Smo v obdobju, ko se bo za televizijo vse spremenilo. Vzpostavljajo se namreč novi temelji konzumacije vsebin, v prvem valu predvsem serij in filmov, ki ne bodo vplivali le na to, kako gledalci dostopamo do vsebin in kako jih najdemo, temveč tudi kako filmski studii in medijske hiše poslujejo in – kar nikakor ni zanemarljivo – na sam format vsebin.
Marca je prišla na naš trg nadgrajena pretočna videoteka HBO Max, ki je nadomestila prejšnji HBO GO (s kopico dodatnih filmov in serij), hkrati pa potisnila linearne televizijske kanale HBO proti zgodovini. Tega sicer ne oglašujejo, ampak prav to je ključno. HBO namreč oglašuje samo še videoteko in nabor vsebin, ki jih tam najdemo, ne pa odmevnih ponedeljkovih serij, pri katerih so zmeraj zaključili s sloganom: »To ni televizija, to je HBO«. Na kanalu HBO so ponedeljkovi večeri še zmeraj rezervirani za vroče premiere (trenutno predvajajo kontroverzno košarkarsko serijo Čas zmag: Vzpon dinastije Lakersov, skozi zgodovino pa so v tem terminu gostili Igro prestolov, Sopranove, Seks v mestu in Varuhe), a serija je zdaj predstavljena kot serija HBO Max, ki jo najdemo v videoteki, ne pa na TV kanalu. Pri tem HBO še zdaleč ni edini. Podobna zgodba se namreč odvija na Pro Plusu, kjer Voyo postaja premierna oziroma predpremierna postaja vročih serij (Ja, šef, Vse punce mojga brata, Têlenovela) in tekmovalnih resničnostnih šovov, ki so bili nekoč namenjeni najbolj gledanima kanaloma v državi, POP TV in Kanal A. Cilj, h kateremu trenutno stremijo lastniki vsebin, je prevlada pretočnih videotek nad klasično linearno televizijo, kar se ne bo zgodilo čez noč, dogajajo pa se prvi veliki premiki.
Oglejmo si najprej sceno pretočnega videa, ki je na voljo v Sloveniji, saj že imamo pestro ponudbo, ta pa se bo v prihodnjega pol leta še občutno povečala in premešala. A začnimo na začetku, z definicijami. Video vsebine v pretočnem načinu so na voljo prek različnih platform, ki vključujejo (pretežno) nemoderirane portale, kot sta YouTube in Vimeo, videoteke s plačljivim modelom (DKino Telekoma Slovenije, Spletni ogled Art kino mreže, Google Play/YouTube filmi, Apple TV), nišne ponudnike (denimo pornografske Onlyfans in Pornhub) in naročniške videoteke (znane tudi pod kratico SVOD – subscription video on demand), ki so fokus tega članka. Poleg zgoraj omenjenih HBO Max in Voyo sta trenutno v Sloveniji polno prisotna še Apple TV+ in Pickbox NOW, saj prav tako ponujata podnaslovljene filme in serije, dostopni pa so še Amazon Prime Video, Mubi in seveda velikan Netflix, ki pa predvajajo vsebine v izvirniku, brez slovenskih podnapisov/sinhronizacije. Za prvo polovico letošnjega leta sta napovedani še dve, ki zaključujeta globalno ponudbo: SkyShowtime, ki bo vključeval ponudbo britanskega Skyja in ameriških videotek Peacock in Paramount+, in pa Disney+/Star, ki bo poleg vsebine Disneyja (in Marvela in Vojne zvezd) vključeval še Hulu, za mednarodne podvige preimenovanega v Star.
