Pia Vatovec je avtorica scenarijev za kratka filma Na novo (2015) in Šum (2016), pilotne epizode Garderoba (2018) ter televizijske nadaljevanke Reka ljubezni (2017-2019), poleg tega je tudi mentorica našega seminarja Nori na scenarije. V intervjuju nas je spustila v svoj ustvarjalni svet in nam predstavila scenaristične zagate, s katerimi se vsakodnevno sooča.
Slovenska nadaljevanka Reka ljubezni traja štiri sezone, vsega skupaj ima tristo epizod, vsaka je dolga skoraj eno uro. Sodelovale ste štiri scenaristke, kako ste si razdelile delo? Ustvarjalni tempo je pri televizijskih nadaljevankah zelo hiter.
Prvo sezono sta napisali Nataša Drakulić in Irena Štaudohar. Nataša je scenarije pisala v srbščini in Irena jih je prirejala in prevajala v slovenščino. V drugi sezoni sem prevzela njeno delo, nato pa sva proti koncu sezone skupaj s Kajo Balog prevzeli še avtorski del in napisali vse naslednje sezone. Najprej sva si skupaj zamislili vsebino epizode in določili prizore, potem je vsaka napisala polovico scenarija. Preden sva ga oddali producentom, sva ga skupaj še pregledali, kaj dodali ali spremenili. Na teden sva napisali štiri do pet scenarijev; ker ena epizoda traja, brez vmesnih oglasov, petinštirideset minut, so morali imeti tudi scenariji približno toliko strani. Za eno sezono sva jih s takim tempom razvijali pol leta. Na začetku je bil to kar šok za telo in um. Presedeli sva dolge ure, tudi v noč, čez vikende, počitnice, praznike. Zelo dobro sva se morali organizirati in optimizirati najin delovni proces, vsak dan sva v povprečju pisali devet ur. Pri gradnji strukture scenarijev sva si pomagali s kartončki, kar je med scenaristi že dolgo utečena praksa. Ko sva si zamislili lok zgodbe, sva na vsakega zapisali osnovne informacije določenega prizora: kje se dogaja, kdo v njem nastopa in v eni povedi, kaj se zgodi. Postavili sva jih na mizo v zaporedju, kot si sledijo. Ko jih imaš enkrat tako pred sabo, se zelo enostavno vživiš v dogajanje. Ne predstavljam si, da bi scenarije pisala na način, da se usedem za računalnik pred prazno stran in začnem tipkati. Scenaristi moramo dobro poznati celotno vsebino, še preden gremo na konkretizacijo, kaj šele dialog.
Je bila nadaljevanka Reka ljubezni vaš največji scenaristični podvig?
Vsekakor. Ko pišeš tako obsežno nadaljevanko, moraš dobro poznati vse like, vedeti moraš, kaj vse se jim je v sezoni že zgodilo, v kakšnem odnosu so z drugimi liki, ali se vikajo, so se že kdaj srečali. Ohranjati moraš konsistenco, pri več kot tridesetih glavnih likih se hitro lahko zmotiš in nadaljevanka izgubi kredibilnost. Sploh si ne morete predstavljati, koliko vsebine moraš ves čas držati v glavi, koliko raziskav moraš narediti, da poznaš preteklost, sedanjost in prihodnost svojih likov, koliko je različnih načinov izražanja, vsak lik mora imeti svojega. To je cel svet, ki se mora v tebi zgoditi, in ne samo to, ves čas se razvija in poglablja. Ni enostavna stvar.
In vendar so bile televizijske nadaljevanke v preteklosti manj cenjene, danes pa so doživele svoj razcvet. Kdaj se je zgodil ta preskok in zakaj?
Ta nora renesansa nadaljevank se je po mojem zgodila pred približno sedmimi leti. Takrat so se velike filmske zvezde začele pojavljati v nadaljevankah in s tem seveda privabile ogromno gledalcev. Tak primer je denimo Pravi detektiv (True Detective, 2014-2019). Izkazalo se je, da so nadaljevanke odlična avdiovizualna oblika za scenaristično vejo. Prikazati in pokazati se da ogromno, denimo bolj podroben razvoj likov ali zgodbe, celovečerni film je krajši in tega ne dopušča. Zdaj smo se že kar razvadili in nam je včasih težko pogledati film, zdi se nam, da veliko prehitro mine. Jaz sem skočila na ta vlak nadaljevank in me kot scenaristko vsekakor bolj zanima od filma, ni pa to nova pogruntavščina, skozi zgodovino smo imeli veliko vrhunskih nadaljevank, Twin Peaks (1990) je taka revolucionarna.
Glavni cilj je, da je lik prepričljiv in da je ideja filma dobro sporočena gledalcu.
V gledališču so dramatikove besede svete, režiserji jih skušajo čim manj spreminjati, na filmu ni tako, prostora za variacije je ogromno. Zakaj? Kako gledate na to kot avtorica?
