fbpx
loading ...
loading ...

14. seminar MAF: Intervju z Bojanom Vuletićem

»Če ne bomo obranili kulture, se več ne bomo imeli za kaj boriti.«

Režiser, scenarist in asistent režije Bojan Vuletić se je rodil leta 1977 v Beogradu, kjer je na Fakulteti za dramske umetnosti doštudiral filmsko in televizijsko režijo. Za srbsko televizijsko in radijsko postajo B92, znano po liberalni uredniški politiki, je režiral več uglednih TV serij. Kot scenarist je sodeloval pri filmih Izgubljeno in najdeno (Lost and Found – Six Glances of a Generation, 2005, Cristian Mungiu idr.) ter Ljubezen in drugi zločini (Ljubav i drugi zločini, 2008, Stefan Arsenijević). Njegov prvi celovečerec Practical Guide to Belgrade with Singing and Crying (Praktičan vodič kroz Beograd sa pevanjem i plakanjem, 2011) je doživel premiero na mednarodnem filmskem festivalu v Karlovih Varih in prejel več mednarodnih in državnih nagrad. Njegov drugi celovečerec, Rekviem za gospo J., ki je premiero doživel na Berlinalu in  s katerim se predstavlja na letošnjem festivalu Liffe, je prav tako požel več mednarodnih in državnih nagrad.

Kaj vas je spodbudilo, da ste hoteli posneti film Rekviem za gospo J.?

V prejšnjem desetletju je bilo v Srbiji čutiti veliko optimizma. Ravno takrat sem dokončeval prejšnji film, romantično komedijo (Practical Guide to Belgrade with Singing and Crying (Praktičan vodič kroz Beograd sa pevanjem i plakanjem, 2011, op. avt.). Vendar pa se je situacija kmalu poslabšala in optimizem ni trajal dolgo. Veliko ljudi je zapadlo v depresijo. Hotel sem ujeti ta občutek in posneti zgodbo, ki bi temeljila na resnični situaciji, a bi hkrati tudi odražala moj pogled na situacijo v državi, v kateri živim. Skozi konkretno resnično situacijo sem želel izraziti univerzalno zgodbo, ki odraža počutje velikega dela prebivalstva v državi. Veliko ljudi, med katerimi sem tudi sam, občuti jezo in frustracijo nad dogajanjem v državi. V tistem obdobju sem se tudi spoznal z materjo enega izmed mojih prijateljev. Ugotovil sem, da je to zgodba, ki bi jo želel povedati in v kateri bi poleg konkretne osebne situacije lahko spregovoril tudi o širši situaciji, v kateri se je znašlo veliko ljudi. Ta gospa je namreč izgubila službo, zaradi česar je postala zelo depresivna. Zdelo se ji je, da več nima moči, da bi se borila.

Torej gre za kombinacijo resničnih dogodkov in širše politične ter družbene situacije?

Da.

Kaj bi bila ena prvih stvari, ki bi jih spremenili, če bi imeli moč odločanja v političnem smislu?

(Smeh) Kako to mislite? Če bi bil predsednik?

Ali pa predsednik vlade oziroma če bi bili v parlamentu.

Gre za zelo težko vprašanje. Profesor Goran Marković, ki me je učil filmsko režijo in še nekatere druge predmete, povezane s filmom, je nekoč dejal, da sta politika in umetnost pravzaprav dve plati istega kovanca. Politika naj bi bila odgovorna za dobrobit ljudi, njihovo blagostanje. S svojim zgledom bi morala prenašati humanistične vrednote. Umetnost pa to dejansko počne. S tem, ko govori na primer o zamolčanih zgodbah ljudi, ki potrebujejo pomoč, se trudi spremeniti svet na bolje. Tako z drugimi sredstvi tudi sam počnem tisto, kar naj bi počela politika.