Že pred tridesetimi leti je Bruce Springsteen v pesmi 57 Channels (And Notin’ On) tarnal, da med poplavo vsebin ni take, ki bi bila vredna ogleda (lirski subjekt pesmi na koncu ustreli v televizor in pristane v zaporu zaradi motenja miru), danes pa televizijski ponudniki (kabel, IPTV in satelit) ponujajo prek 200 kanalov in vse pogosteje tudi naročnine na pretočne videoteke. A1 je tako nedavno vključil Voyo v vse svoje televizijske pakete, medtem ko Telekom, Telemach in T-2 ponujajo kopico opcij in storitev, ki prinašajo različne filme in serije, pogosto že z naročnino (oboževalci kriminalk so med TV kanali zagotovo že odkrili videoteko Epic Drama). S poplavo novih globalnih in lokalnih naročniških pretočnih videotek pa se bodo morali še bolj prilagoditi. V ZDA je generacija milenijcev pri operaterjih znana tudi kot »cord cutterji«, rezalci žic, saj so se pogosto odrekli naročnini na kabelsko televizijo (prerezali figurativno žico) in namesto nje izbrali zgolj žični ali pa celo brezžični internet, odvisno od hitrosti in razpoložljivosti na lokaciji. Za vsebine so mnogi izkoristili geslo svojih staršev ali prijateljev za Netflix ali HBO GO in tako uživali v filmih in serijah, pogosto kar na zaslonu računalnika ali telefona, saj so po raziskavah televizorje kupovali povečini le tisti, ki so igrali igre na konzolah. Čeprav pri nas ni raziskav na to temo, anekdotično zgodba ni posebej drugačna.
Netflix
Preden se lotimo pregleda, kako ta situacija vpliva na poslovne modele operaterjev in ponudnikov vsebin, je čas, da predstavimo glavne videoteke in jedra njihovih ponudb. Začnimo z globalno največjim, Netflixom. Kot omenjeno, ta ni lokaliziral vsebine za Slovenijo in se z nami praviloma ne ukvarja. To naj bi se spremenilo, ko doseže določeno število naročnikov, pri čemer številk ne razkriva, tako da ni jasno, kako in kaj oziroma če sploh kdaj. Obstaja ena izjema, za oskarja nominirana animacija Mitchelli proti strojem (The Mitchells vs. the Machines), ki jo je studio Sony prodal Netflixu, ko je ocenil, da zaradi pandemije filma nima smisla poslati v kino. Ker je film bil že sinhroniziran in pripravljen za kino distribucijo, se je tak znašel tudi na Netflixu, a to je izjema, ne pravilo. Netflix je sicer začel s poštno distribucijo DVD filmov, kar je nato nadgradil s pretočnim videom drugih ponudnikov, nato pa kmalu ugotovil, da za pravice prikaza plačuje več, kot bi za lastno produkcijo ter zgradil svoj studio in imperij. Trenutno je največji ponudnik SVOD na svetu z okrog 222 milijoni naročnikov iz vsega sveta. Ko jim je posel začel uspevati, so (pravilno) ugotovili, da se bodo tega lotili tudi drugi ponudniki, predvsem filmski in TV studii z bogatimi knjižnicami, ki jih bodo hoteli zadržati zase.
Tako se je rodil njihov poslovni model: vsi žanri, vse ravni kakovosti, čim več zvezdnikov, čim več in čim hitreje. Posledično lahko na Netflixu nedvomno vsakdo najde nekaj zase, ne glede na to, kako obskurni žanr si zamisli, a k uspehu je največ pripomogla internacionalizacija. Ne le, da je Netflix prvi ugotovil, kakšen je poslovni model, prvi so tudi ugotovili, da mednarodni gledalci morda radi vidijo Brada Pitta ali Idrisa Elbo (ali pa se smejijo šalam Adama Sandlerja) – ti igralci so bili med prvimi z ekskluzivnimi filmi na Netflixu –, a še raje vidijo vsebine iz svoje kulture in v svojem jeziku. To so hitro dognali tudi pri Voyu, saj njegov direktor Blaž Bezek v intervjujih rad poudari, da si velika večina novih naročnikov njihove storitve najprej ogleda kakšno slovensko serijo ali film. Z zares globalnim dosegom (storitev ni na voljo zgolj na Kitajskem, v Severni Koreji, Siriji in po novem tudi v Rusiji) je Netflix poskrbel tudi za internacionalizacijo vsebin in svetu podaril uspešnice, kot sta denimo španska serija Casa de Papel/Money Heist in korejska mega uspešnica Squid Game, s tem pa smo gledalci dobili tudi drugačne perspective, kot bi jih našli v bolj tipičnih ameriških ali britanskih uspešnicah.
