14. seminar MAF: Oblika vode

v Festivali/LIFFe/Recenzije/Vsi prispevki

Pravljičasta pravljica

Ustno izročilo je v zgodovini človeštva vse do začetka pisanja in tiskanja v večjem obsegu predstavljalo edini možen način prenosa najrazličnejših informacij, zgodb, prigod, idej in vrednot med generacijami in kulturami. Velik del tega so gotovo predstavljale tudi pravljice, vendar se je njihov delež občutno zmanjšal in večinoma omejil le na domeno otrok. Guillermo del Toro je očitno v svojem srcu ostal ljubitelj pravljic še od otroških dni in tokrat se je odločil, da nam na velika platna dostavi pripovedko, ki sloni na nekaterih splošno sprejetih značilnostih za pravljice z dodanimi elementi, ki jih literatura, namenjena mlajši populaciji, zagotovo ne bi smela vsebovati.

Guillerma sicer poznamo iz Škrlatnega vrha (Crimson Peak, 2015), ki nas je osupnil s svojo vizualno dovršenostjo, vendar po drugi strani pustil hladne zaradi nedodelanih dialogov, ki smo jim bili tedaj priča. Tokrat je ohranil vizualno izpopolnjenost. Že sam uvod, ki nas popelje v podvodno različico stanovanja, nam jasno nakaže, da bomo priča malce posebni zgodbi. Z iznajdljivo potezo pa se je izognil tudi naši kritiki o šibkih dialogih, in sicer tako, da je glavni junakinji Elisi odvzel dar govora in postavil vso komunikacijo, prikazano na platnu, v precej drugačen kontekst, kot če bi protagonistka lahko vokalno izražala svoje misli.

Z izločitvijo govora iz sposobnosti protagonistke je v ospredje postavljen tudi občutek zapostavljenosti tistih delov družbe, ki v kakršni koli meri odstopajo od normalnega. Ali pa se jim vsaj zdi tako, ker v filmu ne dobimo ravno občutka, da bi se Elisini bližnji zaradi njene pomanjkljivosti do nje kaj drugače obnašali. Čeprav pozneje v prizoru, kjer prepričuje svojega malce odštekanega umetniškega soseda (svojo podobo mu posodi Richard Jenkins), da ji priskoči na pomoč pri izvedbi nevarne akcije, to še vedno izpostavi kot enega izmed ključnih razlogov, zakaj ji družba nenavadnega vodnega stvora tako prija. Omenjeni stvor je po naključju prišel ravno v tiste prostore, za čiščenje katerih je zadolžena Elisa, in tam se ob spremljavi njenega glasbenega izbora in okusnih trdo kuhanih jajc razvija njuna ljubezen preko dotikov, pogledov in znakovnega jezika.

Oblika vode (The Shape of Water) se precej dobro drži osnovne zasnove pravljic. Te po navadi vsebujejo nekaj magičnega, vključujejo izrazito prijazne in izrazito zlobne like, ki od svoje moralne usmerjenosti tekom razvoja zgodbe ne odstopijo in se soočajo z eksplicitno jasnim problemom, ki se na koncu vedno razreši v korist pozitivnih likov. Oblika vode po besedah režiserja spada v novo kategorijo ‘pravljic za odrasle’ in v prid tej oznaki bi ji lahko šteli goloto protagonistke v nekaterih kadrih in dejstvo, da že začetni prizori, ko spoznavamo Eliso in njeno jutranjo rutino, vsebujejo tudi vsakodnevno samozadovoljevanje. Po drugi strani pa, če pomislimo na originalne verzije pravljic, ki sta jih pisala brata Grimm, kaj hitro ugotovimo, da s prikazanim na velikem platnu Oblike vode še zdaleč ne dosega takšnega nivoja grotesknosti. Zanimivo bi bilo videti nadaljevanje trenda ‘pravljic za odrasle’ in morebiti dodajanje tudi kakšnih bolj grozljivih elementov, ki bi potem zares ustvarili še jasnejšo ločnico med pravljicami za otroke in odrasle.

Ustvarjalci so navdih za vizualno podobo vodnega stvora očitno črpali iz nekaterih filmskih vesoljskih kreatur, gledamo tebe Osmi potnik (Alien, 1979, Ridley Scott), in tudi iz številnih dvoživih organizmov, iz česar so nato ustvarili prav posrečen konglomerat. Na prvi pogled morebiti izgleda malce strašljivo, vendar ga tekom zgodbe kar lepo vzljubimo skupaj z Eliso. Čeprav vse skupaj ni prav posebej prelomno, izdelek s svojo originalnostjo vendarle predstavlja neko svežino v trenutnem filmskem svetu superjunakov, zgodb po resničnih dogodkih in še posebej nadaljevanj in obujanj starih že stokrat prežvečenih franšiz.

Nik Rus