Zdenko Vrdlovec: “Italijanski neorealistični filmi so vplivali na svetovno kinematografijo”

v 2021/Intervjuji/Maj: italijanski film/Pretekle številke/Vsi prispevki

Zdenko Vrdlovec, kulturni novinar in dolgoletni filmski kritik, sodi med najuglednejše presojevalce filmske kulture na Slovenskem. Napisal je najbolj obsežno knjižno študijo o zgodovini slovenskega filma Zgodovina filma na Slovenskem (2013). V intervjuju sva se pogovarjala o italijanskem filmu in njegovih posebnostih.

Podobno kot v francoskem filmu se je tudi v italijanskem razvoj najprej odvijal vihravo in dosegel neverjeten uspeh, s prvo svetovno vojno pa je sledil polom. Italijani so si po vojni prizadevali zopet pridobiti prostor v svetovni kinematografiji, na kakšen način so delovali?
Italijanski film je v obdobju pred prvo svetovno vojno ustvaril unikum, zaradi katerega je neprimerljiv s katerokoli drugo kinematografijo na svetu. Ta unikum je zgodovinski spektakel, ki je dosegel, da so ljudje množično hodili v kino. Italijanski zgodovinski spektakel je bil torej prvi zares popularni filmski žanr. Za prvi celovečerni igrani film sicer velja avstralski Zgodba o Kellyjevi tolpi (The Story of the Kelly Gang, 1906), vendar se ja ta forma zares vzpostavila in razvila z italijanskimi zgodovinskimi spektakli. Bili so tako popularni, da so formo celovečernega filma prevzele tudi druge kinematografije, najprej ameriška. Dotlej so filme snemali na enem ali dveh zvitkih filmskega traku, trajali so od deset do dvajset minut, celovečerci pa so dolgi več kot eno uro. To obdobje italijanske kinematorgafije je prineslo še druge invencije: veličastne scenografije, množične prizore, posnete na prostem s kamero na vozičku ali žerjavu, estetsko domišljeno osvetlitev notranjih prizorov in še druge. Mednarodno najbolj uspešen je bil zgodovinski spektakel Zadnji dnevi Pompejev (Gli ultimi giorni di Pompei, 1908) režiserja Luigia Maggioa. Drugi vodilni režiserji tega obdobja so bili še: Mario Caserini s filmoma Catalina (1912), Neron in Agripina (Nerone e Agrippina, 1914), Giovanni Pastrone s Padec Troje (La caduta di Troia, 1911) in Cabiria (1914) ter Enrico Guazzoni s filmoma Mark Antonij in Kleopatra (Marc’Antonio e Cleopatra, 1913) in Quo vadis? (1913), ki velja za vrhunec tega žanra.

Po prvi svetovni vojni se je evropski film znašel v krizi, ameriškemu filmu se je ponudila priložnost, da zavzame Evropo. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja so v Italiji propadla številna producentska podjetja, tudi Unione cinematografica italiana, ki je veljal za najmočnejši filmski konzorcij na svetu. Prej so na leto posneli okoli dvesto filmov, po vojni le še nekaj desetin. Italijanski film se je pobral šele v tridesetih letih, ko je postal zvočen. Največ uspeha je pridobil z melodramskimi komedijami, ki so imele glasbeno-pevske točke. Ti filmi, poimenovani tudi »beli telefoni«, ker je bil ta rekvizit v filmih pogosto uporabljen, so ponujali pomirjujočo podobo Italije, brez kakšnih koli družbenih problemov. Prikazovali so jo kot spodobno, moralno, čvekavo in skoraj rajsko deželo, kjer vsakdor, tudi revno dekle ali mladenič lahko najdeta svojo srečo. »Bele telefone« imajo nekateri zgodovinarji in kritiki za »uradne« filme fašističnega obdobja. Ob koncu tridesetih in na začetku štiridesetih let pa so začeli snemati ljudske komedije z neapeljskim komikom Totòjem, obenem pa so takrat debitirali režiserji, kot so Luigi Chiarini, Alberto Lattuada in Luchino Visconti, ki so z nekaterimi svojimi filmi že napovedovali neorealizem.