Netflixova trenutna strategija je ustvarjati vse več vsebin na čim več koncih sveta in poskrbeti, da bo vse več naročnikov našlo nekaj zase. Čeprav imajo drugi ponudniki močnejše blagovne znamke vsebin (npr. Disney z Vojno zvezd, HBO z Batmanom, Amazon z Jamesom Bondom), pa se Netflix trudi ponuditi nadomestke in druge vsebine v žanrih, ki se jih nekdo v ameriškem studiu niti ne bi mogel spomniti, da bi obdržali gledalce. Ob skorajda eksponentni rasti količine vsebin in vse večji ekskluzivnosti vsakega ponudnika je precej verjetno, da bo v prihodnjem desetletju Netflixova videoteka povečini sestavljena iz njihove lastne produkcije. A vseeno bo burna in razgibana, tako kot ponudbe vseh ostalih velikih ponudnikov.
Disney+ (in Star/Hulu)
Disney je trenutno drugi največji (samostojni) ponudnik SVOD na svetu s 130 milijoni naročnikov in je marsikje seveda primarna naročniška videoteka za družine. Široko ponudbo animiranih filmov in serij iz Disneyjeve zakladnice dopolnjujejo vsebine iz Marvelovega filmskega vesolja in Vojne zvezd, potem pa je tukaj še cela kopica odličnih serij in filmov za odrasle, ki so nastali za Hulu, skupaj s knjižnico studia 20th Century Fox, ki ga je Disney prevzel 2019. Dom Mikija Miške je na prevzemnem pohodu že od 2004, ko so začeli z animacijskim studiem Pixar, potem pa so kot Borgi iz Zvezdnih stez (ki sicer niso pri Disneyju) asimilirali še Marvel (založbo stripov in filmski studio) in Lucasfilm (dom Vojne zvezd in Indiane Jonesa), nazadnje so se celo uspeli dogovoriti za sodelovanje s studiem Sony, ki ima v lasti lik Spider-mana, pri produkciji filmov s tem junakom. Tovrstni dogovori v preteklosti niso bili mogoči, a je Sony ugotovil, da ima Disney čarobno formulo za stripovske junake, njim pa je nenazadnje najpomembneje, da je lik dovolj uspešen za promocijo prodaje Spider-manovih iger za PlayStation, kjer zaslužijo občutno več kot pri filmih.
Disneyjeva globalna strategija je postopna širitev in naša regija je po napovedih na vrsti pred letošnjim poletjem. Čeprav se tudi Disney usmerja v mednarodno produkcijo in veliko vlaga v lokalizacijo, pa zaenkrat ni znano, ali bo pri nas na voljo v slovenščini ali zgolj v angleščini, podobno kot Netflix. To bo predvsem pomembno za družine, saj brez sinhronizacije ali vsaj podnapisov velik del animiranih filmov, kot so npr. Ledeno kraljestvo, Zlatolaska, Iskanje pozabljive Dory, aktualni Jaz, rdeča panda, ni posebej zanimiv. Vsi ti filmi so sicer bili sinhronizirani v slovenščino, a je vprašanje, kdo je lastnik sinhronizacije in ali je Disney pripravljen plačati dodatno, če niso oni. Trenutno so mnoge Disneyjeve uspešnice še na voljo v HBO Max, vse sinhronizirane, tako da je pričakovati, da bo Disney v lastni videoteki ponudil isto. Ni pa nujno, da bodo sinhronizirane tudi animirane serije, saj je denimo Disneyjev linearni kabelski kanal The Disney Channel na voljo zgolj v angleščini. A to velja tudi za Cartoon Network, ki ima istega lastnika kot HBO Max, kjer so risanke zdaj sinhronizirane. A že prehitevamo, ostanimo še pri Disneyju oz. njihovi videoteki za odrasle, Hulu/Star. V času pandemije je bil Hulu med najbolj dejavnimi kupci filmov, ki so bili namenjeni v (zaprte) kinodvorane. Tako so nabrali zavidanja vredno knjižnico aktualnih neodvisnih filmov, ki so nas zgolj oplazili (denimo triler Beži ali pa ZF komedija Palm Springs), po prevzemu studia 20th Century Fox pa ta načrtuje kar 10 filmov letno za ta portal. Ob tem imajo še celo paleto nagrajenih novih serij (Only Murders in the Building) in nadaljevanja uspešnic iz kanala FX, kot so Atlanta, V Philadelphii je zmeraj sončno in Fargo. Nekatere med njimi so trenutno na voljo na HBO Max, a to se bo nedvomno spremenilo.
