loading ...
loading ...

14. seminar MAF: Intervju s Souleymanom Seyom Ndiayom

Od Senegala do Slovenije

Souleymane Seye Ndiaye je senegalški igralec, ki je na Liffe prišel zaradi filma Mlada ženska. V filmu sicer igra stransko vlogo varnostnika Ousmana, a je o njej debatiral z iskrenim navdušenjem in zanimanjem. Ta želja po komunikaciji, pomešana z izredno pozitivno energijo, premosti težave, ki bi jih drugače lahko povzročila njegovo opotekanje pri govoru v angleščini. Ndiaye daje vtis, da svoje vloge jemlje zelo resno, a k življenju pristopa z neustavljivo in hkrati brezskrbno zagnanostjo. Zdi se, kot da neko splošno hvaležnost za priložnosti, ki jih je do sedaj imel, prekaša le hvaležnost za vloge, ki še prihajajo. V svojo prihodnost zre z osvežujočo, neomajno samozavestjo, ki pa se na nobeni točki ne prevesi v ošabnost.

Po projekciji filma in pogovoru sva se v avli Cankarjevega doma pogovorila o njegovem najnovejšem filmu, dosedanji karieri in odnosu do njegove domovine, Senegala.

Kaj vas je pritegnilo k sodelovanju pri temu filmu?

Vse o tem filmu me je zanimalo. Ampak moja vloga v filmu mi je všeč. V veliko filmih so Afričani samo v stereotipnih vlogah, tu pa je drugače, človek katere koli narodnosti bi lahko igral Ousmana. Zato mislim, da je on moja najboljša vloga do sedaj.

Se vam na splošno zdi, da so v Franciji vloge preveč omejene z rasnimi stereotipi?

Hm, ne vem, če bi lahko rekel točno za Francijo. Prej sem gledal samo ameriške filme, zdaj pa skušam odkriti vse vrste filmov iz celega sveta. In včasih za določeno vlogo že vnaprej veš, da jo bo igral Afričan. Jaz pa želim imeti na primer vlogo v slovenskem filmu, ki je mišljena za Slovenca, ampak bi jo lahko odigral tudi temnopolt moški.

Teme vaših preteklih filmov so veliko bolj resne, pretežno gre za družbene problematike. Se za takšne vloge pripravljate drugače, kot ste se za Mlado žensko?

Ja, res je zelo drugače, zato mi je tudi všeč. Tiste vloge so bile zelo čustvene, tudi žalostne, ta pa je drugačna, bolj sproščena, naravna in življenjska.

Kakšne vloge pa iščete?

Zelo si želim posneti akcijski film. Ko sem bil mlajši je bilo to vse, kar sem gledal, in zato sem tudi treniral veliko borilnih veščin. To bi me zelo veselilo, ampak drugače pa nimam nekih preferenc, vse vloge so mi všeč. Zdaj vem več o filmu in zato je to malo drugače. Mislim, da so Afričanom na splošno zelo všeč akcijski filmi, ampak ko si enkrat v tej industriji vidiš, da akcija ni edina stvar, je še veliko žanrov. In jaz bi se rad preizkusil v vseh dobrih vlogah, ki jih lahko dobim.

Torej poskušate z vsakim novim projektom najti drugačno vlogo, pri kateri se lahko naučite nekaj novega?

Ja, nočem biti igralec, ki mu vedno dajo iste vrste vlog. Hočem veliko različnih projektov, da se lahko pri vsakem naučim nekaj novega, sploh ker sem samouk igralec, mi je to zelo pomembno.

Kakšna nova znanja vam je prinesel ta projekt?

Ousman je varnostnik in tudi sam sem bil nekaj časa varnostnik v Senegalu in nato še v Parizu. Nikogar nisem poznal, bil sem sam, preselil sem se, da bi bil blizu svoje agentke in bi lahko veliko hodil na avdicije ter se integriral v francoski film. Moral sem zaslužiti, da sem lahko preživel. Bilo je težko. Ko mi je režiserka povedala za to vlogo, sem bil zelo vesel, tudi povedal sem ji, da sem bil sam varnostnik, a je rekla, da je Ousman drugačen. In ko sem prebral scenarij, sem videl, da je res drugačen, a tistih nekaj malo izkušenj, ki jih imam, mi je pomagalo pri vlogi. Všeč mi je njegova pozitivnost. Veliko ljudi misli, da verjetno nisi preveč pameten, če opravljaš delo varnostnika ali kaj podobnega, a to ni res in ta film to pokaže. Ousman ima diplomo iz ekonomije, vendar ne najde službe na tem področju, zato med čakanjem na priložnost dela kot varnostnik.