Kar se tiče politike, težko odgovorim na to vprašanje, saj se ne ukvarjam s politiko, niti se ne bi želel. Istih vprašanj, vprašanj, ki bi si jih morala zastavljati politika, se lotevam skozi umetnost. Ker se ne ukvarjam s politiko, torej težko odgovorim na vprašanje, kaj bi spremenil, če bi imel politično moč. Skozi umetnost pa si bom še naprej prizadeval za pravice delavcev, nasprotovanje globalni kapitalistični ureditvi in socializem v dobrem pomenu besede.

Torej si prizadevate za tiste stvari, ki bi morale biti v domeni politike?

Da. To počnem s pomočjo umetnosti. Skušam spregovoriti o zamolčanih stvareh, o ljudeh, ki ne pridejo do besede. To je po mojem mnenju tudi naloga umetnosti. Govoriti o zamolčanih stvareh in ljudeh, ki ne pridejo do besede.

Videla sem intervju, ki ste ga imeli v Albaniji (pogleda, kakor da pričakuje neprijetno vprašanje). Torej mislite, da je umetnost eden izmed načinov komunikacije med državami?

Da. Umetnost je ena izmed dveh stvari, ki ne poznata mej med državami. Druga je kriminal (ciničen nasmešek). Zaradi tega je bila vojna v bivši Jugoslaviji tudi tako dolgotrajna in krvava. Umetnost govori z jezikom, ki je univerzalen, vsem razumljiv. Jezik umetnosti bodo razumeli vsi, npr. slovensko dekle, makedonski deček, prebivalec Japonske. Umetnost ne le razumsko dojamemo, temveč tudi občutimo. Umetnost je storila že veliko dobrega za razumevanje med narodi.

Če obiščete neko drugo državo, ki morda ni v najboljših diplomatskih odnosih z državo, iz katere prihajate, ste torej nekakšen glasnik miru in svobode?

Po vojni v Jugoslaviji so bili umetniki tisti, ki so prvi navezali stik med državami. Umetniki, ne športniki ali politiki. Igralci in režiserji iz Srbije, Bosne, Makedonije, Slovenije. Ti so potovali med državami in razpravljali o bodočnosti. To je zelo pomembna naloga umetnosti. Politika se tega na žalost ne zaveda. Sredstva, ki jih namenijo umetnosti, pa ne le tej, tudi kulturi nasploh, so zelo skromna. Ko je v tridesetih letih prejšnjega stoletja parlament v Veliki Britaniji glasoval o vstopu v vojno proti nacionalsocialistični Nemčiji, so razmišljali, da bi sredstva za kulturo raje namenili vojski. Winston Churchill se je temu uprl, rekoč, da se v tem primeru ne bomo imeli za kaj boriti. Kultura je med tistimi dobrinami, ki jih moramo obraniti, ne pa osiromašiti. Churchill je že v tridesetih letih prejšnjega stoletja cenil pomen kulture. Veliki Britaniji je tako uspelo obdržati pomemben položaj. Na žalost na Balkanu za to ni razumevanja. Naši politiki se tega še dandanes ne zavedajo.

Menite, da se družbena situacija v Srbiji zelo razlikuje od tiste v drugih državah bivše Jugoslavije, recimo Slovenije ali Hrvaške?

Na to vprašanje ni lahko odgovoriti. Vendar pa se dve državi zelo razlikujeta od ostalih držav bivše Jugoslavije. To sta Slovenija in Hrvaška. Zlasti Slovenija. Ti sta veliko bolj razviti v ekonomskem smislu kot Srbija. Med npr. Srbijo, Bosno in Hercegovino, Črno Goro in Makedonijo pa ni tolikšnih razlik, te države imajo marsikaj skupnega v ekonomskem smislu. Slovenija in Hrvaška sta priključeni Evropski uniji, zaradi česar se je od tedaj marsikaj spremenilo. Nadejam se, da se bo tudi v Srbiji marsikaj spremenilo, ko bomo končno vstopili v Evropsko unijo. Vendar bo tudi tedaj marsikaj ostalo nespremenjeno, kot lahko vidimo na primeru Bolgarije ali Romunije, ki se še naprej spopadata z bolj kot ne istimi problemi.

