fbpx
loading ...
loading ...

14. seminar MAF: Intervju s Teono Strugar Mitevsko

 »Kot umetniki moramo biti pogumni in iti proti pravilom in mnenju okolja.«

Teona Strugar Mitevska, režiserka in scenaristka, se je rodila leta 1974 v Skopju v umetniški družini. Leta 2001 je zaključila študij na programu Filmske umetnosti na prestižni Šoli za umetnost Tisch Univerze v New Yorku. Debitirala je s kratkim filmom Veta (2001), ki je prejel posebno nagrado žirije na Filmskem festivalu v Berlinu. Njen prvi celovečerni film Kako sem ubil svetnika (How I Killed a Saint, 2004) je ravno tako prejel številne nagrade na festivalih po svetu. Sledila sta filma Sem iz Titovega Velesa (I Am From Titov Veles, 2007) in Ženska, ki si je otrla solze (The Woman Who Brushed Off Her Tears, 2012). Leta 2001 je s svojo sestro Labino in bratom Vukom ustanovila lastno produkcijsko hišo Sestre in brat Mitevski. Vsi njeni filmi so evropske koprodukcije, ki vključujejo partnerje iz Slovenije, Francije, Belgije in Nemčije. Na letošnjem festivalu Liffe se nam predstavlja s svojim četrtim celovečercem Dan brez imena (When the Day Had No Name, 2017).

Ste prvič v Sloveniji?

Ne. Mislim, da sem tu že petdesetič. Svoj prvi film, Kako sem ubil svetnika, sem delala v koprodukciji s Slovenijo. Tedaj sem za postprodukcijo živela tu tri ali štiri mesece, delala na zvoku. Tako da dobro poznam Ljubljano.

Kaj menite o dejstvu, da je vaš film Dan brez imena na Liffu uvrščen v sekcijo Panorama svetovnega filma, skupaj z nekaterimi ruskimi, iranskim, izraelskimi, gruzijskimi in južnokorejskimi filmi? V nekem intervjuju ste dejali, da četudi Makedonija ni v Evropski uniji, je v Evropi.

Fizično je v Evropi. V Panorami so tudi evropski filmi, tudi filmi iz Evropske unije. Mogoče sem to rekla, ker sem bila jezna: Makedonija že 15 let skuša vstopiti v Evropsko unijo, kar ji nikakor ne uspe zaradi težav z imenom (veto s strani Grčije). Če želimo graditi boljši svet, potem bi morala tako Makedonija kot tudi Bosna, Srbija in Kosovo biti del Evropske unije. Kulturološko, zgodovinsko smo vsi Evropa.

Katere so bile glavne težave in ovire, s katerimi ste se srečali pri delu na vašem filmu?

Nisem imela dosti težav. Zato, ker zgodba temelji na resnični zgodbi, so na začetku, preden smo začeli delati film, ljudje govorili, češ, kako lahko delam film o nečem, kar se je zgodilo pred dvema letoma, kar ni razrešeno in kar je še dandanes emotivno kot neka rana makedonske populacije in seveda tudi albanske. Jaz pa sem rekla, da moramo ravno sedaj mi kot umetniki biti pogumni in iti proti pravilom in mnenju okolja. Moramo biti tisti, ki gredo pred javnim mnenjem in postavijo dobra vprašanja. Najbolj tragično je to, da so štirje mladi ljudje izgubili svoja življenja. V imenu česa? Nekega političnega boja ali iz čistega absurda? Kdo ima pravico vzeti nekogaršnje življenje? To zgodbo sem vzela kot povod, da govorim o nečem mnogo globljem: kako smo mi kot družba prišli do tega momenta. Film se tudi ne ukvarja s tem, kdo je koga ubil. Film se ukvarja z okoljem, v katerem ti mladi ljudje živijo. Mladi ljudje, ki imajo potencial, da postanejo to, kar si želijo postati, vendar nimajo možnosti razviti svojega potenciala. Tako postanejo nasilni, netolerantni, mačistični in živijo v neprestani agresiji do samih sebe in do svojega okolja. Film je krik proti temu, kar se dogaja v našem okolju. Torej ne samo, da smem delati tak film, to je tudi moja dolžnost kot umetnik.

V večini vaših prejšnjih filmov so osrednji liki ženske (Jaz sem iz Totovega velesa, Ženska, ki si je otrla solze). Dosti govorite o ženskah. V zadnjem filmu so osrednji liki moški najstniki. Kaj vas je napeljalo na ta obrat?

