fbpx
loading ...
loading ...

14. seminar MAF: Intervju z Alenom Drljevićem

“Izven umetnega oklepa moški jočejo”

Alen Drljević se je rodil v Sarajevu, kjer je zaključil študij režije na Akademiji scenskih umetnosti. S svojim diplomskim kratkim filmom Prva plata (2005) je prejel EFA/UIP nagrado na Sarajevskem filmskem festivalu in bil nominiran za nagrado Evropske filmske akademije. Sledili so dokumentarni filmi Esma (2007), Pun(a) (2011) in Karneval iz leta 2007, ki je bil na programu Mednarodnega festivala dokumentarnega filma Amsterdam (IDFA). Kot asistent režije je sodeloval s Pjerem Žalico in Jasmino Žbanić v filmih Na poti, Grbavica in Gori ogenj. Na letošnjem Liffe festivalu se predstavlja s svojim celovečernim filmom Moški ne jočejo (Muškarci ne plaču), ki je bil premierno predvajan v Karlovih Varih in prejel posebno nagrado žirije. V odmaknjenem hotelu na Jahorini se tako odvija zgodba skupine vojnih veteranov iz nekdanje Jugoslavije, ki se udeležijo terapevtske delavnice.

Film tematizira vojne travme preživelih vojakov in žrtev vojne. Kako ste prišli do te teme, kaj vas je motiviralo?

Film temelji na resničnih dogodkih. Začelo se je tako, da sem slišal, da se organizirajo delavnice, ki jih organizira mirovna organizacija za vojne veterane iz Srbije, Hrvaške in Bosne in Hercegovine. To so ljudje, ki so bili v različnih vojskah in ki so se borili drug proti drugemu, zdaj pa se s temi delavnicami združujejo in spodbujajo mir. To mi je bila zanimiva tema za dokumentarni film in tako sem se prijavil na eno od teh delavnic kot udeleženec, saj sem bil tudi sam v vojski Bosne in Hercegovine. Ta korak je bil najboljši način, da pridem v to zgodbo in sam vidim, kaj vse se na delavnicah dogaja. Mojo vojno preteklost dojemam kot nekaj oddaljenega, nek del življenja, ki sem ga pustil za sabo, saj sem bil še zelo mlad. Na delavnici pa sem spoznal ljudi, ki so streljali drug na drugega ne tako dolgo nazaj. Iz začetne napete atmosfere se je začela razvijati atmosfera razumevanja, sočutja in katarzičnega dejstva. Ko sem bil tam, sem popolnoma pozabil na film, ki je bil osnovni razlog, zaradi katerega sem prišel. Čez nekaj časa smo v pogovoru s producenti prišli na idejo, da je to zelo pomembna in velika tema ter da bi jo bilo dobro poskusiti umestiti v scenarij za igrani film. To je bilo šest let pred snemanjem, torej šest let je trajal proces od začetne ideje do snemanja.

Kako to, da je trajalo tako dolgo? Kakšno je stanje kinematografije v Bosni in Hercegovini?

V Bosni in Hercegovini se snema malo filmov, eden ali dva filma letno. Moški ne jočejo je bil zame debitanski film, saj sem prej snemal kratke ter v glavnem dokumentarne filme. Moški ne jočejo pa je dolgometražni igrani film in do takega prvega filma je težko priti. Tako se je proces dela podaljšal. Na drug način pa je film zahteval ta čas: dolgo smo delali na scenariju, počasi smo vključevali igralce in želeli smo obdržati začetno idejo neke dokumentarnosti. Tako so v filmu tudi naturčki in nekaj drugih neprofesionalnih igralcev, torej resničnih vojnih veteranov. Nekateri od likov so  pisani po biografijah teh igralcev, torej tistih, ki so bili v vojni. Več kot leto pred snemanjem smo se že ukvarjali s poskusnimi prizori. Preizkušali in vadili smo tudi v hotelu, kjer smo kasneje snemali. Z nami je bil psihoterapevt, psihiater Vladimir Milošević, s katerim smo skupaj delali na pripravah tako pred kot tudi med snemanjem. Dolgo smo raziskovali, preizkušali stvari, preden so prišle v scenarij, zato je bil vse skupaj tako dolgotrajen proces.

Kakšen odnos pa se je vzpostavil v procesu do težkih vojnih zgodb, ki jih film obravnava?

Ta tema je vsem blizu, vsi so se našli v tej temi. Ne samo igralska, temveč cela ekipa s Hrvaške, Bosne, Srbije in Slovenije. Nekako smo vsi šli čez to: nekdo je bil v vojni kot vojak, nekdo ni bil, a nihče ni ostal popolnoma brez posledic. Vojna dejanja niso bila nikomur prihranjena. Zame je imel celoten proces terapevtski karakter, veliko sem delal tudi na sebi v tem filmu. Mislim, da je bilo tako tudi pri igralcih in ekipi, kar se je še posebej videlo na samem snemanju. To je bilo relativno kratko: vsega skupaj tri tedne in pred tem intenzivne igralske vaje 10 dni. Tako smo bili dober mesec dni vsi skupaj v tem hotelu popolnoma izolirani. Nekako so se scene iz filma prelivale v naše druženje po snemanju in obratno se je naše druženje prelivalo v film. Zares je imelo vse skupaj velik učinek in ostal je prelep občutek.