HBO Max
Lastnik HBO Max je eden najstarejših filmskih studiev, Warner Bros., podjetje pa je ravno potrdilo združitev z Discoveryjem, ki ima poleg istoimenskega kanala z dokumentarnimi filmi v lasti še EuroSport. Športni programi predstavljajo naslednjo fazo pretočnih bitk, a zaenkrat se osredotočimo na filme in serije. HBO Max ponuja vsebine v petih t.i. hubih, HBO, Max Originals, Warner Bros., DC in Cartoon Network, poleg njih pa ima še celo paleto vsebin od drugod, vključno z resničnostnimi oddajami in lokalno produkcijo. Slednje pomeni iz držav bivše Jugoslavije, saj smo znotraj HBO Europe uvrščeni v skupino HBO Adria, ki pokriva Slovenijo, Hrvaško, Srbijo, Črno goro in Severno Makedonijo. Med slovenskimi filmi se tam nahaja zgolj mokumentarec Žige Virca Houston, imamo problem! Na splošno HBO Max cilja na sveže, po možnosti kontroverzne vsebine, ki jih gledalci že od nekdaj povezujejo s HBO-jem (Skrivna naveza, Igra prestolov, Prava kri), s prehodom v primarno pretočne vode pa so produkcijo občutno pospešili in ob tem obdržali kakovost (Postaja 11, Šale, Stevardesa). Stripovskim navdušencem so na voljo animirani in igrani filmi in serije njihovega založnika DC, ki vključujejo Batmana, Supermana, Čudežno žensko in Harley Quinn z odlično animirano serijo za odrasle; trenutno je v knjižnici precej filmov, a vseeno manjkajo nekatere klasike (Batman Tima Burtona, Superman Richarda Donnerja), kopica aktualnih serij pa bo še na Netflixu, dokler ne potečejo obstoječe pogodbe (Titans, Supergirl, Flash).
Za filmske navdušence ima HBO Max dva aduta: bogato knjižnico studia Warner Bros. in aktualne filmske uspešnice, ki bodo prihajale v videoteko že 45 dni po premieri na filmskem platnu. Tako si lahko ogledamo Dune: Peščeni planet in Matrica: Obuditev, pa tudi novi Batman je napovedan za konec aprila, žal pa tisti del s klasično knjižnico zaenkrat šepa. V njej namreč najdemo predvsem filme, posnete po letu 1990 (in teh ne manjka: celotne serije Gospodar prstanov, Harry Potter, Matrica, Oceanovih 11, Rocky, Prevzetnost in pristranost …), prave starejše klasike pa lahko naštejemo na prste ene roke: Dnevi nebes, Kdo se boji Virginie Woolf?, Hud, Doktor Živago in Pobeg iz Alcatraza. No, saj bi se še našlo, ampak tukaj je še veliko prostora za izboljšave. Kot omenjeno, otroške vsebine vključujejo prvič sinhronizirane oziroma prevedene animirane serije iz Cartoon Network, med katerimi sicer pogrešamo kultnega Batmana, zato pa najdemo še bolj kultnega Samuraia Jacka in nove, a še vedno divje Powerpuff Girls. Tudi ta »hub« je še nekoliko prazen, saj razvrščajo vsebine tudi po likih, čeprav nekateri med njimi – Steven Universe, Čas pustolovščin/Adventure Time – sploh še nimajo vsebin. Imajo pa zato še veliko Disneyjevih animiranih in igranih filmov, kar bodo najbrž morali hitro nadoknaditi, če oziroma ko bo Disney lastne vsebine ponujal ekskluzivno v svoji videoteki.