Mislim, da je ta film, čeprav govori o teh mladih ljudeh, tudi film o ženskah. Ko imam projekcije filma in razgovore v zahodni Evropi, ga označijo za zelo feminističnega. So sicer moški liki, toda preko njih ravno tako govorim o situaciji žensk in neenakopravnosti na našem prostoru. Denimo scena z mladim dekletom, prostitutko; odnos teh mladih ljudi do tega bitja je šokantna realnost. Njihov odnos do ženske je kot odnos do nekega objekta. Preko likov mladih ljudi govorim o ženskih vprašanjih.

Osebno me je film asociral na nek drugi film, Se še spominjaš Dolly Bell Emirja Kusturice iz leta 1981. V obeh filmih spremljamo skupino mladih fantov, ki se skušajo inicirati v svet odraslih preko odnosa s prostitutko. A vendarle je Se še spominjaš Dolly Bell mnogo bolj veder film z optimističnim koncem (»Vsakega dne v vsakem pogledu vse bolj napredujem«). Konec filma je kot nov začetek. Vaš film je bolj temačen, s pesimističnim koncem (edini mladenič, ki preživi, je tisti, ki je bil izmed njih najbolj okruten). Ali menite, da se je stanje mlade generacije poslabšalo v teh 36 letih, da je njihova prihodnost danes mnogo bolj pesimistična?

Labina (sestra Teone Mitevske, producentka in igralka v filmu Dan brez imena, op.) je včeraj po projekciji filma dejala, da je pred nekaj meseci gledala film Pred dežjem, v katerem je igrala. Rekla si je, da je ta film narejen pred 20 leti, mi pa še vedno govorimo o istih stvareh. Nikamor nismo prišli. Vaša opomba je zanimiva. Ta prostor je zelo čuden. V komunizmu smo nekako vedeli, kam gremo. Po razpadu Jugoslavije in komunizma, če govorim o Makedoniji, smo prišli do nekakšne demokracije. Še vedno ne vemo, kaj demokracija je, ampak jo le igramo. Makedonija je okolje, kjer je vse strankarsko razdeljeno, vse je politika. V celotni diskusiji med to in ono politično stranko ni prostora za nič drugega. Kakšna enakopravnost med spoloma (gender equality) neki?! Neprestano se vrtimo v krogu in si ne upamo pogledati sebi globoko v oči in reči: »Ok, tak sem. Kaj moram storiti, da bi bil boljši?« Vsi naši mladi ljudje bežijo. Vsak, ki ima možnost, gre ven, da bi sebe uresničil. Kdo potem ostane v državi in kako potem lahko gremo naprej, ko pa v državi ostanejo le ovce?

Tudi vi ste se preselili najprej v Francijo in sedaj živite v Belgiji.

Iz Makedonije sem odšla pri sedemnajstih. Zadnje leto srednje šole sem končala v New Yorku. Nato sem obiskovala fakulteto v Philadelphiji, kjer sem živela 10 let. To je moja tragedija. Najraje bi živela v Makedoniji. Sedaj imam družino in ne morem, toda Makedonijo pogrešam in sem nostalgična. Zato tudi vsi moji filmi govorijo o Makedoniji, o situaciji v njej in kaj storiti, da bi šli nekam naprej in pobegnili iz tega začaranega kroga.

Eden od odzivov občinstva po včerajšnji projekciji filma je bil, da film ne pove nič pozitivnega o Albancih, da jih kaže v črno-beli luči in je v tem smislu tako rekoč protialbanski. Ali mislite, da je njihov vtis upravičen?

Mislim, da njihov odziv ni bil tak. Film je predvsem kritika mladih ljudi, ki so popolnoma pod vplivom predsodkov do Albancev. Film je mnogo bolj kritičen do makedonske populacije in govori o njihovem popolnem nezavedanju tega, da živijo v multikulturni družbi. Od albanske strani nismo imeli čisto nobenega negativnega odziva. Več negativnih odzivov smo imeli od makedonskih politikov.

Zdi se mi, da film dobro balansira med obema stranema. Kot je opazilo občinstvo, vidimo pri koncu filma podobo ogromnega krščanskega križa. Toda po drugi strani tekom filma lahko tudi slišimo molitev iz džamij in vidimo minarete.

Tako je. Poleg tega, koga vidimo pred križem? Vidimo največjega in najhujšega kriminalca. Živ ostane le tisti, ki je bil najbolj surov in najhujši. V imenu česa? Je hudič pred križem.

