Nadja Šičarov: “Nekoč so kinoteke filme prikazovale, danes jih zbirajo in arhivirajo”

v Aktualna številka/Intervjuji/Vsi prispevki

Nadja Šičarov je filmska restavratorka, ki je takoj po študiju najprej delovala v Slovenski kinoteki, nato pa jo je pot zanesla na Dunaj v Filmski muzej. V intervjuju sva se pogovarjali o njenem delu v arhivskem oddelku in pomenu ohranjanja filmske kulturne dediščine.

Najprej ste na domači Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje študirali konserviranje in restavriranje likovnih del, na študiju v Amsterdamu pa ste se specializirali za ohranjanje in prikazovanje avdiovizualne dediščine. Od kod zanimanje za tovrstno poklicno pot?

Nadja Šičarov, restavratorka

Od malega se mi je zdelo pomembno stvari vzdrževati. Doma so me učili, da moram predmete najprej poskusiti popraviti, zašiti ali kako drugače obnoviti, preden jih zavržem. Tudi umetnost me je od nekdaj zanimala, zato je bil študij na ALUO logična odločitev. Sicer sem si na začetku predstavljala, da bom na zidarskih odrih, s čopičem v rokah, ampak potem me je odneslo v drugo smer. Med študijem sem delala v Kinodvoru kot biljeterka, včasih so me operaterji spustili v kino kabino in veliko smo se pogovarjali o filmski tehniki. Ugotovila sem, da se film s tem, ko se predvaja, vsakič malo poškoduje in zato še hitreje propada od tistih, ki denimo stojijo v muzejskih depojih. Takrat sem začela razmišljati o restavriranju filma in poiskala primeren študij.

Trenutno delate v Filmskem muzeju na Dunaju. Kako restavrirate filme, česa vse se polotite? 
Najprej filmski trak dobro pregledam, potem popravim poškodbe, ki bi lahko povzročile, da bi se trak med digitalizacijo lahko strgal. S posebnim lepilnim trakom zalepim oslabljene lepilne spoje med posameznimi deli filma ali zlomljene perforacije ob straneh traku. Ko ocenim, da je trak dovolj močan, ga skeniram s filmskim skenerjem, vsako sličico posebej. Od tukaj naprej film restavriram na računalniku, uporabljam v ta namen specializirane programe. Vsako sliko stabiliziram, da se kasneje med predvajanjem ne trese. Nato se lotim čiščenja slike, odstranim delce prahu, praske, raztrganine. Algoritmi v restavratorskih programih sami zaznavajo te tujke na sliki, jaz le nadzorujem, da ne odstranijo še česa uporabnega.

Trenutno restavriram film, v katerem se je avtorica igrala z vodnimi valovi in odsevom svetlobe na gladini. Ta film čistim večinoma ročno, saj algoritmi kapljice prepoznavajo kot tujke in jih zato kar samodejno odstranijo.

Filmske trakove potem shranite  v arhiv. Kako zahtevno jih je ohranjati »pri življenju«?

Obstajajo tri različne vrste filmskega traku: nitratni, acetatni in poliestrski filmski trak. Vsak zahteva malo drugačne pogoje hranjenja. Veliko arhivov se spopada z vinegarjevim sindromom, kateremu je podvržen acetatni filmski trak. Razkrajati se začne nosilec filmskega traku in iz njega se sproščajo molekule kisline, ki smrdijo po kisu. Tega procesa se ne da ustaviti, lahko se ga samo upočasni, glede na to, v kateri fazi je. Na splošno je filmski trak najbolje hraniti pri čim nižji temperaturi, približno okrog dve do sedem stopinj Celzija. Močno degradirane acetatne filme pa hranimo pri temperaturi pod ničlo, vendar so pri uravnavanju teh klimatskih pogojev stroški tako visoki, da si jih lahko privošči le malo arhivov.

Nitratni filmski trakovi so bili prvi, na katere so ljudje snemali. So zelo nevarni, saj so samovnetljivi, zagorijo lahko že pri štiridesetih stopinjah Celzija. V Evropi ni dovoljeno več predvajati teh filmskih kopij. V preteklosti je zaradi tega zgorelo veliko kinodvoran in filmskih arhivov. Nitratne kopije zato hranimo v prav posebnih depojskih prostorih in redno preverjamo, kaj se z njimi dogaja.