V filmu Rekviem za gospo J. sem prepoznala zgodbo mojega okolja. Tudi v Sloveniji imamo težave z visoko brezposelnostjo.

Se povsem strinjam. Vendar, povejte mi nekaj … Koliko znaša povprečna slovenska plača?

Nekaj čez tisoč evrov, približno tisoč sto evrov.

V Srbiji se ta številka vrti okrog štiristo evrov. Gre torej za zelo veliko razliko. Morda je večjo podobnost najti v občutku ujetosti v korupcijo. Morda se tudi vi spopadate z občutkom brezupnosti. Vendar pa je vaša povprečna plača veliko višja od tiste v Srbiji. V Beogradu je štiristo evrov že dobra plača. Ne glede na višje cene pri vas, gre za velike razlike med državama. Občutek ujetosti, birokratizma in korupcije pa je verjetno podoben. Vendar ne le na Balkanu, tako je verjetno skorajda povsod.

Menite, da gledalstvo iz držav bivše Jugoslavije lažje razume t.i. balkanski humor, ki se pojavlja tudi v vašem filmu? Menite, da ga bo gledalstvo iz drugih držav razumelo?

Moje izkušnje to potrjujejo. Humor je nekaj univerzalnega. Na projekcijah na Berlinalu so gledalci dojeli humorne situacije v filmu. Tudi ko Koviljka (Danica Nedeljkovi, op. avt.) preklinja v srbščini, so dojeli komičnost. Menim, da nam je uspelo občutek samoironije posredovati tudi gledalstvu izven-balkanskih držav. Tudi oni so se smejali našim problemom. Gre za neke vrste obrambni mehanizem. Morda je razlika v tem, da se druge kulture s pomočjo humorja ne trudijo spopadati s težavami, ki jih pestijo.

Pohvalili so estetiko vašega filma. Primerjali so vas z Wesom Andersonom, rekoč, če bi ta posnel film o samomorilnih balkanskih vdovah, bi bil ta videti nekako tako kot film Rekviem za gospo J.

Ob tej primerjavi sem zelo počaščen. O tem vsekakor nismo razmišljali na začetku snemanja. Ko smo z direktorico fotografije (Jelena Stanković, op. avt.) in scenografinjo (Zorana Petrov, op. avt.) razmišljali o estetiki filma, nismo imeli v mislih Wesa Andersona. Še enkrat, zelo sem počaščen ob tej primerjavi, kajti to potrjuje, da nam je uspelo uravnotežiti tako humoren kot tudi tragičen aspekt, kakor to uspeva Andersonu.

Rekviemu za gospo J. je uspelo najti ravnotežje med vsebino in obliko, v tem smislu je klasičen.

(S prisrčnim, skorajda sramežljivim nasmeškom): Hvala. Vendar pa menim, da sta in morata biti oblika in vsebina neločljivo povezani. Ni pomembna zgolj zgodba filma, temveč tudi način, kako jo film podaja. Način odloča o tem, kako bomo film dojeli, torej kot dramo ali kot komedijo. Celotna filmska ekipa se je vseskozi zavedala neločljive povezanosti oblike in vsebine, zaradi česar smo se tudi veliko ukvarjali z vizualno in zvočno podobo filma.

Pristnost bi morali, kakor je uspelo vašemu filmu, negovati tudi v prihodnje.

Velik del zasluge gre igralcem v filmu, ki jih zelo cenim. Zahvaljujoč njim in zgodbi o bivanjskih vprašanjih. Po eni strani gre za zgodbo o razmerah v Srbiji, vendar pa je to v osnovi zgodba o družini. Zgodbe o družinah pa so vedno zelo čustvene.