Zakaj ste se odločili za naslov »Moški ne jočejo«. Kaj ste s tem želeli sporočiti?

Ustvarjalci filma nismo želeli nič sporočiti. To je bilo nekaj, o čemer smo se pogovarjali in prišli do zaključka, da film nima nobenega sporočila in da ne želimo podati nobene resnice. Naša želja je bila  odpiranje vprašanj gledalcem, da se sprašujejo o svojih resnicah, ne da jim mi kažemo neko vrsto resnice. »Moški ne jočejo« se nanaša na nek tradicionalni balkanski stereotip, v katerem so moški tisti, ki morajo braniti čast svoje družine, nacije, vere in tako dalje. To je oklep, ki je ustvarjen popolnoma umetno in na nek način je možno ironiziranje tega stereotipa.

Tjaša Bertoncelj

Komentiraj

Napaka Preveri kaj si vnesel!

Luka Marčetič: “Pomembno je, da pritiskaš sam nase, da si do neke (zdrave) mere obseden s tem”

Blog, Intervjuji

Z Lukom Marčetičem, režiserjem, scenaristom in igralcem, smo spregovorili o tem, kako izpeljati projekt od začetka do konca, kako…

Preberi več →

Jure Henigman: “Imaš privilegij, da lahko vstopaš v svetove, ki niso tvoji, in s tem širiš svoj svet”

Blog, Intervjuji

Z Juretom Henigmanom, gledališkim in filmskim igralcem, smo se pogovarjali o zaposljivosti slovenskih igralcev, kako igra nanj deluje terapevtsko,…

Preberi več →

Mentorski priročnik: Pokliči me po svojem imenu

Blog, Filmska kritika, Priročnik

V rubriki Mentroski priročnik izkušeni filmski kritiki mladim piscem podajajo nasvete in znanje o aktualnih filmih, njihovo analizo, ideje…

Preberi več →

Mentorski priročnik: Služkinja

Blog, Filmska kritika, Priročnik

V rubriki Mentroski priročnik izkušeni filmski kritiki mladim piscem podajajo nasvete in znanje o aktualnih filmih, njihovo analizo, ideje…

Preberi več →

Mentorski priročnik: Playing Men

Blog, Filmska kritika, Priročnik

V rubriki Mentroski priročnik izkušeni filmski kritiki mladim piscem podajajo nasvete in znanje o aktualnih filmih, njihovo analizo, ideje…

Preberi več →

Prijavi se na 3. filmski tabor

Filmski tabor

FILMSKI TABOR MAD ABOUR FILM 2018 Termin: 8. – 14. avgust 2018,  Radenci ob Kolpi Tabor je namenjen mladim med…

Preberi več →

MAD ABOUT FILM – 3. filmski tabor za mlade

Aktualno, MAF!

Mad About Film filmski tabor za mlade od 15 – 19 let organizira izkušena in mlada ekipa pedagoških delavcev in…

Preberi več →

MAF podcast: Boris Mitić

Blog, Podcasti

Boris Mitić, srbski režiser in avtor dokumentarnega filma Sladki nič, je svoj najnovejši izdelek predstavil na 20. Festivalu dokumentarnega…

Preberi več →

15. seminar MAF: Tujec v paradižu

Blog, Festivali, Recenzije

Med utopijo in realnostjo Na kakšen način lahko v migracijsko problematiko vstopa Evropejec, živeč v centru raja, ki za…

Preberi več →

15. seminar MAF: Najbolj oddaljen

Blog, Festivali, Recenzije

Vizualno bogat slavospev raziskovanju vesolja in postavljanju temeljnih bivanjskih vprašanj. Poleti 1977 sta s Floride poletela Voyager 2 in…

Preberi več →

Predstavitev

Filmski tabor

Kaj je Mad About Film poletni filmski tabor? Poletje je dolgo, domače mesto prazno, vsi so na počitnicah in…

Preberi več →

15. MAF seminar: Nori na dokumentarni film!

Festivali, MAF!, Prihajajoči dogodki

|14. – 19. marec 2018| |Cankarjev dom| |dvorana E6| S petnajsto izvedbo filmskega seminarja se vračamo na Festival dokumentarnega…

Preberi več →

14. seminar MAF: Dan brez imena

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Maturantski izlet po makedonsko (Objavljeno v reviji Ekran) Leta 1981 je Emir Kusturica posnel enega svojih najboljših filmov, Se…

Preberi več →
Back To Top