V Slovenski kinoteki so pred dobrima dvema letoma prvič pozvali vse, ki doma hranijo filme posnete na super osem ali šestnajst milimetrskem traku, naj jih prinesejo v arhivski oddelek. Ne arhivirajo se torej zgolj umetniški filmi, ampak tudi domači posnetki. Zakaj?

Projekt Zgodbe iz omare smo začeli zato, ker smo ugotovili, da je bila “osmička” prvi nosilec gibljivih podob, s katerim so ljudje začeli dokumentirati svoje intimno življenje. Bile so prednice kasnejših video kamer in današnjih fotoaparatov oziroma telefonov. Veliko ljudi je imelo te kamere, saj so bile cenovno še kar dostopne. Običajno so očetje na filmski trak snemali praznovanja, potovanja ali pa tudi povsem vsakodnevne prizore iz družinskega življenja. Veliko teh filmskih trakov danes še vedno leži na podstrešjih, pod posteljami, v kleteh. Ta generacija, ki je snemala, počasi odhaja, mlajše generacije pa mnogokrat sploh ne vedo, kaj filmski koluti predstavljajo, zato na njih pozabijo ali pa jih zavržejo.
S tem projektom tudi ozaveščamo ljudi, da naj filmskih trakov ne mečejo v smeti.
Večinoma so domači filmi nemi in če dokumentacija ni ohranjena, niti ne vemo, iz katerega časa so, kdo je na filmu, zakaj so bili posneti. Na podlagi avtomobilov ali pa tega, kako so ljudje oblečeni, razberemo, kdaj so bili približno posneti. Zato je toliko bolj pomembno, da poskušamo čim več izvedeti od avtorjev ali lastnikov filmskih trakov. Ta projekt je še vedno aktualen, ljudje lahko prinesejo svoje filme v hrambo, v zameno pa dobijo digitalizirano različico filma.

Slovenska kinoteka prireja filmska izobraževanja za osnovnošolce, srednješolce in pedagoge. Opravlja zelo pomembno funkcijo, film je namreč najbolj približana umetnost širši javnosti. Zakaj filmska vzgoja še vedno ni v šolskih predmetnikih?

Na tem področju se je v zadnjih letih zgodilo ogromno. Pri projektu Šola filma sodelujeta Art kino mreža Slovenija in Slovenska kinoteka, učitelje v osnovnih in srednjih šolah po vsej Sloveniji izobražuje o filmu. To se mi zdi za slovenski prostor velika prelomnica, saj je bilo prej filmsko izobraževanje skoncentrirano predvsem na večja mesta.

Zakaj mislite, da je pomembno ohranjanje filmske kulturne dediščine?  

Filme restavriramo zato, ker jih drugače danes ne bi mogli več videti. V Sloveniji se je leta 2012 zgodila digitalizacija kinodvoran in takrat so kinodvorane odstranile veliko analognih kinoprojektorjev. Izgubilo se je tudi znanje, kako predvajati filmski trak. V Ljubljani imata analogne filmske projektorje le še Kinodvor in Slovenska kinoteka, s tem da je velik del slovenske filmske zgodovine trenutno še vedno zapisan na filmskem traku. Digitalno restavriranje je trenutno najboljši način za ohranjanje in prikazovanje filmske zgodovine. Moram pa reči, da so se v zadnjih letih stvari precej izboljšale, tako Slovenski filmski center kot Slovenski filmski arhiv in Slovenska kinoteka so uspeli pridobiti sredstva, da lahko vsako leto digitalno restavrirajo nekaj filmov.

Slovenska kinoteka izdaja filmske revije, časopis, knjige, publikacije, izobraževalno gradivo, ima svojo knjigarno, knjižnico, mediateko, razstavni prostor, je kulturno-izobraževalna-arhivska institucija. Kaj je njena ključna dejavnost in naloga danes in kaj je bila včasih? 
Slovenska kinoteka je bila sprva ena od dvoran Jugoslovanske kinoteke. Takrat so imeli podružnico kinoteke tudi v Sarajevu in v Zagrebu. Ko je Jugoslavija razpadla, so se te male dvorane s svojimi zbirkami filmov osamosvojile in postale javne institucije. Začele so pridobivati svoje kopije filmov, oblikovale so svojo zbiralno politiko in iskale rešitve za hranjenje filmskih trakov. Danes se Slovenska kinoteka torej bolj osredotoča na zbiranje in arhiviranje filmov, v preteklosti pa se je na prikazovanje.

Avtorica besedila: Helena Fašalek

Fotografije: Osebni arhiv