Po drugi svetovni vojni se je razmahnilo kulturno gibanje neorealizem. Kdo je bil začetnik? Kaj je bila glavna ideja te filmske usmeritve?
Neorealizem velja za neke vrste renesanso. Deloma zato, ker se navezuje na realistične filme iz nemega obdobja, ki so bili takrat popolnoma v senci spektaklov, komedij in melodram, predvsem pa zato, ker je ustvaril novo obliko filmskega realizma. Za to novo obliko je značilna »siromašna« estetika, ki nasprotuje vsakršni glamuroznosti ali spektakularnosti, in da naracijo podreja avtentičnosti likov in situacij. Za začetnika  neorealizma velja Roberto Rossellini in njegova trilogija Rim, odprto mesto (Roma città aperta, 1945), Paisan (Paisà, 1947) in Nemčija leta nič (Germania, anno zero, 1947). Njegova trilogija sintetizira vse značilnosti tega obdobja: obsojanje fašizma, snemanje prizorov na realnih lokacijah, zanimanje za zgodbe preprostih ljudi in dokumentaristični način režiranja.

Eno najbolj znanih neorealističnih del so Tatovi koles (Ladri di biciclette, 1948) režiserja Vittoria De Sice, ki je v sodelovanju s scenaristom Cesarejem Zavattinijem ustvaril nekaj najboljših neorealističnih filmov: Čistilci čevljev (Sciuscià, 1946), Čudež v Milanu (Miracolo a Milano, 1951) in Umberto D. (1952).

Kako je italijanski neorealizem vplival na svetovno kinematografijo?
V obdobju neorealizma so nastali prvi evropski moderni filmi, ki so zelo vplivali na francoski novi val in britanski free cinema, vsaj na režiserja Tonyja Richardsona in Karla Reisza. Prav tako je to obdobje spodbudilo ustvarjalce, da so prisluhnili problemom socialno deprivilegiranih in posledicam, ki jih pustila vojna. Neorealizem je vplival tudi na nemški in španski film, kot je denimo Smrt kolesarja (Muerte de un ciclista, 1955). Potem je tukaj še ameriški film, dober primer sta Golo mesto (Naked City, 1948) in Marty (1955) in tudi indijski film, kot je Kalkuta, kruto mesto (Flame of Calcutta, 1953). Po zaslugi režiserja Jožeta Babiča, ki je nekaj časa študiral na filmski šoli v Rimu (Centro Sperimentale di Cinematografia), je vpliv neorealizma segel tudi do slovenskega filma. Njegov film Veselica (1960) obravnava tipično neorealistično temo. Vojni povratnik se ne znajde v povojni stvarnosti, ne more se sprijazniti, da je postal invalid. V podjetju dela kot kurir in je popolnoma zagrenjen, vse vidi samo »črno«.

So tako daljnosežni italijanski filmi tudi danes?
Danes so daljnosežni edino ameriški filmi, samo te prikazujejo po vsem svetu in še nekatere neameriške, ki  so dobili oskarja. Italijanski pa, podobno kot drugi evropski in torej tudi slovenski, v glavnem potujejo po mednarodnih festivalih.

Filmi Federica Fellinija so zagotovo svetovno najslavnejši italijanski filmi, kakšna je njegova avtorska poetika? Katere njegove uspešnice bi si moral ogledati vsak?
Fellini je osvojil kar pet oskarjev za tujejezični film in sicer za Cesto (La strada, 1956), Cabirijine noči (Le notti di Cabiria, 1957), Sladko življenje (La dolce vita, 1961), Osem in pol (Otto e Mezzo, 1963) in Amarcord (1974). Povrhu je dobil še oskarja za življenjsko delo. Njegov daleč najbolj nagrajeni film pa je Sladko življenje.

