14. seminar MAF: Dobri časi

v Festivali/LIFFe/Recenzije/Vsi prispevki

Dobri časi slabega mesta

Brata Benny in Josh Safdie, ki bi se ju dalo opredeliti kot indie režiserja, nam tokrat prikažeta njun tretji celovečerni film z naslovom Dobri časi (Good time, 2017). Če sta se njuna prejšnja filma (Daddy Longlegs, 2009) in Heaven knows what (2014) identificirala kot drami, je tokratni film dobil resnejšo kriminalno prevleko.

Za razliko od njunih prejšnjih projektov pa v tokratnemu nastopa kar nekaj znanih imen filmske industrije. Kot prvega je seveda treba omeniti Roberta Pattinsona, ki se je očitno dodobra umaknil floskuli (tako jo je namreč tudi sam poimenoval) sage Somrak (Twilight, 2008, Catherine Hardwicke) in se začel počasi pojavljati v resnejših in dosti bolj priznanih filmih. V filmu bratov Safdie je resnično pokazal, da se ga ne da kar tako hitro odsloviti zaradi njegovih prejšnjih napak, predvsem pa to, da premore ogromno potenciala za razširitev njegovih igralskih izvlečkov. Težko je reči, ali je to njegov »magnum opus«, vendar se lahko strinjamo, da je svojo vlogo h kriminalu nagnjenega mladeniča odigral izvrstno. Vse to pa pride do še večjega izraza posebej v scenah, kjer se zgodba za hip umiri in prelevi v drugo smer pripovedovanja – tukaj Pattinson opravi svoje delo briljantno. Poleg Pattinsona pa se v filmu pojavita še Jennifer Jason Leigh, Podlih Osem (The hateful eight, 2015, Quentin Tarantino); Izginjanje (The machinist, 2004, Brad Anderson), ki je kljub majhni vlogi naravnost izvrstna, ter Barkhad Abdi, ki smo ga lahko videli kot somalijskega pirata v filmu Kapitan Philips (Captain Philips, 2013, Paul Greengrass).

Film pripoveduje zgodbo dveh bratov, Connija in Nicka, katerih izvedba ropa banke kaj hitro propade,  povrhu vsega slabega pa Nicka zaustavijo policaji. Splet okoliščin pripelje Connieja do tega, da skuša v samem suspenzu bega pred avtoritetam negostoljubnega predela New Yorka rešiti svojega brata. Zgodba je že sama po sebi precej intenzivna, a režiserja to stopnjo napetosti dodatno zaostrita s posebno snemalno tehniko, v katero čudovito zajameta temno plat metropole, kot je v tem primeru New York. Posledično daje film realen učinek bede in mizerije vseh svetovnih prestolnic, ki jih vsakdo pač ni vajen, a je kljub temu ključna sestavina za dober triler, kot ta seveda je. To potezo sta režiserja nedvomno črpala od velikih filmskih ustvarjalcev, kot je Martin Scorsese, čigar zgodnejše delo Taksist (Taxy driver, 1976) prikazuje skoraj enak utesnjen učinek temačnosti New Yorka, povezavo z obema filmoma pa je moč opaziti tudi pri Polnočnemu kavboju (Midnight Cowboy, 1969, John Schlesinger). Seveda je daleč od tega, da bi šlo za kakršenkoli plagiat oziroma tatvino režiserske taktirke in ideje zgoraj omenjenih filmov, saj Benny in Josh Safdie uporabita hitrejši tempo pripovedovanja, ki se kaže že v sami glasbeni polnitvi, ki pa je vse prej kot sodobna.

Učinek, ki ga nosi film Dobri časi, je absolutno velik – deloma zaradi Pattinsonove izjemne predstave, nekaj zaslug pa gre tudi režiserjema, ki sta s svojim znanjem film naredila napet, predvsem pa izredno gledljiv. To potrjuje celo pozitiven pečat, ki ga je film pustil na festivalu v Cannesu. Ali bo novi film bratov Safdie prejel kakšno prestižnejšo nagrado, kot je oskar, je še v tem trenutku težko oceniti, vendar je po drugi strani povsem jasno, da gre za odskočno desko v karieri tako Bennyja in Johna Safdie kot tudi Pattinsona.

Nejc Srebot