Omenili ste obdobje komunizma, ko smo vedeli, kam gremo. V sceni na bencinski črpalki, kjer se skregata skupini makedonskih in albanskih mladeničev, je v prodajalni v ozadju slika Tita na zidu. Obdobje pod Titom je verjetno bilo obdobje najdaljšega societalnega miru in relativne stabilnosti med albanskimi manjšinami in Slovani na Balkanu (Kosovo, Makedonija). Po njegovi smrti, že leta 1981, začnejo nastajati konflikti, začenši s Kosovim. Ali ima slika Tita kakšno simboliko v tem smislu?

Prav gotovo. Ne pravim, da je komunizem bil idealen. Ko govorim s kolegi, ki so živeli na Kosovu, zvem, da Albanci tako na Kosovu kot v Makedoniji sploh niso bili enakopravni. Po razpadu Jugoslavije je albanska populacija v Makedoniji začela dobivati svoje univerze, na katerih so se učili. Lahko se le zavajamo, da smo bili enakopravni. Toda mislim, da bi po komunizmu in uniji Jugoslavije lahko mnogo lažje prišli do enakopravnosti med vsemi etničnimi skupinami, ne da bi vsega uničili, brez vojne, na mnogo bolj konstruktiven in pameten način. To transformacijo bi lahko naredili preko odprte komunikacije. Vse bolj in bolj nam je jasno, da smo si zelo podobni. Jaz sem bolj podobna nekemu Albancu, Hrvatu, Srbu, Slovencu kot pa Nemcu. To je velika škoda. Lahko bi zgradili boljši svet na mnogo lažji in pametnejši način, ne pa preko vojne.

V vašem filmu pravzaprav ne izvemo, kdo je ubil makedonske mladeniče. Je to bila skupina albanskih mladeničev z bencinske črpalke?

Tega ne vemo. Ta konec sem pustila odprt. Ali je bil nekdo, ki je povezan z dekletom, prostitutko; ali so ti fantje; ali pa nekdo povsem drug. Če analiziraš film in vidiš, kaj ti fantje vse počnejo v tej noči, si rečeš, pa saj ne moreš pričakovati, da boš počel zlo in da bo potem tvoje življenje pravljica. Ne bo. Vsi imamo odgovornost do soseda, do drugega človeka. Ne bom rekla, da so si to zaslužili; nihče si ne zasluži izgubiti svojega življenja. Toda ta film je krik, da moramo biti tolerantni drug do drugega. Moramo spoštovati drug drugega, da bi živeli skupaj in da bi živeli dobro.

Je torej sporočilo to, da čeprav so ti mladi ljudje počeli grozote, kot je bilo mučenje dekleta, kazen, ki so je bili deležni, ni sorazmerna z njihovim prekrškom, saj so bili ubiti, torej ni bila pravična kazen? Na koncu smo vsi ljudje?

Tako je. Jaz nisem bog, ki bi rekel, kaj je pravično in kaj ni pravično. Toda simbolično lahko rečem, da če v družbi nekaj ni prav, ne bomo prišli nikamor. Če ne postavimo in ne odpremo pravih vprašanj sami sebi, če ne analiziramo sami sebe kot okolje, ne moremo iti naprej. Na žalost je smrt teh mladih ljudi smrt neke družbe.

Kakšna je vaša diagnoza stanja filma v Makedoniji v tem trenutku?

Zadnja štiri leta je naš filmski sklad dosti finančno vlagal v umetnost. Makedonija je zelo majhna država, toda veliko pozornosti se posveča umetnosti. Izdelajo se po štirje filmi letno. Makedonski filmski sklad je finančno gledano celo večji od slovenskega. Manjka pa nam neke  odprtosti. Smo zelo zaprti kot okolje. Mislim, da bi morali delati več koprodukcij. Koprodukcija ti omogoča, da delaš z ljudmi iz cele Evrope in ti širi obzorje. Da ti distanco do tega, kar živiš, in tega, kar želiš povedati. Moramo se bolj zavedati, da smo del sveta, da Makedonija ne obstaja le kot Makedonija in da je del nečesa. Vsaka zgodba mora imeti univerzalno sporočilo. Tudi ta zgodba o štirih fantih bi se lahko dogajala kjerkoli drugje. Kar se dogaja okoli njih, bi seveda bilo drugače, toda v osnovi je zgodba o mladih ljudeh, ki obstajajo povsod.

Zdi se, da zadnje makedonske vlade na nek način skušajo skonstruirati novo makedonsko identiteto (kot lahko vidimo tudi po inflaciji spomenikov, posvečenih Aleksandru Velikemu, Tošetu Proeskemu itd.). Ali to vpliva na film v Makedoniji, oziroma na kakšen način film sodeluje v tem procesu gradnje nacionalne identitete? Ali lažje dobijo finance filmi, ki na nek način podpirajo »nacionalni interes«?