Vendar pa ne uspe vsem filmom, ki se ukvarjajo s tovrstnimi temami, doseči občutek pristnosti.

Hvala. Četudi mi je tokrat uspelo, mi naslednjič lahko spodleti. Pri filmu in umetnosti nasploh tega ni možno predvideti. To je tudi eden izmed čarov umetnosti. Tokrat je končni rezultat takšen, kakršen smo upali, da bo.

Povezana slika

Vendar ali verjamete, da če ostanete pristni ter počnete nekaj iz strasti, bo temu primeren tudi rezultat?

Absolutno. Strast in odkritosrčno sodelovanje med ljudmi sta ključnega pomena.  Med sodelavci pri filmu, predvsem med igralci in režiserjem, je nujno medsebojno zaupanje. Sami se odločamo, s kom bomo sodelovali, torej moramo biti posebej pozorni pri izbiri igralcev, ki so pri filmu najpomembnejši. Eden izmed mojih profesorjev na fakulteti je dejal, da imajo igralci zasluge za polovico končnega izdelka. S tem, kakšne igralce izberemo, smo že opravili polovico potrebnega dela. Gre za zaupanje.

V Sloveniji in tudi v Srbiji so proračuni za filme zelo skromni.

Z direktorico fotografije Jeleno Stanković sva bila že na začetku odločena, kako mora film na koncu izgledati. Od zamišljenega rezultata nisva bila pripravljena odstopiti, ne glede na višino sredstev, ki bodo na voljo. Hkrati pa smo zaradi pomanjkanja finančnih sredstev potrebovali partnerje. Zato smo se odločili za koprodukcijo. Večkrat smo se prijavili na različne razpise in naposled smo prejeli denar tako od makedonskega kot tudi od francoskega sklada. Tudi Aleksander Rodnjanski (producent Leviatana, op. avt.) je prispeval svoja sredstva. To je nekaj izjemno redkega, da posameznik prispeva svoj denar. Na žalost, ali pa morda tudi ne, si zaradi koprodukcijske narave dela prisiljen sodelovati s celo množico ljudi. Včasih nekdo iz druge države z drugačno življenjsko zgodbo stvari vidi povsem drugače, kar je zelo dragoceno in koristno za sam film.

Ali je gospa J. v naslovu referenca na Kafkovega Josefa K.?

Ko sem začel razmišljati, kako bi poimenoval glavno junakinjo, se še nisem odločil, s kolikimi črkami bi to storil. Takrat nisem pomislil na Kafko, čigar dela sicer zelo občudujem, tako da gre mogoče za nezavedno povezavo. Eno črko sem izbral, ker sem s tem hotel ponižati njen lik.

Za Kafkovo delo so prav tako značilni absurdnost, občutek brezizhodnosti in kritika birokracije.

Da … Gre za enake stvari. Po Kafki to torej ni nič novega. Zaradi tega nisem hotel posneti filma o birokraciji in sem se raje odločil posneti zgodbo o družini, predvsem o razmerju med materjo in hčerjo.

Vendar pa je birokracija še vedno pomemben dejavnik v našem življenju in o tem ste spregovorili v filmu.

Da. To se še stoletja ne bo spremenilo. Birokracija nam velikokrat oteži življenje. Zdaj, v dobi virtualne realnosti, so stvari včasih še bolj absurdne, ker velikokrat sploh nimamo opravka z ljudmi, s katerimi bi se lahko pogovorili, ampak s programi, ki jim moramo brez izjeme dati vse podatke, ki jih zahtevajo.

Kaj vam je pri snemanju filma predstavljalo največji izziv?

Kako narediti film, poln čustev. Brez tega ne bi bilo filma. Nihče ne bi hotel gledati zgolj, kako neka gospa postopa po hodnikih v uradih. Vedel sem, da mora biti nabit s čustvi. To je bila moja glavna preokupacija.

