Avtorica: Sanja Struna
Na začetku novega tisočletja je Kitajsko zaznamovala navidezno brezciljna bitka za prevlado na filmskih platnih med vzhodom in zahodom. Šlo je celo tako daleč, da so leta 2008 po absolutni nadvladi filmskih blagajn, ki ga je izvedel ameriški animirani film Kung Fu Panda (režiserja John Stevenson in Mark Osborne), v kitajskem parlamentu na dolgo in široko razglabljali o tem, zakaj Zahod dela boljše filme od Kitajske ter kaj spremeniti, da bi se situacija obrnila. Novica o parlamentarni debati o filmu Kung Fu Panda je zaokrožila po svetu in marsikoga nasmejala – Kitajska pa je bila glede te problematike smrtno resna.
Usmerjen razvoj kitajske filmske industrije
Prisotnost ameriških produkcij na kitajskem trgu je bila tedaj zagotovljena zaradi kvot, ki so v okviru bilateralnega sporazuma med ZDA in Kitajsko leta 1999 odprle vrata ameriškim produkcijam. Vendar prisotnost ameriških filmov sama po sebi tedaj še ni predstavljala tako velikega trna v peti Kitajski, kot ga je slabša in zastarela kvaliteta kitajskih filmov, zaradi katere so bili tuji filmi veliko bolj priljubljeni pri kitajskem občinstvu.
Ni presenetljivo, da je v letih, ki so sledila, Kitajska razvoju filmske industrije namenila veliko pozornosti in sredstev. Že leta 2010 je imela država z 1,3 milijarde prebivalcev tretjo največjo filmsko industrijo na svetu glede na število ustvarjenih filmov. Leta 2012 je Kitajska postala drugi največji filmski trg na svetu glede na število prodanih filmskih vstopnic, ki jih je bilo prodanih dovolj, da si je tudi Hollywood konkretno napolnil žepe. Stvari bi se lahko še naprej odvijale v to smer, vendar je v letu 2012 na oblast prišel Xi Jinping.
Generalni sekretar kitajske komunistične partije se je zagrizeno zavzel za »kitajske vrednote« in začel z osveženim pregonom vsega, kar »ogroža dostojanstvo in čast ter je v navzkrižju z interesi« Ljudske Republike. V ta namen je bil leta 2016 na področju filmske industrije sprejet zakon, ki je s sabo prinesel nov val cenzur. Ne glede na vse pa se je zanka za ameriške produkcije začela zategovati postopoma, vzporedno z ostrenjem geopolitičnih odnosov med Kitajsko in ZDA.
Vse to je spremljalo previdno strukturirano preusmerjanje zanimanja kitajskega občinstva v domače produkcije. Del tega je bila gradnja kinematografov v manjših, podeželskih mestih, kjer so bile kitajske produkcije v prednosti že zaradi jezika. Določen delež so predstavljale vsebine filmskih studiev, ki so skozi zgodovino proizvajali propagandne vsebine, vendar so slednje sedaj lahko oblekli v novejšo, bolj dodelano tehnologijo in z večjimi sredstvi k sodelovanju privabili večja imena, posledično pa začeli proizvajati bolj gledljive izdelke. Poleg tega so kitajske oblasti svoje filmarje spodbudile, da so posegli po žanrih, ki so bili prej v naboru kitajske filmske industrije popolnoma neprisotni, vključno s filmskimi priredbami kitajskih spletnih stripov in video iger, ki so svoje gledalce našle tudi v mlajšem občinstvu.
Hkrati je povečanje sredstev v industriji privabilo talente iz tujine, vključno iz sosednjega Hongkonga. Med hongkonškimi »talentiranimi prebežniki« so bili režiserji velikega slovesa, kot so John Woo, Tsui Hark in Dante Lam. Še večjo vlogo od hongkonških talentov pa je pri razvoju kitajske filmske industrije odigrala prav kitajski konkurenčna južnokorejska filmska industrija.
Filmsko partnerstvo z Južno Korejo
Južna Koreja je na tem območju sveta poleg Kitajske eden največjih proizvajalcev filmskih vsebin. Južnokorejske produkcije, ki so skozi leta postajale bolj in bolj tehnično dovršene, so bile pri kitajskih občinstvih izredno priljubljene že vse od začetka korejskega novega vala; hiter razvoj orjaškega kitajskega trga pa se je na mednarodnem nivoju izkazal za izredno vabljivega v obratno smer in v svoje vrste privabil več južnokorejskih filmskih ustvarjalcev.
Seveda to ni bilo nezapleteno sodelovanje. Veliko vlogo pri glajenju sicer zgodovinsko-politično kompleksnih odnosov pri kreativnem sodelovanju med državama je odigral koprodukcijski sporazum, ki sta ga Kitajska in Južna Koreja podpisali v letu 2014. Sporazum je klasificiral koprodukcije obeh držav kot »lokalne produkcije« in s tem zaobšel kvote, ki na Kitajskem še vedno predstavljajo prvo, veliko sito za nekitajske produkcije. Na Kitajskem so se tako s koprodukcijami še dodatno uveljavili številni uveljavljeni korejski režiserji, kot je Hur Jin-ho, ki je režiral dva kitajska filma (Haoyu Shijie/A Season of Good Rain, 2009; ter Weixian Guanxi/Dangerous Liaisons, 2012).