Kdaj pa ste se preselili v Pariz?

Moj prvi film (La pirogue, 2012, Moussa Touré) smo posneli s Senegalu in bil je izbran za Cannes. Zato sem odšel v Cannes, kjer sem spoznal svojo agentko. Rekla mi je, da bo delala z mano, če pridem v Pariz. Ničesar ni obljubljala, tudi povedala mi je, da bo verjetno težko kaj najti. A jaz sem zelo pozitiven in verjel sem, da se bo kaj pojavilo. In nekako se je izšlo; ko sem se preselil, se je pojavilo veliko projektov, pri katerih so potrebovali nekoga, kot sem jaz. Dva dni po podpisu pogodbe je dobila vlogo zame, izrecno so jo vprašali po meni, zaradi filma v Cannesu. Včasih pa moraš tudi zavrnit kakšno vlogo, jaz dosti vlog zavrnem. Tudi zaradi svoje kulture, saj nočem razočarati ljudi doma, hočem ohraniti spoštovanje in vrednote moje kulture in vere Senegalcev. Vera nam je zelo pomembna, muslimanov je 95%, a smo zelo povezani, vsi se spoštujejo, ni nobene diskriminacije med verami.

Kako se pa potem počutite v Evropi?

Ja tu je drugače, toda veliko sem potoval, tudi v Italijo, Belgijo, ko sem skušal ugotoviti, kje bi živel. V končni fazi pa sem tam, kjer imam največ možnosti za igranje. Zdaj sem prvič v tem delu Evrope in mi je zelo všeč. Opazil sem, da so v Sloveniji vsi zelo vljudni in spoštljivi. Čutim samo pozitivno energijo. Prej nisem vedel ničesar o Sloveniji in Slovencih, zato sem se zelo veselil tega festivala. Rad imam ljudi in spoznavanje kultur.

Ali v ljudeh, ki jih spoznavate, iščete navdih in osebne značilnosti za karakterje, ki jih igrate?

Ja, včasih. V Evropi ima vsaka država neke posebnosti in ko potujem, skušam te male zadeve odkriti/izvedeti, če me kdaj pokličejo in mi ponudijo vlogo nekoga, ki je večino življenja preživel v eni od teh držav. Tak človek bi imel neke navade iz svoje okolice. Na primer Italijani veliko govorijo z rokami, so zelo gestikulativni. In tudi jaz sem tak, ko sem tam. Kamor koli grem, se skušam integrirati, tudi če sem tam le nekaj dni.

Želite delati tudi izven Evrope, v ZDA?

Ja, delati v Hollywoodu so moje sanje, želim postati največji igralec na svetu, večji od največjega, ki si ga lahko zdaj zamislite. Na primer Denzel Washington mi je zelo všeč. Veliko je igralcev, pri katerih mi je neka lastnost zelo všeč, npr. Anthonyja Hopkinsa zelo občudujem. Od njih se učim, od njihovih izrazov in tega, kako prikažejo čustva. To vidim in potem ugotavljam, kako bi to prilagodil sebi, nočem jih zgolj posnemati.

V pogovoru po filmu ste rekli, da je bila režiserka zelo odprta za vaše predloge in sta določene stvari tudi spremenila. Kako pomembno vam je to sodelovanje z režiserjem?

Včasih nekateri stavki zaradi mojega naglasa ne zvenijo v redu. Ona je Francozija, a je iz Lilla in je napisala film v svojem naglasu. Zame bi bilo zelo težko tako govoriti, zato sem nekatere stvari prevedel v narečje, ki ga govorim sam. In to ji je bilo všeč, rekla mi je, naj bom takšen, kot sem, naj spremenim dialog tako, da bo zvenel naravno in neprisiljeno. Za avdicijo so mi napisali nek prizor, ki ni bil mišljen za film, a jim je bil potem tako všeč, da je rekla, da ga bodo vključili, če hočem.

Ste imeli takšno sodelovanje tudi z ostalimi režiserji?

Ja, res sem imel neverjetno srečo. Vsakič so me nekako pustili pri miru.

Imate že naslednji projekt, kaj snemate?