Amazon Prime Video
V osnovi je naročniška videoteka Amazon Prime Video zgolj ena od dodatnih storitev k Amazon Prime, ki prinaša tudi brezplačno poštnino, glasbeno storitev, gigabajte prostora v oblaku, digitalne naročnine na časopise, popuste in drugo. Storitev Prime ima prek 200 milijonov naročnikov, a po Amazonovih podatkih mnogi med njimi sploh ne gledajo video storitve. Žal pri nas »Prime« ni na voljo, lahko pa se (za ne bistveno manj denarja) naročimo na video storitev. Amazon je eden najbolj ambicioznih na tem področju, saj je denimo kar milijardo dolarjev vložil v prvo sezono serije predzgodbe Gospodarja prstanov, ki prihaja v videoteko jeseni, nedavno pa je zaključil prevzem studia MGM in s tem pridobil tudi obsežno knjižnico ter Jamesa Bonda. Ti filmi sicer ne bodo še hitro na voljo v njihovi videoteki, saj se morajo najprej izteči pogodbe z drugimi ponudniki, je pa to dober obet za prihodnost. Podobno kot Netflix, tudi Amazon Prime Video ni lokaliziran, a obstaja nekaj izjem. Podnaslovljene so denimo serije televizijske mreže AMC, kot so Boj se živih mrtvecev, Oglaševalci, Pridigar, Teror, poleg njih pa tudi nekateri filmi b-produkcije, ki se tam znajdejo. Prime Video nima nobenih lokalnih vsebin in podobno kot Netflix tudi ni razkril nobenih načrtov zanje. Izbor filmov in serij je dokaj obsežen, a zaostaja za Netflixom in HBO Max, otroških vsebin pa je precej manj kot pri konkurenci. Še najbolj zanimive so ekskluzivne serije, kot so fantazijska Wheel of Time, zgodovinska komedija The Marvelous Mrs. Maisel, The Underground Railroad, ki jo je posnel oskarjevec Barry Jenkins, in stripovski The Boys.
Voyo
Čeprav uradnih podatkov za Slovenijo ni, ocene kažejo, da je Voyo najbolj razširjeni ponudnik SVOD v Sloveniji, sploh odkar je vključen v vse televizijske pakete pri A1 Slovenija. Voyo se odlikuje po slovenskih vsebinah in ima tudi knjižnico starih filmov, ki vključuje po mnenju kritikov najboljši slovenski film vseh časov Ples v dežju, zraven pa še Ne joči, Peter, Dolina miru in To so gadi. Seveda imajo tudi novejše filme (Nika, Petelinji zajtrk, Pot v raj) in so tudi (upamo, da samo zaenkrat) edini, ki vlagajo v snemanje, saj so producenti nadaljevanja Pr’ Hostar, ki bo (po neuradnih informacijah in ugibanjih) predvidoma na voljo v Voyu kmalu po kino premieri, najbrž letos jeseni. Med filmi in serijami prednjači neodvisna in evropska produkcija, saj veliki studii svoje uspešnice varčujejo za ekskluzive v lastnih videotekah. Kljub temu je na voljo širok izbor različnih žanrov, tudi filmi nekdanjih festivalov Liffe, med serijami pa bogat nabor skandinavskih kriminalk. Čeprav se na pretočne videoteke pogosto gleda kot na medij mlajših generacij, pa je Voyo priljubljen tudi med nekoliko starejšimi, saj vključuje tudi aktualne turške in druge žajfnice, resničnostne šove in zabavne oddaje, ki so praviloma narejene za POP TV in Kanal A in jih pogosto spremljajo tudi starejši gledalci. Z integracijo Voya in tudi drugih naročniških videotek v TV komunikatorje operaterjev je dostop do teh vsebin hiter in preprost ter nudi izkušnjo, ki je dovolj podobna klasični televiziji, da jo lahko hitro usvojijo tudi upokojenci.