Hongkong, Južna Koreja, pa tudi drugi deležniki v azijskem prostoru so združeni prispevali k internacionalizaciji kitajskega filma ter soustvarili t.i. kitajski transnacionalni film. Odličen primer tega je transnacionalni triler The Peaceful Island, ki ga je leta 2015 režiral korejski režiser Chang Yoon-hyun; film je bil koprodukcija južnokorejskega produkcijskega giganta CJ Entertainment & Media, kitajskih produkcijskih hiš C2M in Huace Media, ter hongkonške produkcijske hiše Media Asia Group.
Prisotnost mednarodnih talentov je »tuje« znanje neizbežno prelila tudi v domače produkcije; posledični razvoj na področju tehnologije pa je imel za rezultat čedalje bolj kvalitetne kitajske produkcije, ki so se v letih pred pandemijo uspele že docela postaviti ob bok Hollywoodu.
Pandemija
Po izbruhu pandemije je Kitajska v sredini julija 2020, ko je preostanek sveta še vedno iskal trdna tla pod nogami, ponovno zagnala svoje gospodarstvo in s tem tudi filmsko industrijo; kinematografi so ponovno začeli sprejemati obiskovalce. Vzporedno s tem se je začel razcvet kitajskih spletnih pretočnih platform, ki so se že v začetku pandemije izkazale za pravo zlato jamo. Nato se je leta 2020 zgodilo to, za kar si je Kitajska na vse pretege prizadevala: uradno je postala največji filmski trg na svetu.
V tem času se je na Zahodu začelo jasno kazati, da pandemija ne bo minila čez noč, in v izogib velikim izgubam so začele večje produkcije prestavljati svoje premiere, kar je v kitajskih kinematografih sprostilo programska mesta, le-ta pa so brez odvečne drame zasedle domače produkcije. Ta prehod ima dodatno težo, saj se je do danes časovno iztekla večina pogojev na začetku omenjenega, več kot 20 let starega bilateralnega sporazuma. Kitajska na papirju danes nima več istih obveznosti do predvajanja ameriških filmov, čeprav je zanimanje na trgu za slednje še vedno dovolj veliko, da bi imelo od nadaljnje prisotnosti Hollywooda koristi tudi kitajsko gospodarstvo.
Čeprav se zdi, da je največji udarec prisotnosti Hollywoodskih mega produkcij na kitajskem trgu tako zadal prav COVID-19, je tu še en velik faktor: občutljivost do upodobitve Kitajske in njenih ljudi na velikem platnu ter povezanih sferah.
Politika in družbena (ne)občutljivost
Kitajska je v zadnjih letih začela z zelo glasnimi in odločnimi bojkoti vsega, kar so na državnih ali družbenih nivojih zaznali kot problematično do Kitajske. Že komentar enega samega igralca_ke lahko sedaj povzroči, da film ni odobren za predvajanje na Kitajskem. Primer tega sta dva letošnja Marvelova orjaka: Shang-chi in legenda o desetih prstanih je film, ki ga je Marvel skoraj v celoti naredil z azijsko ekipo in ima prisotnih več igralcev kitajskega porekla, pa tudi sam naslovni lik je Kitajec. Pričakovali bi, da bo po desetletjih enorasnih superherojev ta film kitajsko občinstvo sprejelo z odprtimi rokami, vendar je bilo predvajanje filma na Kitajskem v celoti prepovedano. Razlog? Simu Liu, ki je upodobil Shang-chija, je pred leti v intervjuju Kitajsko omenil z nekaj kritičnimi pridevniki. Podoben razlog se skriva za bojkotom filma, ki sploh še ni prišel na filmska platna: Marvelove Večne (Eternals, november 2021) je režirala priznana režiserka kitajskega porekla, Chloé Zhao, ki je bila v enem od intervjujev tudi sama kritična do Kitajske. Ameriški filmi pa v tem kontekstu niso edini na udaru.
V zadnjih nekaj letih, nekoliko pred začetkom pandemije, so se začeli zaradi politike, pa tudi komentarjev določenih južnokorejskih zvezdnikov, tudi v podporo samostojnosti Tajvana, zaostrovati odnosi med Južno Korejo in Kitajsko. To je vplivalo na sodelovanje med državama in občasne bojkote tako na področju kulture kot v drugih gospodarskih nišah. Kitajska je to v začetku septembra 2021 še zaostrila s prepovedjo prikazovanja androginih moških oz. moških, ki ne ustrezajo kitajskim predstavam o moškosti, na kitajskih televizijskih kanalih. Androgini moški so dolgoletni trend, ki je na Kitajsko prispel z Japonske in Koreje; prepoved prikazovanja le-teh bo neposredno vplivala tudi na prisotnost južnokorejskih filmov v kitajskem prostoru.
Čeprav je Kitajska lani končno dosegla svoj dolgoletni cilj, bo prihodnost prvega filmskega trga na svetu odvisna od nadaljnjega razvoja domače industrije in zmožnosti Kitajske, da obdrži svoj trenutni položaj tudi brez mednarodnih tokov in talentov v strogo usmerjenem in nadzorovanem prostoru.
Fotografija: osebni arhiv
