14. seminar MAF: Obupana

v Festivali/LIFFe/Recenzije/Vsi prispevki

Slaba raziskava neonacističnega nasilja

Film Obupana (Aus dem nichts, 2017, Fatih Akin) deluje na dveh ravneh: družinski in družbeni. Na obeh raziskuje trenja, predsodke in nasilje med avtohtonimi Nemci in priseljenimi Turki oziroma muslimani v Nemčiji.

Na družinski ravni lahko opazujemo medsebojna obtoževanja svojcev žrtev neonacističnega terorističnega napada, v katerem sta umrla oče Nuri Sekerci in sin Rocco in po katerem je po srečnem naključju ostala živa le še žena, Katja Sekerci. Nurijevi starši ji na pogrebu povedo, da če bi bolj pazila, bi bil njun vnuk še živ. Katjina mati ji očita, da se je zaradi Nurija začela drogirati.

Še bolj poudarjena pa je družbena kritika. Film namreč govori o nemoči pravosodnega sistema, da bi žrtev izterjala svojo pravico. »Moj sin časti Adolfa Hitlerja,« slišimo od očeta Andréja Möllerja, partnerja obtožene Edde Möller za napad v turški četrti v Hamburgu. Sodišče dveh obtoženih ne more obsoditi zaradi pomanjkanja dokazov. Pri tem dramaturško ni jasno, zakaj Katja ni sprejela psiholoških in drugih testov, ki bi preverili njeno razsodnost na dan napada, torej na dan, ko je videla Eddo parkirati kolo z domnevno bombo pred izložbo pisarne, v kateri sta bila Nuri in Rocco; pomemben bremenilni dokaz za obtožena je tako postal praktično ničen. Formalna zakonita pot odpove in Katja se poda iskati pravico na lastno pest.

Za analizo je zanimiv psihološki razvoj protagonistke Katje. V tem smislu se zdi, kot da nam film želi povedati, da se tudi čisto običajen in nenevaren Nemec ob tako hudi travmi lahko prelevi v terorista. Zakaj Katja na koncu ob napadu na dva neonacista razstreli tudi sebe? Povsem spontana je primerjava z islamskimi teroristi. Katja, sicer miroljubna malomeščanka, ki s Turki in njihovo mentaliteto nima kaj dosti skupnega, razen tega, da je z enim poročena in občasno odhaja na kopanje v hamam (kar, kot vidimo v filmu, počnejo tudi nekatere druge Nemke), ob nasilju nad Turki v nekem smislu postane bolj radikalna in neevropska od večine Turkov oziroma muslimanov: ne verjame več v pravosodni sistem in iskanje pravice po mirni poti, ubija ljudi in se pri tem samorazstreli.

Če bi Obupana bil triler o maščevanju in iskanju pravice, bi se lahko bolj poglobil v karizmatični lik inšpektorja in njegovo raziskavo in vrtanje. Toda inšpektor je le eden izmed stranskih likov. Film v svoje središče postavlja skoraj izključno Katjo Sekerci. A ob tem žal tudi ni tarantinovski film o ženskem maščevalnem pohodu (Kill Bill, 2003). Film v resnici ni zares triler, kot je bil ponekod oglaševan. Je predvsem družbena drama o medetničnih trenjih v Nemčiji in neonacističnem nasilju, a kot tak žal zamudi priložnost, da bi se bolj poglobil v psihologijo neonacistov (kaj jih motivira pri njihovem nasilju, zakaj tako delujejo) in s tem bolje obdelal svojo glavno temo. Oba obtožena tako v celotnem filmu spregovorita komaj kako besedo (en sam dialog).

Vsled nedodelanih likov nam ne uide tudi misel, da se morda režiser s tem celotnim filmom le podzavestno brani pred neonacistično nevarnostjo (režiser Fatih Akin se je pred nekaj leti znašel na seznamu neke neonacistične skupine v Nemčiji, na katerega so uvrstili nekatere politike in umetnike kot svoje potencialne tarče, kar naj bi ga tudi spodbudilo k temu, da je napravil ta film), češ, glejte, kaj se vam lahko zgodi, če boste mene in meni podobne ogrožali; nad vas bomo poslali Nemko, spreobrnjeno v ponorelo teroristko. Zdi se, da tudi iz tega razloga film ne kaže eksplozije, ki je umorila Katjinega moža in otroka, se pa tako vizualno naslaja nad eksplozijo in dimom v zaključnem prizoru.

Mihailo Terzić