Voyo veliko vlaga v lastne serije, predvsem v komedije kratkega formata, in trenutno žanje uspeh z Ja, šef in Gospodom profesorjem, prva serija, ki je navdušila, pa je bila V dvoje, odbita komedija Luke Marčetića, ki je kasneje režiral Pr’ Hostar (in prihajajoče nadaljevanje). S tem, ko so se pri Pro Plus odločili, da te serije najprej predstavijo na Voyu in šele nato na linearni televiziji, so naredili koreniti preskok v razmišljanju. Pri bolj eksperimentalnih projektih, kot sta bila V dvoje in komična kriminalka Truplo, je šlo za tagetiranje mlade publike, ki je prva pograbila pretočne videoteke, z novimi uspešnicami, kjer so v glavnih vlogah zvezdniki, kot so Jurij Zrnec, Katarina Čas in Bojan Emeršič, pa kažejo na primat novega medija pred klasičnim. To so v zadnjih mesecih še stopnjevali, ko so začeli dodajati epizode resničnostnih oddaj en dan pred predvajanjem na televiziji. To namreč ne služi zgolj pridobivanju novih naročnikov, temveč navaja obstoječe naročnike, ki so sicer vajeni gledati linearno televizijo, na nov medij, nov format in nov pristop: da gledalec izbira vsebino, ne zgolj TV kanala.
Apple TV+
Apple se je vstopa v medijski svet lotil na nenavaden način, saj niso kupili nobene obstoječe knjižnice vsebin, ali sklenili kakšne pogodbe, temveč ponujajo zgolj lastno produkcijo. A, podobno kot pri napravah, so tudi tukaj izbrali »premijski« pristop s kopico uveljavljenih imen in zvezdnikov. Njihova prva serija The Morning Show je prinesla precej uspeha, a srca gledalcev so osvojili s komedijo Ted Lasso, ki že nekaj časa pobira vse možne nagrade za komedijo. Čeprav redno dodajajo atraktivne serije in filme ter imajo celo kandidata za oskarja (CODA) in obljubljajo filme Martina Scorseseja ter Ridleyja Scotta, bo še zelo dolgo trajalo, preden bodo dosegli število vsebin katerekoli druge videoteke. A po drugi strani so uspešni z napravami, ki uporabniku ponudijo eno leto brezplačne storitve in kupčkanjem svojih storitev v pakete, tako da imajo po ocenah (uradnih podatkov ni) relativno veliko naročnikov.
Pickbox Now
Picbox je najbrž najmanjši ponudnik SVOD pri nas, a je njihova osrednja strategija zelo jasna: kriminalke. Ta žanr je na televiziji med najbolj priljubljenimi, Pickbox pa ponuja od klasičnih serij, kot je Poirot, do bolj vročih novejših, kot je BBC-jeva aktualna Nočni klici. Seveda pokrivajo tudi številne druge žanre, od romanc, do komedij in ponujajo tudi dobro mero odbitih in neodvisnih serij ter filmov, a najmočnejši so brez dvoma na kriminalkah.
