Marcel Štefančič JR. : “Zgodovina filma se je začela z grozljivko”

v 2019/Aktualna številka/Aktualno/Intervjuji/Vsi prispevki

Marcel Štefančič JR. je, kot že leta poprej, tudi letos izbiral filme za Noč grozljivk, ki jih vsako leto  31. oktobra predvajajo v Kinodvoru. Ekskluzivnost in presežnost sta kriterija, po katerem je pripravil nabor petih sodobnih grozljivk: Svetilnik (The Lighthouse, 2019) režiserja Roberta Eggersa, Koča (The Lodge,2019)  Severina Fiala in Veronike Franz, Solsticij (Midsommar, 2019) Ari Aster, Čarovnica: Prevrat (Manyeo, 2018) Hoon-jung Parka in Pirsing (Piercing, 2018) Nicolasa Pescea. V pogovoru sva se dotaknila nekaterih od teh filmov, beseda pa je tekla tudi o zgodovini grozljivk, o kultnih režiserjih, ki so ta žanr usidrali, ipd.    

Kdaj se je razvil filmski žanr grozljivka?  

Prvi posneti film je bil grozljivka. To je bil nemi film Prihod vlaka na postajo (L’Arrivée d’un Train en Gare de la Ciotat, 1895), ki sta ga posnela brata  Lumiere. Ljudje so gledali film, v katerem je  vlak iz ozadja pripeljal v ospredje. Takrat naj bi ljudje bežali iz dvorane. Ustrašili so se, da bo vlak zapeljal proti njim. Ta film je doživel kopico rimejkov. Takrat so jih delali kot nori vsepovsod po svetu. Tako se niti točno ni vedelo, kateri film so kasneje ljudje sploh gledali. Vsi filmi so si bili zelo podobni. Zgodovina filma se je torej začela z grozljivko, čeprav ta film niti približno ni bil zastavljen kot grozljivka. Preizkušali so le, kaj film zmore. Ne da bi prej to vedeli, so pokazali, da se s filmom da ljudi prestrašiti. Prihod vlaka na postajo traja petdeset sekund, danes to ni nič posebnega, nič srhljivega. Percepcija sveta pa je bila takrat popolnoma drugačna od tiste po prihodu filma.

Kaj se je skozi čas bistveno spremenilo v njeni formi in vsebini?   

Osnovne šekspirjanske situacije grozljivk, kot jih poznamo danes, so se razvile v dvajsetih in tridesetih letih, ko je grozljivka zares zacvetela. V hipu, ko je prišel zvok, so začeli snemati tudi mjuzikle, kriminalke in gangsterske filme. V filmih se je lahko slišalo strele pištol, zavijanje avtomobilskih gum v ovinkih, to je blazno dobro zvenelo. V grozljivkah pa so strašili z ropotom, s šklepetanjem, z atmosfersko glasbo. Danes so strašljivi efekti postali bolj ekstremni. V grozljivkah se lahko pokaže marsikaj strašnega, prej so to lahko le sugerirali z različnimi filmskimi sredstvi, a so bili včasih zato tudi bolj učinkoviti. Dobre grozljivke so še vedno tiste, ki ne pokažejo vsega, ne povejo vsega, ki se znajo zadrževati. Znajo torej s filmskimi sredstvi ustvarjati grozo. Zelo dobro so to znale neme grozljivke, bile so blazno inventivne in kreativne.

V nekem smislu živimo v najboljših časih grozljivke.

Kakšne pa so grozljivke danes?  