Odrasli ste v družini, polni žensk. Dejali ste tudi, da so ženske tiste, ki so najbolj obremenjene v naši družbi. Kaj bi bilo po vašem mnenju drugače, če bi glavne like v filmu igrali moški?

O, gre za zelo zapleteno vprašanje. Morda bi moj psihiater lahko odgovoril na to vprašanje (smeh). Morda niti ne bi bilo tolikšne razlike. Vsekakor bi bilo zanimivo videti, kaj bi se zgodilo. Moja osebna odločitev je bila, da sem za glavne like izbral ženske, vendar pa nikoli nisem razmišljal, zakaj.  Pred končno verzijo scenarija se s sodelavci vselej razmišlja o morebitnih spremembah. Tako smo razmišljali tudi, kako bi bil film videti, če bi glavne vloge igrali moški. Tudi v tem primeru bi si prizadeval, da bi dosegli čustvenost. Menim, da je to ena izmed najpomembnejših stvari.

V prizoru, ko Jelena (glavni lik v filmu, op. avt.) sedi v avtu in se spominja počitnic s svojim možem, se poleg podob njenega moža pojavijo tudi podobe stola in njene hčere. Ali gre za katarzo, ko se odloči, da ne bo storila samomora?

V nekem oziru zagotovo. Tudi tako lahko razumemo ta prizor, ki ga bo vsakdo dojel drugače. Hoteli smo prikazati, da si premisli glede samomora. S kakšnimi sredstvi bomo to prikazali, pa se nam ni zdelo tako pomembno. Gre vsekakor za prikaz doživljanja pod vplivom afekta, za fantazijske podobe, ki se porajajo iz kaotične mešanice različnih čustev, kot so občutek izgubljenosti in zmeda.

Spomnilo me je na Salvadorja Dalija in nadrealizem.

Točno to. Gre za nadrealizem in onirizem (literarno gibanje v Romuniji šestdesetih let, ki si je prizadevalo ustvarjati svet, analogen sanjam, op. avt.), saj pod vplivom afekta, ko je telo pod izrednim stresom, ne razmišljamo trezno. Naše doživljanje je popačeno. To ni nič novega, o tem je bilo v psihiatriji že veliko napisanega. O tej temi sem skušal zvedeti čim več. V takšnem stanju ne razmišljaš in ne doživljaš, kot sicer. Gre za sanjam podobno stanje v budnosti. Prizadeti stežka loči halucinacije od resničnosti. Takšno doživljanje je značilno za stanje pod vplivom afekta, recimo živčni zlom, do katerega pride zaradi izrednega stresa ali travme. Pogosto se kasneje sploh ne spominjajo, kaj se je zgodilo, saj so travmatični dogodek izbrisali iz zavesti. Gre za obrambni mehanizem, ki pa je povsem logičen, saj se skuša prizadeti z njegovo pomočjo obraniti. Do tega pride zaradi kemičnega odziva telesa na šok. Gre za podobno doživljanje kot v stanju omamljenosti zaradi kemičnih substanc.

Doživljanje je torej podobno kot pri psihozi?

Da.

V filmu temu sledi prizor, v katerem slišimo strel pištole in vidimo avto, v katerega je pred tem sedla Jelena. Čez nekaj trenutkov ta iz avta izstopi nepoškodovana. Kaj se je zgodilo s strelom?

(S prisrčnim nasmeškom) Pojma nimam. Razmišljal sem o tem, ali naj obdržimo zvok strela. Odločil sem se, da ga obdržimo, čeprav ni določeno, ali je kam sploh ustrelila. Morda je zvok strela le del njenega doživljanja. To ni določeno. V dramaturškem loku smo potrebovali vrhunec in to vlogo odigra strel. Posneli smo tudi različico brez strela, ki pa ni učinkovala. Rezultat je bil izredno nenavaden, in to v negativnem smislu. Nekaj je manjkalo. Gledalec pričakuje, da bo do strela prišlo. Tej potrebi po nenadnem šoku smo morali ugoditi.

