V dvajsetih letih delovanja se je Sanja Grcić podpisala pod vrsto kostumografij za televizijo, gledališče in film. V intervjuju sva se posvetili celostni pripravi kostumov za film. Kreirala jih je že za vrsto kratkih igranih filmov in kar štiri celovečerne filme: Idilo Tomaža Gorkiča (2014), LP film Buldožer – Pljuni istini u oči Varje Močnik (2017), Pse brezčasja Mateja Nahtigala (2015) in pred kratkim premierno uprizorjenega filma Korporacija (2019) istega režiserja.
Korporacija je kriminalna drama, v kateri kriminalist na lastno pest raziskuje ozadje sumljivih poslov. V predelu mesta, kjer živijo brezdomci, želijo namreč oblasti zrušiti njihova domovanja in tam zgraditi nov stavbni kompleks. Je bilo oblikovanje kostumov za ta film zahtevno?
Ta projekt je bil kostumsko precej zahteven, saj sem morala obleči »ljudi« z dna družbe, uradnike, policijsko osebje in visoko družbo. Razlike med družbenimi sloji so se morale na oblačilih razpoznati. V filmu so tri ženske: bogata poslovna ženska, prostitutka za stranke iz visoke družbe in policistka. Razmišljala sem, kaj nosi bogata poslovna ženska v realnem življenju - visoko cenovna dizajnerska oblačila. Prostitutka nosi elegantna oblačila srednjega cenovnega razreda, prav tako policistka, vendar bolj običajne kose. Za njiju sem zato iskala oblačila po trgovinah. Le za policistko sem dala izdelati udobne čevlje za delo na terenu. Za lik bogate poslovne ženske sem dala delati vse obleke po meri. Iskala sem primernega modnega oblikovalca, ki izdeluje ženske poslovne kostume po vzoru iz osemdesetih let. Uporniškega kriminalista sem seveda oblekla v črno usnjeno jakno, kar je popolnoma banalna izbira, ampak na filmu včasih moraš slediti banalnemu filmskemu jeziku, da ga razume čim širše občinstvo.
Katere so ključne informacije iz filmskega scenarija oziroma dramskega besedila za kostumografa?
Informacije razdelim v dve čisto tehnični kategoriji: koliko dni en lik »preživi« v določenem kostumu v scenariju, v katerem času in prostoru se nahaja (so to sedemdeseta leta, srednji vek ali sodobnost) in kakšno je vreme. Če gre za realistični lik v realističnih okoliščinah, mora biti oblečen ustrezno temu časovnemu obdobju, in če dogajanje v scenariju »traja« tri dni, mora običajno imeti več različnih preoblek. Druga kategorija so karakteristike lika. Z igralci in režiserjem se pogovarjamo o tem, kakšno izobrazbo ima ta lik, koliko denarja, kaj počne v prostem času. Jaz moram vse to vedeti, da ga lahko opredelim in se potem lotim dela. Če bom kostume šivala, zrišem skice, če ne, pripravim le referenčni foto material, kar je lahko tudi Boschova slika ali fotografija kozarca.
V filmu lahko nastopa več sto ljudi. Koliko časa običajno traja proces kreiranja kostumov?
Eno leto vnaprej veš, da boš snemal film, in to počasi premlevaš, iščeš ideje. Intenzivne priprave se začnejo tri do štiri mesece pred snemanjem in v tem času z režiserjem dokončno zakoličiva like. Za vsakega v snemalno knjigo zrišem skice kostumov ali naredim kolaže iz fotografij. Določim, kaj bo imel oblečeno, torej od čevljev do najdrobnejšega nakita. Delam si sezname in potem te stvari skupaj z asistentom iščeva po trgovinah, po fundusih ali jih dam izdelati oziroma zašiti. Za film Korporacija sva morala pripraviti okrog tisoč petsto kosov oblačil. Proces zbiranja niti ni tako zahteven, komplikacije nastopijo na kostumskih probah, ko ugotoviš, da morda igralcu to, kar si si zamislil, ne paše ali pa lik ne zaživi, nekaj manjka.
Si kostume večkrat izposodite v fundusih gledališč in produkcijskih hiš ali jih sami sešijete oziroma kupite?
Če sta film ali gledališka predstava postavljena v sodobni čas, kostumov ne šivamo, ampak jih kupimo, ker to, kar se trenutno nosi, prodajajo v trgovinah. Če je film žanrski ali zgodovinski, jih šivamo, seveda če to dopušča proračun, drugače si jih izposodimo. Za grozljivko Idila Tomaža Gorkiča (2015) sem večino kostumov dala izdelati, nekatere sem tudi sama ročno šivala in patinirala. Za like negativcev smo želeli imeti specifične uniforme, in sicer nekakšne narodne noše. Pri grozljivki je tako, da rabiš ogromno dublov istega kostuma. Iste scene se večkrat ponavljajo in če srajco poškropi kri, jo moraš za novo snemanje zamenjati. Rabila sem dvajset belih srajc iste velikosti in ker jih v nobeni trgovini v Ljubljani nisem mogla dobiti, sem jih morala naredila sama.
