Pogovor s Petro Meterc o afriškem filmu: Nacionalne filmske industrije se krepijo

v Aktualna številka/Intervjuji/Vsi prispevki

S Petro Meterc – filmsko kritičarko, prevajalko in bivšo urednico oddaje Tu pa tam na Radiu Študent  – smo se pogovarjali o tem, kje sama najde afriške filme, o težavah, s katerimi se soočajo afriški filmski ustvarjalci, kakšni filmi imajo več možnosti za pridobitev produkcijskih sredstev, o prevladujočih tematikah v filmih in še marsičem.

Leta 2001 je Thabo Mbeki, drugi predsednik Južnoafriške republike po padcu apartheida, dejal, da si želi preprečiti vdor kulturnega imperializma s pomočjo kultiviranja njihovih lastnih vrednot preko produkcije in deljenja literature, filma in druge umetnosti, ki bi jih predstavljala pravilno in drugače od dominantnih kultur, ki oblikujejo množične medije. Si morda zapazila kakšne specifike reprezentacij, ki so te v afriškem filmu na kakršen koli način presenetile?

Zagotovo lahko ob branju literature ali gledanju filmov iz drugega kontinenta sprva bralca ali gledalca preseneti veliko stvari. Ko sem sama ob redaktorstvu oddaje Tu pa tam na Radiu Študent začela spoznavati in vedno pogosteje prebirati zahodnoafriško literaturo, me je na primer presenetila močna prisotnost prvin ustnega pripovedništva v sodobnem romanopisju, česar v pretežno zahodni sodobni literaturi, v kateri je bil zasidran moj študij, nisem pogosto srečala. Novo spoznanje vedno predstavlja tudi perspektiva, saj smo iz naših umetniških tradicij vajeni zahodnocentričnega, pogosto pa tudi orientalističnega pogleda na tisto, česar ne poznamo  – v tem oziru to nemalokrat sproži točko kritičnega preizpraševanja lastnega pogleda in tega, kar smatramo za umetniško tradicijo, za kanon v literaturi.

Kar poslušam od režiserjev samih na filmskih festivalih po Evropi, je, da je možnosti zagotovo več, nacionalne filmske industrije se krepijo, predvsem pa je več različnih spodbud in večje odprtosti do drugačnih glasov na Zahodu, kar pa seveda že samo po sebi govori o tem, da gre še vedno za pretežno odvisnost od evropskih in širše, zahodnih produkcijskih trgov in njihovih, recimo temu, preferenc.

Knjige in članki, ki se osredotočajo na afriški film, rade izpostavljajo, da so “v iskanju lastnega specifičnega stila” in da želijo premostiti tuje vplive. Ti je stil katere izmed Afriških držav še posebej pri srcu? Kje se najbolj poznajo tuji vplivi?

Če je evropska art produkcija raznolika, si lahko mislimo, da je afriška še toliko bolj raznolika, saj radi pozabljamo, da gre za 54 držav in nešteto kultur, tradicij, jezikov … Lahko pa rečem, da je eden mojih najljubših režiserjev s kontinenta zagotovo  Abderrahmane Sissako, ki ima izjemno sposobnost spajanja poetične filmske govorice s političnim, pa tudi Etiopijec Haile Gerima, čigar film Sankofa bi lahko označili za enega najboljših izdelkov t.i. afrofururizma v filmu. Tuji vplivi se verjetno najbolj kažejo v množični produkciji, kakršna je nigerijska popularna filmska industrija Nollywood, ki je tudi ena največjih na kontinentu. Ta je vznikla iz povsem amaterskih filmov, ki so jih snemali samouki režiserji s komercialnimi video kamerami za domačo uporabo, danes pa gre že za večmilijonsko industrijo. Nollywood je izrazito zasidran v žanru – dramah, komedijah, v zadnjem času pa gre tudi za animacije, zgodovinske filme, grozljivke, mjuzikle, po kvantiteti produkcije pa mu pripada najbolj plodovito mesto takoj za Bollywoodom.

Kljub temu da navdušujejo mednarodne festivale v Evropi, pa se afriški filmi le redko znajdejo na rednih sporedih naših kinodvoran ali televizij. Kje sama najdeš filme, ki te zanimajo?