Za 2018 imam že dva filma, za katera upam, da ju bomo res posneli, ker nikoli ne veš. Ta dva sta v Senegalu, imel pa sem še dve avdiciji v Italiji in Švici, za kateri čakam odgovor. Govorim italjansko, francosko, nekaj angleščine in pa wolof, državni jezik v Senegalu (uradni je francoščina). V Senegalu sem hodil na tečaj angleščine. Ko sem šel na eno avdicijo v Italijo, pa sem se odločil, da se bom tja tudi preselil, da bi se hitro naučil italijanščine. Mislim pa, da se mi je zaradi tega poslabšala angleščina (smeh). Prej sem govoril bolje, zdaj pa mešam z italijanščino.

Kakšna pa je filmska scena v Senegalu, je težko posneti film?

Ja, lahko je zelo težko, predvsem ker je težko dobiti denar. Sicer ni tako težko narediti film z malo denarja. Na neki točki so bili pri nas vsi kinomatografi zaprti, zdaj pa se vlada zelo trudi, da bi vsako leto v film vložila nekaj denarja in tako pomagala razviti filmsko industrijo. Je pa že veliko televizijskih serij.

Torej želite še vedno delati tudi tam?

Ja, absolutno. Veliko je igralcev, ki se izselijo iz Senegala in potem ostanejo v tujini. Jaz se želim vračati, biti v stiku z mladimi, jih vzpodbujati, da razvijejo našo državo in Afriko. Mislim, da tudi ko delam v tujini, predstavljam Senegal. Hkrati pa želim igrati v senegalskih filmih. Hočem, da je senegalski film znan po meni, to je moj boj.

Vanja Gajić

Komentiraj

Napaka Preveri kaj si vnesel!

14. MAF seminar: Poročilo

Blog, MAF!, Poročila

Novembra so štiri slovenska mesta zaživela s svežim filmskim utripom. 28. LIFFe je ponudil bogat program in vsak je…

Preberi več →

14. seminar MAF: Scenarij: Zadnji obiskovalec

Blog, Festivali, LIFFe

V sklopu 14. filmskega seminarja za mlade Enostavno nori na film, ki je potekal na 28. Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu LIFFe,…

Preberi več →

14. seminar MAF: Scenarij: Grozljivi gost

Blog, Festivali, LIFFe

V sklopu 14. filmskega seminarja za mlade Enostavno nori na film, ki je potekal na 28. Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu LIFFe,…

Preberi več →

14. seminar MAF: Oblika vode

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Pravljičasta pravljica Ustno izročilo je v zgodovini človeštva vse do začetka pisanja in tiskanja v večjem obsegu predstavljalo edini…

Preberi več →

14. seminar MAF: Intervju s Souleymanom Seyom Ndiayom

Blog, Festivali, Intervjuji, LIFFe

Od Senegala do Slovenije Souleymane Seye Ndiaye je senegalški igralec, ki je na Liffe prišel zaradi filma Mlada ženska….

Preberi več →

14. seminar MAF: Mlada ženska

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Kako biti francoska ženska Paula je Francozinja. To se pravi francoska ženska. Pa ne tiste pregovorne sorte, ki nosi…

Preberi več →

14. seminar MAF: Rekviem za gospo J.

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

OPRAVKI ZA SMRT »Obstaja en zares resen filozofski problem: samomor,« je zatrdil Albert Camus. Film Rekviem za gospo J….

Preberi več →

14. seminar MAF: Moški ne jočejo

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Izgubljeni in najdeni Združena Jugoslovanska produkcija pod poveljstvom (generala) režiserja Alena Drljevića je napovedala bitko travmam skupinice, ki jo…

Preberi več →

14. seminar MAF: Ubijanje svetega jelena

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Ubijanje slehernega gledalca Tudi letos je na Liffe prišel težko pričakovani, zdaj že drugi angleško govoreči film izjemnega, a…

Preberi več →

14. seminar MAF: Dobri časi

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Dobri časi slabega mesta Brata Benny in Josh Safdie, ki bi se ju dalo opredeliti kot indie režiserja, nam…

Preberi več →

14. seminar MAF: V Ciambri

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Zatirani, ki imajo svoje zatirane Zgodnje vstajanje, potepanje čez dan in trudoma nekaj zaslužiti (večinoma s krajo), napeljevanje žic…

Preberi več →

14. seminar MAF: Obupana

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Slaba raziskava neonacističnega nasilja Film Obupana (Aus dem nichts, 2017, Fatih Akin) deluje na dveh ravneh: družinski in družbeni….

Preberi več →

14. seminar MAF: Dan brez imena

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Maturantski izlet po makedonsko Leta 1981 je Emir Kusturica posnel enega svojih najboljših filmov, Se še spominjaš Dolly Bell…

Preberi več →
Back To Top