Obstajajo mojstrske grozljivke, kot sta Solsticij od Ari Aster in Svetilnik  Roberta Eggersa. Ogromno pa je »konfekcijskih grozljivk«, ki se ne trudijo groze ustvariti s filmskimi sredstvi, ampak gredo pogosto na prvo žogo in so zato klišejske. Grozljivka Svetilnik temelji na enostavni situaciji: konec devetnajstega stoletja dva svetilničarja obtičita na svetilniku. Nimata ne telefonov ne kakšne druge povezave z zunanjim svetom. Imeti dva, ujeta na svetilniku, zna bit velik dolgčas, Eggers pa je iz tega naredil uro in petdeset minut dolg film.  Danes morajo biti grozljivke blazno inventivne, če hočejo preživeti. Nenormalno veliko jih je, vsi tekmujejo na tem terenu. Režiserji skušajo debitirati z grozljivko, na koncu pa postanejo »Bergmani«. Grozljivka te dobro odrine. Poceni jo lahko posnameš in še vedno izgleda, kot da so bile produkcijske zmožnosti sijajne. To je ta prednost. Predvsem pa ljudi grozljivka strese in si jo zapomnijo. V zadnjih dvajsetih letih je to najbolj propulziven žanr,  takoj za  dokumentarnim filmom. Na področju grozljivk so bili narejeni koraki naprej v vseh smereh. Prej so bile grozljivke omejene na par držav, zdaj jih snemajo vsepovsod. S to kulturno raznolikostjo so dobile nove dimenzije. Imamo indijske, pakistankse, brazilske, argentinske, urugvajske, mehiške grozljivke. V Evropi ni več države, kjer grozljivka ne bi bila doma. Svetovna kinematografija je temu žanru dodala malo mistike in ga s tem dvignila na višjo raven. Ko gledaš indijsko grozljivko, to ni več samo kopija neke ameriške grozljivke. Notri je zaraščena njihova tradicija in tudi vse druge njihove posebnosti. Te grozljivke prikazujejo povsem drugačen tip groze in so precej bolj kompleksne. Nimajo več samo ene pripovedne linije, ampak je ogromno digresij. Tisti, ki skuša v tem žanru delat, mora iti za temi standardi. V nekem smislu živimo v najboljših časih grozljivke.

Katere so po vašem mnenju prvine, ki gradijo dobro grozljivko? 

Na vsak način je pomembna dobra situacija, dobra premisa. Grozljivka Solsticij ima sijajno premiso: skupina mladih gre na Švedsko, ker tam ob solsticiju izvajajo svoje obrede. Želijo si vrnitve k naravi, potem  pa se narava obrne proti njim. Sence in  ostale stvari, ki se jih običajno bojimo ponoči, so v tem filmu srhljive podnevi, to je briljanten obrat.

Grozljivke so bile sprva ustvarjene kot zabavni produkt, ki je vzbujal primarna čustva, šele kasneje  so postale tudi družbeno-kritične. So  še vedno?   

Takrat so bili vsi filmi ustvarjeni kot zabavni produkt. Grozljivka se ukvarja z vsemi velikimi problemi sedanje dobe: družinsko in seksualno politiko, stanovanjskim problemom, ki je večen in se zato toliko grozljivk dogaja v nekih samotnih hišah. Grozljivke premlevajo te teme in iščejo rešitve. Pogosto jih najdejo na skrajno perverzen in obscen način. Vsaka grozljivka ni družbeno-kritična, vendar v principu so, ampak se za to ne trudijo.  Ne tolčejo te po glavi, ne citirajo ti Marxa, ampak so marksistične.

Katere situacije v grozljivkah so preživete in  katere se največkrat pojavljajo danes? 

Grozljivke, kjer  gredo najstniki  k jezeru in jih tam začne nekdo pobijati, so že malo mimo, tega je bilo preveč. Čakamo, da bo nekdo naredil korak naprej, kot je bil to Wes Craven s filmom Krik (Scream, 1996). Ko smo bili že vsi naveličani slasherjev, je prišel film Krik in pokazal, kaj se še s slasherjem da narediti. Slasher je podžanr grozljivke, kjer se običajno pojavi nek serijski morilec in potem pobija. Petek trinajsti (Friday The 13th, 1980) Seana S. Cunninghama in Noč čarovnic (Halloween, 1978) Johna Carpenterja sta denimo slasherja. Pojavili so se v sedemdesetih. Film Noč čarovnic je takrat povzročil pravo epidemijo slaherjev. Bilo jih je že utrudljivo gledati in potem je prišel Krik in ta podžanr odpeljal čisto drugam.

Katerih pet klasičnih grozljivk bi priporočali nekomu, ki se želi seznaniti z njimi? 

Kdor ob Osmem potniku (Alien, 1979) Ridleyja Scotta ne umre od strahu, je že mrtev. Psiho (Psycho, 1960) Alfreda Hitchcocka sicer ni tipična grozljivka z nadnaravnimi bitji, ampak je film, ki je odkril moderno grozo, v kateri se še danes  gibljejo grozljivke. Vampir (Vampyr, 1932) Carla Theodorja Dreyerja, Skrivnost zapuščene hiše (Profondo Rosso, 1975italijanskega režiserja Daria Argente in še Izganjalca hudiča (The Exorcist,1973) Williama Friedkina.

Avtorica: Helena Fašalek

Vir fotografij: Borut Krajnc