Bil je čas pred Monty Pythoni. Čas, ki je zame odšel v sivo predzgodovino humorja. Odkar sem se usedla v Leteči cirkus Pythoncev, so grški filozofi najboljši igralci nogometa angleških dam v klobučkih s torbicami pa se strašno bojim!
And now for something completely different …
Avtorica: Anja Banko
Bila je dnevna soba, kavč in rožaste tapete po steni. Bila je televizija. Tista, z gumbi. In pingvinom. Bil je čas dolgih večerov. Kramljanja. Oddiha od brezbarvnosti dneva. Poročila. It’s just gone eight o’clock and time for the penguin on top of your television set to explode.
In potem je razneslo pingvina.
Bil je čas pred Monty Pythoni. Čas, ki je zame odšel v sivo predzgodovino humorja. Odkar sem se usedla v Leteči cirkus Pythoncev, so grški filozofi najboljši igralci nogometa angleških dam v klobučkih s torbicami pa se strašno bojim! Skupina petih angleških mož – Grahama Chapmanna, Johna Cleeseja, Michela Palina, Terryja Jonesa in Erica Idla – slednjega predvsem kot pisca songov ter enega poangleženega Američana, Terryja Gilliama – ki je ovenčal skeče z odpuljenimi animacijami – je za vedno spremenila način smeha, razumevanje humorja in reference v angleškem jeziku (pythonesque je beseda, ki jo najdete celo v Oxfordovem slovarju ali pa spam v vašem e-poštnem predalu).
Preden so Pythonovci postali Pythonovci, je vsak za sabo že imeli uspešno zgodovino sodelovanja pri humorističnih serijah na BBC-ju. V cvetočih letih televizije, med leti 1969 – 1974, so ustvarili štiri sezone humoristične serije Monty Python’s Flying Circus, ki so svoje nadaljevanje med drugim našle v petih filmih, med njimi najbolj znani naslovi: Monty Python and the Holy Grail (1975) in Monty Python’s Life of Brian (1979) ali Monty Python’s Meaning of Life (1983).
S Pythonovci je tako – imaš jih rad ali pa ti sploh ni jasno, kaj naj bi bilo smešnega pri vsej zadevi. Leteči cirkus je kot raketa, ki te dvigne nad sive oblake vsakdana in odpre pogled na ravnino, banalnost in absurdnost, ki se razteza tam dol, na zelenih poljih in med vršaci gora – pogled na to, čemur pravimo življenje. Situacije vsakdana so potencirane do skrajnosti in tako razkrivajo resnico. Morda njeno praznino … Pri tem skeči niso gole karikature – plastično napihnjeni stereotipi »industrijske proizvodnje« sodobnih popularnih komedijantov. Ključni element, zaradi katerega skeči delujejo, je presenečenje. V trenutku, ko skeču grozi, da bi zapadel v preigravanje znanih formul, dolgčas ali pa nesmisel, se nekaj ZGODI. Katahreza, ki je stalno na delu, daje občutek nadrealističnosti. Monty Pythoni so avantgarda.
Z oznako avantgarda pa se pojavi tudi vprašanje aktualnosti. Skeči so danes v neskončnost citirane kulturne reference, element presenečenja se je gotovo zmanjšal. Zato sem bila ob napovedi zadnjega nastopa Monty Python Live (mostly) – Chapman je umrl že 1989 – nekoliko zadržana. Osemdesetletni gospodje so sicer do dobra nasmejali do visokih obokov napolnjeno londonsko O2 dvorano. Ob preigravanju starih skečev so se potrdili kot mojstri svoje obrti, vendar razigranosti, čistega užitka igre, pikro komentiranje aktualnosti (ki je tako nujno!) ni bilo čutiti. Songi v izvedbi profesionalnih plesalcev in pevcev so bili celo preveč popolni; povrhnjica je bila spolirana do take potankosti, da je posteklenela in izgubila tisto, čemur sem se prišla smejat – življenju.