Naša vlada se je sicer spremenila, toda v prejšnjih vladah mislim, da je bilo tako. Dosti je bilo tega, toda dosti je bilo tudi drugih stvari: mi smo naredili film, za katerega lahko rečemo, da kritizira prejšnji zelo nacionalistični režim. Toda naredili smo ga. Tako da je ta zelo nacionalistična vlada, ki je transformirala Skopje v neki čuden lunapark (smeh) vendarle vsakomur dala možnost, da napravi film. Nimam pa pojma, kako je do tega prišlo. Morda so razumeli, da filma ne moreš cenzurirati in da umetnik mora povedati to, kar želi povedati. Sicer bi bili kot v Iranu.

Zahvaljujem se vam za intervju in za vaš čas.

 

Mihailo Terzić

Komentiraj

Napaka Preveri kaj si vnesel!

16. seminar MAF: Intervju z Darjo Žuk: O ženskah, ki si ne želijo samo ljubezni in poroke

Blog, Festivali, Intervjuji, LIFFe

Film Kristalni labod (Khrustal, 2018) je s svojo živahno vizualno in glasbeno podobo svež prikaz Belorusije v 90. letih….

Preberi več →

16. seminar MAF: Breme, ki nam je bilo zapuščeno

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Srbija leta 1999. NATO sile stopnjujejo svojo agresijo nad srbsko populacijo, ljudje so negotovi in brezupni, naveličani treh zaporednih…

Preberi več →

16. seminar MAF: Intervju z Marcelom Martinessijem

Blog, Festivali, Intervjuji, LIFFe

Marcelo Martinessi (1973, Asunción) je paragvajski filmski režiser, ki se je na letošnjem Liffe-u predstavil s svojim prvim celovečercem…

Preberi več →

16. seminar MAF: Rdeče kot noir

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Ilusionándonos por una pequeñez, un color quizás perdido Jairo, El Valle Y El Volcán   Veseliva se zaradi neke…

Preberi več →

16. seminar MAF: Tisti, ki ostanejo: Mehko blato

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Tematika odraščanja in najstniških težav je v filmu že dobro ustaljena tematika. Mehko blato (Es esmu seit, 2016) je…

Preberi več →

14. seminar MAF: Intervju s Tomasom Alzamorom Muñozem

Blog, Festivali, Intervjuji, LIFFe

Tomas Alzamora Muñoz je 29-letni čilski režiser, ki se je s svojim prvencem Mala bela laž predstavil na filmskih…

Preberi več →

16. seminar MAF: Plovba po Stiksu

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Po osmih letih raziskovanja, razvijanja scenarija in štiridesetih snemalnih dneh z desetčlansko ekipo na jadrnici na odprtem morju se…

Preberi več →

17. MAF seminar na LIFFu 2018

MAF!

Seminar za mlade Od 6. – 16. novembra 2018 Dvorana E1, Cankarjev dom, Ljubljana Prijave do: 2. november 2018…

Preberi več →

Luka Marčetič: “Pomembno je, da pritiskaš sam nase, da si do neke (zdrave) mere obseden s tem”

Blog, Intervjuji

Z Lukom Marčetičem, režiserjem, scenaristom in igralcem, smo spregovorili o tem, kako izpeljati projekt od začetka do konca, kako…

Preberi več →

Jure Henigman: “Imaš privilegij, da lahko vstopaš v svetove, ki niso tvoji, in s tem širiš svoj svet”

Blog, Intervjuji

Z Juretom Henigmanom, gledališkim in filmskim igralcem, smo se pogovarjali o zaposljivosti slovenskih igralcev, kako igra nanj deluje terapevtsko,…

Preberi več →

Mentorski priročnik: Pokliči me po svojem imenu

Filmska kritika, Priročnik

V rubriki Mentroski priročnik izkušeni filmski kritiki mladim piscem podajajo nasvete in znanje o aktualnih filmih, njihovo analizo, ideje…

Preberi več →

Mentorski priročnik: Služkinja

Blog, Filmska kritika, Priročnik

V rubriki Mentroski priročnik izkušeni filmski kritiki mladim piscem podajajo nasvete in znanje o aktualnih filmih, njihovo analizo, ideje…

Preberi več →

Mentorski priročnik: Playing Men

Blog, Filmska kritika, Priročnik

V rubriki Mentroski priročnik izkušeni filmski kritiki mladim piscem podajajo nasvete in znanje o aktualnih filmih, njihovo analizo, ideje…

Preberi več →
Back To Top