Ubijanje slehernega gledalca
Tudi letos je na Liffe prišel težko pričakovani, zdaj že drugi angleško govoreči film izjemnega, a vendar precej nevsakdanjega grškega režiserja Yorgos Lanthimosa. Film tokrat nosi naslov Ubijanje svetega jelena, čigar ime temelji po grški mitološki osebi -Ifigeniji.
Yorgosa Lanthimosa bi kot režiserja in scenarista lahko uvrstili nekje ob bok Darrenu Aronofskemu (Rekvijem za sanje; Črni labod) ter samemu Davidu Lynchu (Modri žamet; Mullholand dr.), saj so njegovi filmi vse prej kot preprosti in pusti. To smo seveda gledalci tudi pričakovali od njegovega novega projekta, za katerega je v festivalu v Cannesu prejel nagrado za najboljši scenarij, in to brez kakršnekoli slabe vesti. Ubijanje svetega jelena že na začetku pusti gledalcu pečat, da bo kot v filmu Jastog (The Lobster, 2015, Lanthimos) tudi tokrat šlo za ravnovesje komičnih vložkov in bizarnosti, hkrati pa bo ponovno v ospredju polemika odločitve protagonista o njegovi usodi.
Colin Farrell je to pot distopijski svet v Jastogu zamenjal za vlogo uspešnega kardiokirurga Stevena Murphyja, ki vseskozi brezbrižno uživa udobje višjega družbenega sloja. Ima praktično vse: prestižno hišo, dva otroka, čudovito ženo, (Nicole Kidman), ki je povrhu še sama zdravnica, luksuzni avto in celo psa. A kaj kmalu se njegov povsem idealen svet poruši, ko pod okrilje mentorstva vzame mladega ekscentrika Martina (Barry Keoghan). Martin na začetku filma daje gledalcu povsem empatičen občutek tega, kar s Stevenom pravzaprav počneta, kajti Lanthimosu ni tuje, da v svojih filmih predstavlja tudi erotiko. Vendar pa ta občutek nekje na sredini filma (kjer se pojavi tudi zaplet) zbledi, saj takrat Martin razkrije svoj zlovešči namen in se posledično izvrši dolgo pričakovani suspenz, ki pa je žal tudi nekoliko (pre)dolg.
Igralskih posebnosti tukaj tokrat ni, čeprav bi to od imen, kot sta Colin Farrell in Nicole Kidman, kakopak pričakovali. Farrell se ni kaj prida distanciral od svoje vloge v Jastogu, namreč tudi tukaj odigra nekonvencionalen, mlačen in nekoliko odtujen lik, Kidmanovi pa zaradi njenih lepotnih posegov sploh ni bilo potrebno igrati, saj je njen lik že sam po sebi predstavlja kliše žensk visokega družbenega sloja. Edini vreden omembe je lik Martina, ki ga mlad Barry Keoghan z imitacijo čustveno omejenega mladeniča izpelje zelo dobro. Se pa na presenečenje vseh v filmu pojavi celo Alicia Silverstone, na katero je praktično pozabila celotna filmska industrija in je v tem primeru kar nekolikšna živahnost filma.
Četudi se film spopada s precej bizarnim vprašanjem, pa režiser kljub temu daje gledalcu marsikateri humorni trenutek, predvsem v nevsakdanjih dialogih, ki se pojavljajo med liki. So pa te sekvence le bežna preusmeritev od pravega problema, ki ga tokrat Lanthimos prikazuje v neracionalnih odločitvah ter odnosu ljudi do sočloveka. Ubijanje svetega jelena je film, ki ob koncu gledalcu vzame razsodno razumevanje tistega, kar se je zgodilo, hkrati pa mu daje misel na to, da se takšne stvari v svetu dejansko dogajajo. Če je kaj razumljivega, potem je to to, da se Lanthimosovih filmov pač ne da preprosto dešifrirati, ampak se je zato potrebno preprosto sprijazniti s tem kar so – film.
Nejc Srebot