SkyShowtime
SkyShowtime združuje vsebino dveh ameriških in ene britanske produkcijske hiše in bo na voljo pri nas predvidoma že to pomlad. Kako točno bo videti ta mešanica treh ponudnikov, še ni znano, bodo pa imeli obilo zanimivih vsebin, če naštejemo le nekaj najbolj slavnih: Zvezdne steze, Saturday Night Live, Britannia, Parki in rekreacija, Seinfeld, Pisarna, Twin Peaks in South Park. Poleg tega pa še Hitri in drzni, Jurski parki, Misije: Nemogoče in vsi novi filmi studiev Paramount in Universal. No, vsaj ko enkrat potečejo pogodbe z drugimi ponudniki, saj številne te vsebine trenutno najdemo drugje, Seinfeld, South Park in del Zvezdnih stez so denimo na Netflixu, preostanek na Amazonu, Pisarna na obeh, Britannia pa na HBO Max. Vse te selitve med videotekami bodo sicer prinesle precej zmede, a vsi tako pospešeno snemajo in digitalizirajo svoje knjižnice, da pomanjkanja ne bo. Poleg cele falange novih serij Zvezdnih stez (Discovery, Picard, New Worlds, Lower Decks …) je najbolj željno pričakovana serija Halo, posneta po istoimenski igri, ki med igralci (ne pa tudi med filmskimi kritiki) prejema precej dobre ocene. Natančna ponudba SkyShowtime še ni znana, niti, ali bo karkoli na voljo tudi v slovenščini.
Mubi
Mubi je najboljša filmska naročniška videoteka za ljubitelje neodvisnega filma in klasik. Odlično organizirana in podprta knjižnica vključuje tako sveže neodvisne filme (Shiva Baby, Annette), kot tudi filme Agnes Varda, Piera Paola Pasolinija, Abasa Kiarostamija, Krzysztofa Kieślowskega in drugih. Opisi so izpiljeni, na voljo so video eseji, lestvice in seznami, izdajajo tudi svojo filmsko revijo The Notebook. Skratka, če ste filmski fanatik, je Mubi obvezna postaja, čeprav širok nabor podnapisov žal ne vključuje slovenščine.
Nova pretočna doba
Teh devet ponudnikov načrtuje izriniti klasično televizijo in odgrizniti kos pogače kinu, zraven pa se navezujejo tudi na druge trge, denimo igre, kjer Netflix že začenja svoj pohod. Trenutno so vse storitve plačljive in stanejo nekje od 5 do 12 evrov, a to se bo v prihodnje še spremenilo. Vse več jih bo skušalo skleniti podobne kupčije kot Voyo in A1, da bodo skozi vključitev v pakete dostopni čim večjemu številu uporabnikov, hkrati pa bodo pričeli ponujati tudi cenejše ali celo brezplačne pakete, ki jih bodo financirali z oglaševanjem. Ti se bodo predvajali med filmom ali serijo, podobno kot se na YouTubu, in pravzaprav bo zrelost trga pretočnih ponudnikov pokazal šele resen vstop oglaševalcev med vsebine. To je tudi edini način, da lahko večje število ponudnikov na trgu sploh preživi. Če ocenimo, da je povprečna naročnina okrog 7 evrov, bi ob devetih ponudnikih to pomenilo prek 60 evrov mesečne naročnine. Tudi če se odrečemo naročnini na klasično televizijo, je to znaten strošek.
Prva žrtev bo vsekakor trg klasičnega videa na zahtevo (VOD), torej izposoje (ali nakupa) filmov (in v tujini tudi serij), ki ga ponujajo Google, Apple in televizijski ponudniki. Glede na to, da bodo naročniške videoteke zdaj dobivale filme prej kot VOD – in to celo v ultra visoki kakovosti 4K/UKD – bo povpraševanje po izposoji še dodatno upadlo, saj je cena izposoje filma primerljiva s ceno mesečne naročnine. Trg DVD-jev je tako ali tako že mrtev, filme na diskih blu-ray pa bodo najbrž kupovali le največji oboževalci in zbiratelji, ki bodo stavili na boljšo sliko, pa čeprav je ta opazna le na zares dobri televiziji. Kar se tiče dodatkov, ki jih dobimo na teh diskih, Mubi že kaže pot, kako je to mogoče narediti še bolje in po možnosti tudi s sodelovanjem skupnosti, video eseje pa je začel pripravljati tudi Netflix. Nasploh so pretočniki pričeli spodbujati debato o samih vsebinah, saj ima zdaj vsaka resna serija tudi spremljajoči podkast, medtem ko se pogovorne oddaje (zaenkrat) niso prijele. Podkasti običajno ponudijo vpogled v ustvarjanje, pa tudi v teme zgodbe in širše narative, ki so jih avtorji želeli odpreti, koncepte, ki so jih želeli predstaviti. Najbolj slavna sta nedvomno podkasta HBO-jevih serij Varuhi in Černobil, ki sta jih ustvarjala avtorja serij, podobnih konceptov pa se lotevajo tudi pri Netflixu, Amazonu in Applu.