Fellini je kot scenarist sodeloval z Rossellinijem pri filmu Rim, odprto mesto in še nekaterih drugih, toda že pri svojem prvem filmu se je odmaknil od neorealizma. Če je bila temeljna ideja neorealizma, da naj se film »potopi« v življenje, je Fellini uveljavil drugo in sicer to, da življenje sàmo potrebuje »film«. Zanj je film kot drugo ime za fantazijo in iluzijo. Njegov znameniti Osem in pol govori o krizi filmskega režiserja. V njem je pokazal, kako se je režiser rešil iz ustvarjalne zagate – pobrskal je po otroških spominih, sanjah in fantaziji. Ta film je spodbudil val »filmov o filmu«, na podoben način je Fellini ustvaril tudi svoj kasnejši film Amarcord (1973).

Kateri italijanski režiser bi se danes lahko s svojimi deli postavil ob bok Felliniju?
Film Paola Sorrentina Neskončna lepota (La Grande bellezza, 2013) nedvomno veliko dolguje Felliniju in prav tako Reality (2012) režiserja Mattea Garroneja, ki je sicer bolj znan po Gomorri (2008). Seveda pa oba režiserja vesta, da se Fellinija ne da posnemati, zato tega niti ne počneta. Z vidika mednarodnega uspeha in ugleda pa bi bila Felliniju še najbližja režiserja Bernardo Bertolucci in Michelangelo Antonioni.

Giallo je bilo prvo filmsko gibanje grozljivk, kriminalk in srhljivk. Kateri so bili najbolj prepoznavni režiserji tega obdobja?
Giallo pomeni rumeno, gibanje je dobilo ime po rumenih naslovnicah italijanskih »šund« romanov. To so bile »krvave« kriminalke, grozljivke in srhljivke. Njihova grozljivost, skrivnostnost, zločinskost, erotičnost in patološkost se je zares pokazala šele v filmih. Nekateri so bili pravi »šokerji«, nekateri pa so vpeljali tudi nove prijeme, kot je subjektivna kamera z vidika morilca. Pozneje jo je v svojem filmu Noč čarovnic (Haloween, 1978) uporabil tudi ameriški režiser John Carpenter. Vodilna režiserja tega obdobja sta bila Dario Argento in Mario Bava, za njima pa je še cela armada režiserjev, ki je samo v sedemdesetih letih posnela sto štiriindvajset filmov tega žanra. To je pol toliko, kot jih šteje vsa slovenska filmska zgodovina. Nato je produkcija upadla in so posneli le še nekaj desetin takšnih filmov. Dario Argento je enega izmed svoji zadnjih filmov naslovil kar Giallo (2009).

Pri nas je Giallo slabo poznan, v kinu niso vrteli veliko filmov tega žanra. Bolj nam je poznana italijanska  komedija (it. commedia all’italiana). Kdo denimo ne pozna Ločitve po italijansko (Divorzo all’italiana, 1961) ali z oskarjem nagrajene komedije Včeraj, danes, jutri (Leri oggi domani, 1963). V italijanskem filmu ima slednja najdaljšo tradicijo. Slovi tako po duhoviti karakterizaciji likov, kakor po satiričnem oziroma »samo« komičnem obravnanju družbenih in drugih problemov. Eden najboljših avtorjev commedie all’italiane je bil Mario Monicelli. Toda italijanska komedija je tako specifična, da ne more imeti mednarodnega vpliva.

Kakšna je produkcija italijanskih filmov danes? Obstaja kakšen žanr, ki trenutno prevladuje?
Italijanska filmska produkcija je upadla, v veliki meri se je preselila na televizijo, a še vedno posnamejo na leto najmanj sto filmov, lani so jih denimo sto sedemnajst. Žanrsko prevladujejo komedije in filmi o mafiji, torej kriminalke. V umetniškem filmu pa so trenutno najbolj odmevni režiserji Nanni Moretti, Paolo Sorrentino, Matteo Garrone in v zadnjem času Luca Guadagnino.

Avtorica: Helena Fašalek

Fotografija: Tomaž Skale