Sinhronizacija

v 2022/februar: sinhronizacija/FV prispevki/Pretekle številke/Vsi prispevki

Sinhronizacija filma pomeni dodajanje zvoka filmu, ki je usklajen (tj. sinhroniziran) s sliko. Dialogi v filmih in serijah se namreč pogosto posnamejo kasneje zaradi boljše kakovosti in v končnem posnetku nadomestijo izvirne, a v splošni rabi termin sinhronizacija pomeni dodajanje dialogov v drugem jeziku.

Geografska lega in zgodovinske posebnosti postavljajo Slovenijo v zelo zanimiv položaj glede sinhronizacije filmskih in TV vsebin. Zaradi majhnega trga filmi (animirani in igrani) dolga leta praviloma niso bili sinhronizirani, je pa to prakso izpopolnila ekipa otroškega programa na TV Slovenija za kratke animacije, sploh v nedeljski oddaji Živ žav. Sinhronizirani animirani filmi v kinu so množično sledili šele ob prelomu tisočletja, medtem ko je sinhronizacija igranih vsebin (zaenkrat) omejena na otroške in mladinske televizijske serije in vsakih nekaj let še kak film (Dolittle, 2020, Zrcalce, zrcalce, 2021). Hkrati so generacije gledalcev ob italijanski in avstrijski meji odraščale s sinhroniziranimi vsebinami v italijanščino oziroma nemščino, tako da jim koncept ni le domač, temveč so določene serije mnogi vajeni gledati le sinhronizirane v tuj jezik. Ob uvedbi sinhroniziranih animacij v kinu in postopnem ukinjanju dodatnih projekcij s podnapisi se je glasna manjšina na to spremembo odzvala izrazito negativno, a številke gledalcev temu niso sledile.

Začetki sinhronizacije

Pojdimo najprej na začetek. Čeprav je možnost snemanja usklajenega zvoka s filmom iznašel že Thomas Edison konec 19. stoletja, pa tega zvoka ni bilo mogoče ojačati še nadaljnjih trideset let, in tako je prvi celovečerni zvočni film (angl. talkie) Pevec jazza (The Jazz Singer, r: Alan Crosland) prišel v kina šele leta 1926 in prinesel revolucijo s prvim stavkom dialoga: »Doslej še niste slišali ničesar.« Pred tem so filmi imeli glasbo, ki je prišla s filmom na partiturah, da jo je med predstavo izvajal pianist. Nemim filmom so kasneje dodali posnetke te glasbe, medtem ko so za potrebe sinhronizacije zvok dialogov posneli na ločen nosilec od filmske glasbe in ostalih zvokov. Popularizacija sinhronizacije v druge jezike je sledila v prihodnjem desetletju z vzponom nacionalizma v Evropi in Južni Ameriki. Ljudje takrat niso govorili tujih jezikov in mnogi so bili tudi nepismeni, tako da je bila sinhronizacija filmov v domači jezik edini način, kako pritegniti množice.

Žal pa je ta nacionalizem hodil z roko v roki s cenzuro in tako sinhronizirani dialogi pogosto niso obdržali pomena v novem jeziku. Kot je pokazal nedavni primeri Kluba golih pesti na Kitajskem, je ta praksa še zmeraj živa; film je namreč dobil »nov« konec, prirejen za kitajsko publiko, v katerem protagonistov načrt na uspe, temveč ga nadomesti prehod v črno, kjer se izpiše, da so kmalu za tem policisti aretirali vse anarhiste in jih strpali v umobolnico. Medtem ko so bili oboževalci filma šokirani, je bil avtor literarne predloge Chuck Palahniuk navdušen, saj je to skoraj identični konec kot v knjigi. Ob premieri filma je sicer dejal, da mu je filmski zaključek boljši, a je ta dogodek izkoristil, da je izpostavil drugo vrsto cenzure: njegove knjige so namreč prepovedane v številnih ameriških knjižnicah in mestih.

A vrnimo se k sinhronizaciji. Skozi drugo polovico dvajsetega stoletja sta se uveljavila dva pristopa k prikazovanju tujih filmov: z izvirnim zvokom s podnapisi ali s sinhroniziranimi dialogi v domači jezik. Pri slednjem sta možni dve alternativi: izpiljena produkcija z različnimi igralci ali pa cenejša, v kateri en govorec prebere vse dialoge. Sinhronizacija z enim govorcem je bila posebej značilna za države za železno zaveso v osemdesetih, ponekod pa se je še obdržala do danes. V Sloveniji smo praviloma prisegali na podnapise, če smo imeli sinhronizacijo, pa je bila ta kakovostna, a imamo tudi nekaj primerov bolj osnovnega pristopa. Ta se je včasih uporabljal na filmskih festivalih, če ni bilo mogoče projicirati dodatnih podnapisov, pri otroških filmih pa je tako narejena tudi serija norveških uspešnic o Gašperju in Petri (Karsten og Petra blir bestevenner, 2013). To je posebnost, saj gre za film, v katerem igrajo predšolski otroci, ki bi jih težko sinhronizirali njihovi vrstniki, sinhronizatorka pa dialoge izvede kot pripovedovanje, tako da je za glavno ciljno publiko učinek podoben, kot da bi poslušali pravljico.

