Primer pomembnosti montaže lahko vidimo pri slavnem Kuleshovem učinku. Gre za kognitivni dogodek, kjer si gledalci ob gledanju dveh zaporednih slik predstavljajo, da je pomen tega, kar vidijo, večji, kot če gledajo samo eno izolirano sliko. Lev Kuleshov je bil sovjetski filmski ustvarjalec, ki je vzel posnetek obraza moškega, ki ni izražal nobenih očitnih čustev, in ga postavil vsakič ob drugačno sliko: sliko hrane, mladega dekleta v krsti in lepe ženske. Občinstvo je verjelo, da je igralec vsakič zaigral drugačno čustvo, glede na sliko, ki je sledila: prvi so pripisali lakoto, drugi žalost in tretji poželenje, čeprav je šlo za isto fotografijo, ki se ni spreminjala. Z montažo so posnetkom dodali kontekst in zato je občinstvo verjelo iluziji izraženih čustev.
Ta teorija je definirala film in filmsko montažo, saj je dokazala, da zaporedje posnetkov proizvaja čustva in da ti posnetki lahko manipulirajo s časom in prostorom, s tem pa manipulirajo tudi z reakcijo, ki jih ima občinstvo nanje. Na podlagi tega sklepanja se je filmski sveti uvrstil med umetniške medije, sledilo pa je razvijanje tehnik, s katerimi bi lahko ustvarili kadre, posnete z različnih kotov, ki bi lahko pospremili dobro montažo in bili uporabni za boljše pripovedovanje zgodb. Danes sodobni filmski ustvarjalci dobro vedo, da lahko iz gledalcev izvabijo katero koli čustvo želijo, in sicer s pomočjo montaže posnetkov.
Kdo je Kuleshov?
Lev Kuleshov je bil sovjetski filmski ustvarjalec in eden prvih filmskih teoretikov. Znan je po svojem vprašanju, ki ga je postavil leta 1910: “Kaj dela film svojevrstno umetnost, ločeno od fotografije, literature in gledališča?” Morda se nam zdi odgovor na to vprašanje danes enostaven, vendar pa je Kuleshkov ob začetku pojava filma kot novega medija želel ustvariti parvo ločnico med umetniškimi mediji. Odgovoril je, da je umetnost definirana na podlagi tega, iz česa je narejena in kako so bili elementi, ki jih vsebuje, organizirani znotraj nje.
Avtorica: Patricija Fašalek
