Kratka zgodovina zvoka v filmih

v 2020/Aktualna številka/FV prispevki/Vsi prispevki

Vsem je znano, da so najprej obstajali nemi filmi, nato pa se je pojavil zvok in razcveteli so se filmi z glasbo in zvokom, kot jih poznamo danes. Toda to ni celotna zgodba; še preden so igralci v filmu spregovorili, je neme filme spremljal orkester ali drugačna glasbena podlaga v živo, ob pojavu mikrofona pa so se vrstila številna vprašanja, kako novo tehnologijo pravilno uporabiti. Težave z govorjenjem igralcev v statični mikrofon naj bi rešila ženska, režiserka Dorothy Arzner, ki je izumila mikrofone na držalih (ang. boom microphone), da so se lahko igralci ponovno premikali po sceni.

Obdobje pred zvokom

Thomas Edison si je skoraj od začetka izumljanja novega medija predstavljal, da bo nekoč film vseboval tudi zvok, in te ideji se je posvečal vse od leta 1885, več kot tretjino stoletja preden je zvočni film postal komercialno uspešen. Izumitelji so se namreč srečevali s številnimi problemi, od tehničnih do družbenih. Občistvo se je zdelo popolnoma zadovoljno z nemimi filmi in mnogi so bili mnenja, da bo zvok uničil film in da ga posledično ljudje ne bodo želeli gledati. Nekateri kritiki so verjeli, da bo zvok zasenčil “prave” kvalitete filma, da bo film s tem postal dolgočasen in da je lepota filma v njegovi tišini, pospremljeni z glasbenim orkestrom, klavirjem in drugimi oblikami žive glasbe. Na samem začetku, ko so filmski trakovi potovali od mesta do mesta, so bili velikokrat pospremljeni z živim “razlagalcem”, ki je pred občinstvom razlagal in dopolnjeval, kaj se dogaja na zaslonu. Pomagali so si tudi z umesnimi naslovi v filmu, ki so nememu dogajanju dodali pisno razlago, ali pa so se sem ter tja poslužili pisnega dialoga, ki so ga vstavili med slike. Nenazadnje so se za ustvarjanje vzdušja kdaj poslužili tudi delčkov poezije.

Do 20ih let prejšnjega stoletja je nememu filmu tudi uspelo, da je na podlagi dobrega scenarija, igre, fotografije in spremljevalne glasbe dosegel svoj estetski vrhunec: sposobni so bili ponazoriti pretanjene nianse čustev in razvoja zgodbe, in to brez pomoči govora.

Iznajdba zvoka

Pomembnejši razlog od tega, da bi zadoščali množicam, je bil tehnološke narave, saj je bilo težko uskladiti zvok z vizualno podobo na način, da bo zvok razločno slišen občinstvu. V nasprotju z izumom filma samega so tokratne rešitve in izumi prišli večinoma s strani Američanov, in sicer kot razultat dela večih ameriških korporacij: RCA, Western Electric, AT&T in Warner Brothers. Ustanovila se je tretja korporacija, Vitaphone, ki je izdelala prvi komercialno dostopen zvočni sistem: zelo velika fonografska plošča je bila nameščena na filmski projektor, vendar ni dolgo trajalo, da je bila zamenjana z bolj elegantnim celuloidnim trakom (ob strani je bil filmski trak opremljen s trakom za zvok), da sta lahko vizualni del in zvok delovala sinhrono.

File:VitaphoneDemo.jpg
Vitaphone
Digital sound stored on film
Digitalni zvok, shranjen na film. Vir: http://www.hometheater.com

Tudi po tej iznajdbi so se filmski ustvarjalci soočali s številnimi problemi. Prve zvočne kamere in oprema zanje so bile velike in glasne, potrebovale so svojo zvočno neprodušno sobo. Kar nekaj časa je trajalo, da je nekdo ugotovil, kako bi lahko mikrofon premikali naokoli – tako, da se ga pritrdi na konec palice, ki so jo imenovali “boom”. Zato so bili zelo zgodnji zvočni filmi precej statični, saj so morali igralci pred tem govoriti v statični mikrofon, s tem pa gibanje kamere ni bilo tako elegantno kot prej.

Govor se začne

Prvi zvočni film je bil Pevec jazza (The Jazz Singer, Alan Crosland 1927). V zgodnjih letih so isti film posneli v dveh ali treh jezikih, da so še vedno lahko apelirali na širši mednarodni trg, preden so iznašli možnost podnapisov in sinhonizacije. Tako je na primer po snemanju angleške verzije Drakule (1931), ko so vsi že šli domov, na sceno prišla španska ekipa z drugim režiserjem in španskimi igralci. Vendar pa ta rešitev ni bila najlažja, zato je kmalu utonila v pozabo, s tem pa tudi filmi niso bili več tako mednarodni, kot so nekoč bili – in sicer v smislu, da Američani nič več ne gledajo tujih filmov v taki frekvenci, kot so jih včasih, saj se veliko gledalcem zdi, da podnapisi in sinhronizacija nista dovolj dobra približka pravemu govoru.

Prihod zvoka pa ni samo pomenil, da lahko igralci sedaj govorijo, ampak je predstavljal velike spremembe v načinu, kako so začeli filme producirati. Scenaristi so se morali spremeniti v pisce dialogov, igralci so se morali naučiti pravilnega govora in filmu so vpeljali literate, da bi pomagali govorečemu filmu: Dorothy Parker, Robert Benchley, William Faulkner in Ernest Hemingway so postali dobrodošli v Holivudu.

Nekatere vrste komedije so se razvile šele po pojavu zvoka; tako se je na primer pojavila “screwball komedija”, mešanica med romantično komedijo in trapastim obnašanjem, ki se je naslanjala na sofisticirane šale med glavnim parom. Ob pojavu zvoka pa se je seveda razcvetel povsem nov žanr: mjuzikli.

Avtorica: Patricija Fašalek