14. seminar MAF: Labod

v Festivali/LIFFe/Prispevki/Recenzije

Otroška melanholija pod perutmi laboda

Debitantski film mlade islandske režiserke Labod (Svanurinn, 2017, Ása Helga Hjörleifsdóttir) tako kot večina filmov iz te najsevernejše evropske države v osnovno filmsko narativo spleta podobo lepe, a hkrati neizprosne in surove pokrajine, v katerih zaživijo vidni in akustični kontrasti med  nežnimi barvami zelene visoke trave, posejane z vijolično reso in zlaticami, ter zvoki sunkov močnega vetra in udarjajočih valov. Ti kontrasti pa se stapljajo v glavno premiso filma, ki v svoje jedro postavlja otroško melanholijo, tesno prepleteno z otroškim dojemanjem naravnega sveta, nasproti odrasli perspektivi, ki jo v odnosu do narave določa preživetje.

Skozi film nas vodi devetletna deklica Sól, ki poletje preživlja na samotni kmetiji pri stricu in teti, kjer se bo naučila delati in se predvsem pripravila na prihajajoče odraščanje. Na filmskem platnu tako, kot se razprostira pogled otroka, ki seže komaj čez visoko poletno travo in s tihim čudenjem odkriva  Naturalizem, sekvence prehajajo iz jasnega panoramskega pogleda v zamegljene in mehke podobe, v katere prodirajo plasti pastelne modre in rumene barve, ki so grobo presekane in s tem izrisujejo tanko mejo med sanjami in realnostjo.

Deklica s svojim eskapizmom v pravljični, domišljijski svet pripoveduje zgodbo o deklici z zlatimi lasmi, ki nikoli niso nehali rasti. Ta zgodba pa je pravzaprav prispodoba njenega pogleda na svet, ki je zaznamovan s prehodom iz otroštva v odraslost. Svet odraslih ni preprost in racionalen, kot se kaže,  temveč je  kompleksen in večplasten,  predvsem pa neiskren, saj se vsak skriva za svojo masko. To pa ne nazadnje človeka zlomi in ga prikaže v vsej njegovi ranljivosti. Takšen je svet odraslih, ki ga odkrivajo teta, stric, njuna hči in sezonski delavec na kmetiji, s katerim si Sól deli sobo in se ji s svojo melanholijo še najbolj približa.

Najtesnejšo vez, ki jo Sól splete na kmetiji, je s teličkom, katerega rojstvo in kasneje smrt spremlja od blizu in simbolizira njeno pot razumevanja in sprejemanja drugačne perspektive narave. Rdeča barva krvi in zemlje je tista, ki je strašna in je zaznamek krutosti človeškega sveta in odnosa do narave, za otroka tako nedoumljiva. Rdeča pa je tudi barva besed, s katerimi pomočnik piše svoje dnevnike.  Rdeče besede so kot konstrukt človeške družbe, ki so lepe, a nevarne in je z njimi potrebno previdno ravnati.

Režiserka pomene izrisuje počasi in previdno, na meji med resničnostjo in sanjami, zato je polno pomenskost filma na trenutke težko ujeti. Igra se s krajšimi dialogi, ki neslišno odkrivajo ozadje osnovne primesi filma, ki je na mestih težko ulovljiv. Učinek otroške melanholije režiserka gradi s prelivanjem svetlobe, ki odzvanja vpliv Trakovskyega in Lyncha, ter jo zaznamujejo odtenki modre melanholije islandskih poletnih noči, ko sonce ne zaide in tako osrednjo protagonistko pušča na meji sanj. Film v svoji osnovni strukturi stavi na prepletanje vizualne pripovedi, katero vodijo prizori lepe in neusmiljene narave, ter pripovedi likov, ki odzvanjajo islandsko folkloro pravljic in sag. Labod je eden izmed motivov, ki jih lahko najdemo v tradicionalnih pravljicah in je povezan predvsem s preobrazbo. Ta pa na nek način odzvanja v filmu, vendar gre v tem primeru za nekoliko drugačno metamorfozo, ki se navezuje na transformacijo otroškega pogleda. V očeh deklice Sól se skriva tiha otroška samota, ki iz platna prebada z nedolžno toplino, ki pa je hkrati tudi hladna.

Film Labod naprej poganjajo panoramske podobe neokrnjene islandske narave in skušajo zapolniti vrzeli psihologije in odnosov oseb. Čeprav nas Islandija z vso svojo skrivnostjo in lepoto ne more razočarati, vseeno nima take moči, da bi abstrakcija narave lahko sama pripovedovala zgodbo.

Kaja Blazinšek