Nimam več vprašanj. Ali bi želeli kaj dodati?

Menim, da sva spregovorila o večini aspektov filma.

Najlepša hvala.

 

Ana Hancock

Komentiraj

Napaka Preveri kaj si vnesel!

16. seminar MAF: Intervju z Darjo Žuk: O ženskah, ki si ne želijo samo ljubezni in poroke

Blog, Festivali, Intervjuji, LIFFe

Film Kristalni labod (Khrustal, 2018) je s svojo živahno vizualno in glasbeno podobo svež prikaz Belorusije v 90. letih….

Preberi več →

16. seminar MAF: Breme, ki nam je bilo zapuščeno

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Srbija leta 1999. NATO sile stopnjujejo svojo agresijo nad srbsko populacijo, ljudje so negotovi in brezupni, naveličani treh zaporednih…

Preberi več →

16. seminar MAF: Intervju z Marcelom Martinessijem

Blog, Festivali, Intervjuji, LIFFe

Marcelo Martinessi (1973, Asunción) je paragvajski filmski režiser, ki se je na letošnjem Liffe-u predstavil s svojim prvim celovečercem…

Preberi več →

16. seminar MAF: Rdeče kot noir

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Ilusionándonos por una pequeñez, un color quizás perdido Jairo, El Valle Y El Volcán   Veseliva se zaradi neke…

Preberi več →

16. seminar MAF: Tisti, ki ostanejo: Mehko blato

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Tematika odraščanja in najstniških težav je v filmu že dobro ustaljena tematika. Mehko blato (Es esmu seit, 2016) je…

Preberi več →

14. seminar MAF: Intervju s Tomasom Alzamorom Muñozem

Blog, Festivali, Intervjuji, LIFFe

Tomas Alzamora Muñoz je 29-letni čilski režiser, ki se je s svojim prvencem Mala bela laž predstavil na filmskih…

Preberi več →

16. seminar MAF: Plovba po Stiksu

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Po osmih letih raziskovanja, razvijanja scenarija in štiridesetih snemalnih dneh z desetčlansko ekipo na jadrnici na odprtem morju se…

Preberi več →

17. MAF seminar na LIFFu 2018

MAF!

Seminar za mlade Od 6. – 16. novembra 2018 Dvorana E1, Cankarjev dom, Ljubljana Prijave do: 2. november 2018…

Preberi več →

Luka Marčetič: “Pomembno je, da pritiskaš sam nase, da si do neke (zdrave) mere obseden s tem”

Blog, Intervjuji

Z Lukom Marčetičem, režiserjem, scenaristom in igralcem, smo spregovorili o tem, kako izpeljati projekt od začetka do konca, kako…

Preberi več →

Jure Henigman: “Imaš privilegij, da lahko vstopaš v svetove, ki niso tvoji, in s tem širiš svoj svet”

Blog, Intervjuji

Z Juretom Henigmanom, gledališkim in filmskim igralcem, smo se pogovarjali o zaposljivosti slovenskih igralcev, kako igra nanj deluje terapevtsko,…

Preberi več →

Mentorski priročnik: Pokliči me po svojem imenu

Filmska kritika, Priročnik

V rubriki Mentroski priročnik izkušeni filmski kritiki mladim piscem podajajo nasvete in znanje o aktualnih filmih, njihovo analizo, ideje…

Preberi več →

Mentorski priročnik: Služkinja

Blog, Filmska kritika, Priročnik

V rubriki Mentroski priročnik izkušeni filmski kritiki mladim piscem podajajo nasvete in znanje o aktualnih filmih, njihovo analizo, ideje…

Preberi več →

Mentorski priročnik: Playing Men

Blog, Filmska kritika, Priročnik

V rubriki Mentroski priročnik izkušeni filmski kritiki mladim piscem podajajo nasvete in znanje o aktualnih filmih, njihovo analizo, ideje…

Preberi več →
Back To Top