagnje, zaradi česar Artemida njegovi vojski prepreči izplutje. Primeren veter se bo pojavil šele, ko bo Agamemnon žrtvoval svojo hči Ifigenijo. Po dodatni verziji zgodbe se tik pred žrtvovanjem pojavi Artemida, ki Ifigenijo na žrtvenem oltarju zamenja z jagnjem. Moralna dilema, v katero je vržen Steven, je sicer sama po sebi nerešljiva, vendar izposojanje velikih tem še ne naredi mojstrovine.

Lanthimosu ni uspelo ustvariti nekonvencionalnega humorja, kakor mu je to uspelo v prejšnjih filmih. Ubijanje svetega jelena je namesto črne komedije, zgrajene okrog moralne dileme, kar se trudi biti, komičen le zaradi pretirane ambicioznosti.

Ana Hancock