Vzajemni vpliv
Skozi te nove kanale se pletejo tesnejše vezi med ustvarjalci in gledalci, ki slednjim prinašajo dodatne informacije in interpretacije, a ta zanka deluje v obe smeri. Tehnologije, ki so uporabljene pri predvajanju pretočnih vsebin, lastnikom platform omogočajo, da natančno izmerijo, katere oddaje so najbolj gledane in tudi kateri deli teh oddaj, iz česar lahko ustvarjalci dobijo povratne informacije glede tega, kako bolj pritegniti gledalce. To se zaenkrat odkrito ne dogaja v večjem obsegu, saj lastniki platform skrivajo tovrstne podatke, ker so ti njihova konkurenčna prednost. Pričakovati je, da se bo to spremenilo z večjim vstopom oglaševalcev, a razlike se poznajo drugje. Vsi ponudniki pretočnih videotek so ugotovili, da so gledalcem bolj zanimive serije kot filmi in tako smo v t. i. platinastem obdobju televizije, ko se snemajo najbolj drzne in veličastne serije, a hkrati se snema tudi preveč serij. Zadnje mesece kar mrgoli novosti, ki več kot očitno nimajo dovolj materiala za 8 skoraj enournih epizod in bi jih lahko strnili v nekoliko daljši film. A žal je danes težje prepričati studio v srednjeproračunski film kot v enkrat dražjo srednjeproračunsko serijo.
Hiperprodukcija je eden večjih problemov, ki pestijo pretočne videoteke, saj je vsebin že zdaj preveč, priporočila in prikaz vsebin pa izvajajo algoritmi, tako da se zelo kakovostne vsebine pogosto izgubijo v kopici. In to ne velja zgolj za na pol uspele poskuse, kot je visokoproračunska ZF apokaliptična drama Georga Clooneyja The Midnight Sky, temveč tudi nesojene uspešnice, kot je komična drama I Don’t Feel at Home in This World Anymore, ki je mesec dni po zmagi na festivalu Sundance leta 2017 pristala na Netflixu in kmalu poniknila v poplavi drugih filmov in serij. V prihodnjih letih bodo pretočniki dodajali nove serije in filme kot po tekočem traku, vmes pa digitalizirali klasike iz arhivov, tako da bodo te videoteke postale povsem nepregledne mase vsebin. Seveda bo po njih mogoče preprosto iskati, pa tudi personalizirana priporočila bodo najbrž bolj izpiljena, a ta bodo bržkone – podobno kot mehurčki družabnih omrežij in YouTuba – uporabnika vse bolj zapirala v okvirje tega, kar je že videl in všečkal, da bo težko odkril kaj radikalno drugačnega. Kar se zgodi mimogrede, ko vklopimo televizijo na naključnem kanalu, ali pa na slepo kupimo vstopnice za Liffe ali kak drug festival. To naključje je kot evolucija, ki nam pomaga k razvoju okusa (in osebnosti), za kar bomo zdaj morda prikrajšani, hkrati pa bo vplivalo tudi na ustvarjalce, ki jih bodo pretočniki spodbujali k ustvarjanju vse bolj specifičnih, a natančno definiranih žanrov ter splošne generike.