Potek sinhronizacije

Standardni način sinhronizacije pri nas in na drugih razvitih trgih (npr. francoski, nemški, španski) se začne s prevodom, vendar je ta povsem drugačen kot za podnapise. Pri podnapisih se pogosto dialogi krajšajo in povzemajo, da je mogoče vse povedano stlačiti v manj kot 75 znakov na 6 sekund, medtem ko mora biti prevod za sinhronizacijo narejen tako, da je dialoge mogoče izgovoriti v istem času kot v izvirniku in po možnosti s podobnimi vokali, da ni prevelike razlike v odpiranju ust. Prevod kasneje izpilijo režiser sinhronizacije in igralci, ki posodijo glasove. Pri tem je sinhronizacija animacije praviloma bolj preprosta kot pri igranih vsebinah, saj animirani liki, tudi človeški, ne odpirajo ust natančno tako kot pravi ljudje. V vsakem primeru pa gre za kompleksno nalogo, ki poleg tehnične dovršenosti zahteva tudi dobro mero umetniške žilice. V Sloveniji tako režijo najbolj uspešnih sinhronizacij prevzemajo priznani igralci in režiserji, kot so Jernej Kuntner (Zapoj), Tanja Ribič – Đurić (Ledeno kraljestvo) in Nana Milčinski (Čarli in Lola).

Še več dela je z izbiro igralcev. Hollywoodski studii želijo imeti natančen nadzor nad svojimi filmi in tudi pri prevodih podnapisov pogosto naročajo obratne prevode, da preverijo vsebino, pri sinhronizacijah otroškega programa pa morajo režiserji sinhronizacije poleg tega pripraviti še testne posnetke različnih glasov, da studio izbere najprimernejšega. Da ima publika enotno podobo posameznih zvezdnikov, jih na razvitih trgih zmeraj sinhronizira isti igralec. To čudovito pokaže dokumentarni film Biti George Clooney (Being George Clooney, 2016), kjer režiser Paul Mariano potuje po svetu in spoznava igralce, ki na lokalnih trgih posojajo glas Georgu Clooneyju. Pri tem je ključno, da skozi ton glasu in nastop izrazijo enako mero karizme kot ameriški zvezdnik, čeprav so seveda videti povsem drugačni. Včasih lahko ti igralci celo izboljšajo celotni izdelek, kot denimo pričajo sinhronizirane različice serije Odpadnik (Renegade, 1992-1997), kjer skoraj vsak tuj igralec uspe v glasovno igro vložiti več patosa, čustev in prezence kot zvezdnik serije Lorenzo Lamas. Na manj razvitih trgih izdelek pa sinhronizacija pogosteje pokvari film, kar je povsem razvidno iz ameriških sinhronizacij odličnih japonskih animejev iz osemdesetih in devetdesetih, denimo Duh v školjki (Kôkaku Kidôtai/Ghost in the Shell, 1995).

Z vse večjo dominacijo globalnih pretočnih videotek, kot so Netlflix, HBO Max in Disney+, postaja sinhronizacija tudi bolj prisotna, saj filmski studii nove generacije snemajo vse več lokalnih serij, ki jih nato ponujajo po vsem svetu in tako dobivamo nepričakovane uspešnice, kot je bil lanski korejski Squid Game. Ta je zaradi razlik med sinhronizacijo in podnapisi naletel na precej buren odziv in je Netflix nato urno popravil podnapise. Ti velikani tudi vse pogosteje lokalizirajo vsebine v slovenščino; Apple TV+ ima denimo vse vsebine podnaslovljene, HBO GO/Max pa veliko otroških vsebin tudi sinhronizira in to vse bolj kakovostno. Tako je animirana serija DC Superhero Girls denimo že zelo blizu ravni sinhronizacije igranih filmov in daleč od amaterskih poskusov, kot smo jih bili vajeni na nekaterih kabelskih kanalih.

Avtor: Igor Harb

Naslovna fotografija: Ledeno kraljestvo