Delo kostumografa se torej na snemanjih nadaljuje. Na kaj vse morate biti pozorni?
Na snemanjih smo vedno v časovni stiski, zato nimamo možnosti, da bi preizkusili tri različne obleke in vzeli tisto, ki najbolje deluje na kameri. Večinoma posnamemo tisto, ki sem jo pripravila. Le v primeru, da sem igralca oblekla v modro srajco in on stoji pred modro steno, te scene ne moremo posneti in takoj mu moram poiskati zamenjavo. Zgodilo se je tudi že, da so se v očalih igralca zrcalili celotna osvetljava in še vsa ekipa za kamero zraven. Ne glede na to, kako dobro funkcionirata lik in dramaturgija, je te tehnične stvari treba preizkusiti. Na snemanjih večinoma sedim za zaslonom in opazujem, kako kostumi delujejo na kameri.
Kako se filmska kostumografija razlikuje od gledališke?Kostumi za gledališče morajo biti celostno dovršeni. Na odru gledaš »živega človeka«, vidiš ga vsega. Na filmu se lahko veliko stvari skrije. Kamera snema igralca le iz določenega kota ali pa snemajo bližnji kader, torej samo njegov obraz in se na posnetku od oblačil vidi le ovratnik. Ko posnamemo določeno sceno, je kostum svoje »opravil«, v gledališču mora kostum zdržati več sezon, zato morajo biti veliko bolj vzdržljivi.
Če se prav spomnim, ste kot kostumografinja delali tudi v tujini.
Ja, v tujini sem delala kostumografijo za eno opero in serijo umetniških filmov Jasmine Cibic. Takrat sem se prvič v življenju počutila kot gospa kostumografinja. Pri nas se večkrat počutim kot fizični delavec, ki poskrbi za vse. Večinoma preklinjam svoje delo, ko po dežju in snegu vlečem okrog plastične vrečke s kostumi. V tujini je vse to izgledalo drugače. Zrisala sem ne samo obleko, ampak tudi blago za obleko in so ga dali narediti, obleke nisem šivala sama . V pravem svetu je namreč tako, da je kostumograf vodja ekipe, kar pomeni, da zriše skice za kostume in potem producent najde izvajalce. On samo nadzira, če je vse narejeno tako, kot si je zamislil, in obleke samo potrjuje ali zavrača.
Kje se mladi lahko izšolajo za ta poklic?
V Sloveniji zelo težko. Na Akademiji za gledališče, radio film in televizijo imajo nov oddelek za kostumografijo, ki ga jaz ne poznam. Večina nas prihaja iz Naravoslovnotehniške fakultete, z oddelka za modno oblikovanje. Kostumografije smo se priučili. Ko sem bila v drugem letniku, sem šla delat v Lutkovno gledališče Ljubljana, kjer sem v njihovi šivalnici izdelovala lutke. Kasneje sem spoznala kostumografinjo Barbaro Stupica, ki je v gledališče prišla delat kostume za predstavo Mala Lili. Barbara me je takrat vzela za svojo asistentko. Z njo sem delala po različnih gledališčih po vsej Sloveniji. Dolga leta sem bila njena asistentka, vse o kostumografiji sem se naučila od nje. Moram povedati, da se pri nas na splošno zelo malo vlaga v izobrazbo celotnega tehnično podpornega kadra na filmu in v gledališču. Po gledaliških delavnicah opažam popoln usip. Včasih so bili v gledališču zaposleni krojači, šivilje, rokavičarji, klobučarji, scenografi, ti ljudje pa se sedaj starajo in mlajši jih ne nadomeščajo. Vsa gledališča krčijo stroške in ti poklici izginjajo, ustreznega kadra primanjkuje tudi pri filmu. Zdi se mi smešno, da tako samozavestno trdimo, da v Sloveniji razvijamo filmsko industrijo, če niti nimamo institucije, ki bi izobraževala maskerje, direktorje fotografije, lučkarje.
Katera so po vašem mnenju ključna znanja in sposobnosti, ki jih potrebuješ za opravljanje poklica kostumografa?
Pričakovali bi, da moraš dobro poznati zgodovino in teorijo filma, zgodovino oblačenja, vendar je enako pomembno, da znaš dobro razporejati čas in denar. Prepoznati moraš želje režiserja in slediti njegovim navodilom. Sodelovati moraš še z ostalo filmsko ekipo, igralci, scenografi. Film je skupinsko delo, skupaj ustvarjamo celostno vizualno podobo filma. V večini primerov so nam dodeljeni nizki proračuni. Kostumografi se na slovenskem filmu ukvarjamo le s tem, kako bomo s tako malo denarja oblekli vso nastopajočo ekipo. Gre za čisto preračunavanje, koliko oblek bomo zašili, koliko kupili, koliko si jih bomo izposodili. Kostumskih filmov sploh ne snemamo. Toda čeprav je delo na filmu zelo težko, ga imamo vsi najraje.
Avtorica: Helena Fašalek
Naslovna fotografija: Tilyen Mucik