Glavni cilj je, da je lik prepričljiv in da je ideja filma dobro sporočena gledalcu. Če igralec ugotovi, da mu napisana replika ne leži in bi jo raje povedal drugače, s tem nimam nobenega problema. Še nikoli se zaradi tega nisem počutila zapostavljeno. Ampak seveda pišem dialoge z mislijo, da jih bodo igralci tudi tako povedali. V dialog denimo napišem tudi vse medmete, ker ti dajejo prizoru ritem.
Vse scenarije ste razvijali v sodelovanju s filmskimi režiserji, scenaristi – je to naključje ali je scenaristka skupinsko delo?
Pri scenaristiki ogromno “brainstormamo” in rešujemo probleme. Zadnje čase se bolj ukvarjam s komedijo in tukaj ne gre samo za to, da so prizori vsebinsko dosledni, ampak morajo biti za povrh še smešni. Vemo, da imajo v državah, kjer je scenaristika bolj razvita, tako imenovane writers roome. Tudi po osem scenaristov debatira in med sabo usklajuje točno take primere, kako situacijo narediti še bolj smešno. S soscenaristko sva denimo reševali situacijo, kako bi fant, potem ko je že vse mogoče naredil narobe, zopet osvojil nazaj policistko, v katero je zaljubljen. Imela sem idejo, da njegova babica pokliče policijo in ona pride na dom. Soscenaristka je predlagala, da bi se policija na klic odzvala pretirano, namreč tudi babica bi pretiravala, v telefon bi kričala, da ji nekdo grozi s sekiro. In lahko bi se zgodilo, da bi bila babica in njen vnuk v enem trenutku obkoljena z dvajsetimi specialci. Nastala je čisto nova kvaliteta in to je ta prednost skupinskega dela. Ko idejo, ki jo imaš v glavi, poveš na glas, jo drug dojema drugače, ideji doda kaj svojega in to potem tudi tebi odpre čisto novo polje razmišljanja o lastni ideji.
Če imaš dobro nastavljene like, začnejo kar sami med sabo ustvarjati vsebino.
Kje črpate ideje in snov za pisanje?
Svet okrog mene me napaja. Zelo rada opazujem ljudi, kako se obnašajo, o čem se pogovarjajo, včasih se mi zgodi, da me vidijo, da jih opazujem in to lahko postane nerodna situacija. (smeh) Marsikaj lahko tudi preberem na družbenih omrežjih, zadnje čase tudi v novicah doma in po svetu, tam berem o neverjetnih zgodbah od povsod, pa tudi družinske zgodbe imam zelo rada.
Kakšen je vaš delovni ritem, kako se lotevate projektov, v katerem delu dneva radi pišete, koliko časa pišete, kako si pomagate vstopiti v zgodbo?
Zame so najbolj produktivni dopoldnevi, imam klasičen urnik, pišem od osmih do štirih. Pa da ne bo pomote, ni se lahko lotiti, vse naredim za to, da lahko odlašam, pospravim mizo, pregledam vse novice, ampak potem moram, hočem ali nočem, začeti pisati. Pomagam si tako, da si filmsko situacijo čim bolj nadrobno predstavljam. Napišem repliko ali dejanje in potem na to lepim dogajanje naprej. Vem, kaj se mora v prizoru zgoditi, in to poskušam na čim bolj kreativen način razviti. Če imaš dobro nastavljene like, začnejo kar sami med sabo ustvarjati vsebino. Najti moraš način, kako se boš postavil v vlogo muhe na steni, nemega opazovalca, ki dogajanje samo transkribira. Če ti to uspe, je scenarist najboljši poklic na svetu in je delo zelo izpolnjujoče, ampak na žalost ni vedno tako, včasih si po cele ure razbijam glavo, kako bi razvila določen prizor.
Script doctor je dobesedno zdravnik za scenarije.
Scenarij ni literatura, nam to lahko pojasnite.
Ni literatura, ker je predizdelek oziroma podlaga za film. Tudi scenaristični jezik je zelo konkreten, zgoščen in predvsem tehničen. V idealnem svetu je verzij scenarija ogromno, vse replike in prizori, ki ne razvijajo zgodbe ali ne podajajo česa pomembnega, gredo v zadnji različici ven, kar je grozno, saj lahko brez milosti leti ven tvoj najljubši del scenarija.
Pri spletni nadaljevanki LP, Lena ste sodelovali kot script doctor, kaj točno je bilo vaše delo?
Script doctor je dobesedno zdravnik za scenarije, sliši se smešno, ampak je točno to. V roke sem dobila scenarij in ga prebrala, podala sem mnenje in predloge o vseh elementih scenarija, od dialoga do scenarističnega formata, poskušala sem ga izboljšati. Popravljala sem dialoge, spremenila kakšno situacijo, nadgradila kak lik. Kot tretje oko sem iskala rešitve, ki na filmu najbolje učinkujejo.
Avtorica: Helena Fašalek
Naslovna fotografija: osebni arhiv