Drži, naša kino mreža kot tudi tv programi še vedno težko obrnejo pogled stran od Zahoda, tako da lahko v kinodvoranah in na televiziji ujamemo zgolj tiste filme, ki dosežejo tudi največje svetovne filmske festivale. Kar se tiče klasik, kot so denimo filmi Ousmana Sembena, se ti vsake toliko znajdejo na platnu Slovenske kinoteke, kjer sem jih odkrivala tudi sama. Netflix v zadnjem času ponuja več dokumentarcev afriških režiserjev, vendar manj igranih filmov. Sicer pa filme v večini najdem na festivalih in si prav tam za njih vzamem čas, saj vem, da je za večino velika verjetnost, da se nikoli ne bodo znašli na naših platnih. V zadnjih letih obiskujem rotterdamski filmski festival, kjer je še posebej zanimiva sekcija, v kateri se posvečajo afriškim in afrodiasporskim filmom; vsako leto tam ujamem tako kup novih filmov kot tudi filme iz arhivov, ki jih drugod ne bi imela priložnosti videti. Večkrat namreč sodelujejo z britanskim panafriškim filmskim arhivom kuratorke June Givanni, ki hrani neverjetne zaklade s tega področja. V naši bližini je prav tako zanimiv festival latinskoameriškega, afriškega in azijskega filma v Milanu, ki običajno poteka konec marca.

Kateri festivali najbolje zastopajo filme afriške produkcije?

Najpomembnejši je zagotovo Fespaco, ki se vsake dve leti v marcu odvija v Burkini Faso, v Ouagadougouju – ki je zato postala nekakšna prestolnica zahodnoafriškega avtorskega filma – in letos praznuje že petdeseto obletnico. Festival predstavlja izključno afriško filmsko produkcijo v vsej svoji raznolikosti in spodbuja produkcijo ter razvoj afriške kinematografije. Festival se je leta 1969 začel pod imenom panafriški filmski in televizijski festival Ouagadougouja. Fespaco podpira tudi potujoče filmske projekcije na podeželjskih področjih in promovira afriške filme na drugih mednarodnih festivalih. Sicer pa gre za enega najpomembnejših afriških stičišč filmskega ustvarjanja in srečališč filmskih ustvarjalcev, kjer se je družila tudi prva generacija postkolonialnih filmskih režiserjev. Nekoč naj bi Sembene Ousmane dejal, da je Fespaco mesto, kamor si lahko prišel pogledati „redko živalsko vrsto” – afriškega režiserja. Temu danes seveda ni več tako, saj je tudi drugod veliko festivalov, veliko se je spremenilo. Veliko dobrih stvari slišim tudi o afriškem filmskem festivalu Luxor v Egiptu, vendar mi žal ni uspelo obiskati niti Fespaca niti tega.

Kot nekakšno izpeljanko bechdelovega testa je vpeljala „afrobubblegum” test, ki preverja 1. ali sta v filmu vsaj dva zdrava Afričana, 2. ki sta finančno stabilna (in ju ni treba rešiti) in ki se 3. zabavata in uživata v življenju.

V preteklosti so afriški filmski ustvarjalci s težavo predstavili gledalcem lastne perspektive gledanja na svet zaradi pomanjkanja financ, majhnih možnosti distribucije in pomanjkanja kinodvoran na kontinentu. Bi mi lahko povedala, kako je s temi ovirami danes, so se razmere kaj izboljšale?

Kar poslušam od režiserjev samih na filmskih festivalih po Evropi, je, da je možnosti zagotovo več, nacionalne filmske industrije se krepijo, predvsem pa je več različnih spodbud in večje odprtosti do drugačnih glasov na Zahodu, kar pa seveda že samo po sebi govori o tem, da gre še vedno za pretežno odvisnost od evropskih in širše, zahodnih produkcijskih trgov in njihovih, recimo temu, preferenc. Podobno kot pri literaturi in knjižnem trgu je tam, kjer so nacionalne filmske industrije slabo razvite, potrebna zunanja podpora. Večkrat so v tej situaciji uspešnejši tisti avtorji, ki svoj talent in delo uspejo „prodati” na zahodu, pri čemer imajo nemalokrat prednost tisti, ki tam živijo, torej ustvarjalci v diaspori. Po tem, ko je določena knjiga ali film na zahodu dobro sprejeta, se ta kot nekakšen končni izdelek vrne nazaj na kontinent. To se je denimo zgodilo s filmom Rafiki, ki je bil prikazan na lanskoletnem festivalu v Cannesu. Ker je bil film po svetu uspešen, je kenijska cenzura celo dvignila prepoved predvajanja, ki je film doma doletela zaradi naslavljanja LGBT tematike.

Glede na to, da so afriški filmi zaradi festivalov včasih celo bolj dostopni drugim delom sveta kot Afričanom samim, si morda opazila, da bi se to poznalo tudi v samih izbranih tematikah filmov?

Velikokrat imajo več možnosti za pridobitev produkcijskih sredstev filmi, ki se ukvarjajo s temami, ki so iz zahodne perspektive stereotipno dojemane kot „afriške”. Tako v filmski kot literarni produkciji so pogoste razprave med avtorji na eni strani, ki želijo govoriti o težkih temah, kot so konflikti, človekove pravice ipd., saj so tudi to zgodbe s kontinenta, in tistimi na drugi, ki zavračajo naslavljanje tem, v katere se ozkogledo uperja zahodni pogled in ki žal še vedno krojijo posplošene predstave o tem, kaj naj bi Afrika bila. Pogosti so očitki izrabljanj prikazov revščine za lastno umetniško produkcijo – t.i poverty porna. Temu se je na nek način uprla tudi Wanuri Kahiu, kenijska režiserka že omenjenega filma Rafiki, ki je na Ted Talku predstavila koncept „afrobubbleguma”, zabavnega in svobodnega umetniškega izražanja, ki zavrača, da bi bila edina umetnost, ki prihaja s kontinenta, tista, ki se ukvarja z  eno in isto zgodbo – vojnami, revščino, uničenjem, AIDS-om. Kot nekakšno izpeljanko bechdelovega testa je vpeljala „afrobubblegum” test, ki preverja 1. ali sta v filmu vsaj dva zdrava Afričana, 2. ki sta finančno stabilna (in ju ni treba rešiti) in ki se 3. zabavata in uživata v življenju. V tem je pravzaprav močna politična drža. Vendar se tudi sama zaveda, da je financiranje umetnosti pogosto do neke mere povezano z razvojnimi sredstvi, tako pa umetnost pogosto postane orodje določene agende. Rekla bi, da je producentom na zahodu težje prodati idejo za denimo, ganski film, v katerem gre za povsem običajno zgodbo o družinskih odnosih, kakršne sicer ves čas delajo evropski filmarji. Razprave o tem, kakšno „Afriko” in kakšno pristno „afriškost” naj bi umetnost prikazovala, so med umetniki sicer ves čas prisotne, zagotovo pa se razprave o reprezentaciji vsaj do določene mere vrtijo v začaranem krogu, saj gre pri vsaki umetnosti za raznolikost izrazov, ki naj se ne bi uklanjala ničemur. Najpomembneje je, da svoje zgodbe v filmih pripovedujejo Afričani sami in da se pri pridobivanju sredstev uspejo v čim večji meri izogniti različnim poskusom omejevanja njihovih glasov.

Nisem čarovnica je po mojem mnenju izvrsten primer avtoričine svobode pri delu.

Lani smo lahko na Liffu videli film Nisem čarovnica ženske režiserke, in sicer gre za zambijsko-britansko koprodukcijo. Kaj veš o tem morda – so ciljna publika zato Evropejci, je zaradi evropske vpletenosti lažje posnela film, ki se ukvarja s pozicijo afriških žensk?

Pri filmu Nisem čarovnica drži dejstvo, da zambijska filmska industrija ni razvita do te mere, da bi lahko avtorica Rungano Nyoni film v takšni obliki, kot smo ga lahko videli, posnela v celoti z zambijsko podporo, saj nacionalna filmska industrija ni močna. Ker se film kritično opredeljuje do mizogine prakse, ki ima svoje korenine v tradiciji, je mogoče tudi, da bi bile možnosti za financiranje filma v Zambiji zato manjše. Pri koprodukciji gre sicer predvsem za sredstva, hkrati pa imajo filmi tako lažji vstop na različne filmske festivale. Ne bi rekla, da so ciljna publika zgolj Evropejci  – film je brezkompromisno kritičen tako do zambijskih tradicionalnih mizoginih praks kot tudi do zahodnega pogleda na te iste prakse ter do seksizma, ki izhaja iz zahodne popularne kulture. Hkrati se v kritiki najde tudi humor. Nisem čarovnica je po mojem mnenju izvrsten primer avtoričine svobode pri delu, kar je tudi sama velikokrat poudarila v intervjujih, saj je eksperimentalen, močno političen, poln je črnega humorja, avtorska poetika je izrazita in res se ne zdi, da bi režiserka pri njem sklenila kakršen koli kompromis.

S kakšnimi težavami se še soočajo filmarji pri snemanju filmov?

Poleg finančnih je v nekaterih državah zagotovo prisotna cenzura – odvisno od političnega sistema in teme, ki jo film obravnava, seveda. To se dogaja denimo pri filmih, ki se ukvarjajo z LGBT tematiko v državah, ki so do LGBT oseb diskriminatorne ali jih celo preganjajo. Druga težava oz. bolje rečeno problematika je, da je pri filmski produkciji pogosto prisotno outsourcanje igralcev, filmskih delavcev …  To se je zgodilo na primer s filmom The Boy Who Harnessed the Wind britanskega režiserja nigerijskih korenin Chiwetela Ejioforja, ki je sicer bolje znan kot igralec iz ameriških filmov, kot je 12 let suženj. V filmu, ki govori o zgodbi znanega malavijskega inovatorja Williama Kamkwambajeja, večina igralcev ni bila iz Malavija, kar zagotovo pomeni določeno mero podcenjevanja domačih gledalcev in posploševanje podobnosti „vsega afriškega”, na kar so ob premieri na Sundanceu in kasnejšemu odkupu filma s strani Netflixa opozorili tudi nekateri afriški filmski kritiki.

 

Besedilo: Patricija Fašalek

Naslovna fotografija: osebni arhiv