Pripovedništvo je iz tekstovnih medijev prešlo najprej v film, dandanes pa nas velika večina konzumira zgodbe, ki jih pripovedujejo serije. Te se poslužujejo širokega spektra inovativnih pripovednih tehnik, deloma zaradi omejitev svoje forme, deloma zaradi kreativnih odločitev. Uporabljene pripovedne strategije imajo velik vpliv na splošno estetiko in določijo, kako se serije spopadajo s temami, ki jih pokrivajo. Serije so bile sprva televizijska zvrst, kar je močno vplivalo na njihovo obliko, s prestavitvijo modernih serij na spletne platforme za pretočne vsebine ali »streaming« platforme pa so se prilagodile novemu okvirju predvajanja.
Od nadaljevank do nanizank
Najbolj očitna značilnost serij je serializacija ali razdrobitev zgodbe na zaporedne dele. A razdrobitev je značilna tako za fikcijske kot nefikcijske televizijske programe; kot prvo obliko serije z odprtim koncem lahko morda pojmujemo kar vsakodnevna televizijska poročila, ki v neskončnost poročajo o vsakodnevnih dogodkih, brez njihove končne sinteze. Eno izmed klasičnih razlikovanj video form, ki izvirajo iz televizijskih zaslonov, je razlika med nadaljevankami in nanizankami. Razlika se nanaša na stopnjo odprtosti oziroma zaprtosti posamezne epizode. O nanizanki po navadi govorimo, ko se karakterji in pogosto tudi lokacije reciklirajo, a vsaka epizoda posebej predstavlja zaključeno zgodbeno celoto, npr. nanizanka Poirot ali pa Umor je napisala. Za razliko od tega v posamezni epizodi nadaljevanke dialog in zgodba ne dobita zaključka, temveč se nadaljujeta v naslednji epizodi: najbolj očiten primer tega so številne španske nadaljevanke, ki polnijo televizijske zaslone čez dan.
A takšno razlikovanje je bilo že v zlati dobi televizije netočno, saj se številne serije znajdejo nekje med obema ekstremoma. Že v drugi polovici 80. let so se začele pojavljati številne hibridne forme, ki so vključevale značilnosti obeh, tako nadaljevanke kot nanizanke. V nanizanki Ally McBeal protagonistka v vsaki epizodi spremlja specifičen pravni primer, ki na koncu epizode dobi svoj zaključek, hkrati pa se serija ukvarja z razmerji med odvetniki v odvetniški firmi Cage and Fish, ki se nadaljujejo in razvijajo skozi več epizod. V nanizanki X-Files glavna junaka Scully in Mulder v posamezni epizodi rešita eno nadnaravno uganko, hkrati pa lahko nekatere glavne teme spremljamo čez celotno serijo, na primer razvoj njunega odnosa in državno zaroto proti kateri se borita. Podobno se v seriji Buffy the Vampyre Slayer glavna junakinja Buffy skozi posamezno sezono ukvarja z enim glavnim zlikovcem, v vsaki epizodi pa s številnimi pošastmi, ki dobijo svoj epilog po navadi še v isti epizodi.
Zaradi takšnega brisanja mej med nanizankami in nadaljevankami se vse pogosteje uporablja izraz serije, pod katerega spadajo vse oblike na kontinuumu med nadaljevankami in serijami (Slika 1).
S televizije na »streaming« platforme
Kot že rečeno so se serije v obliki avdiovizualnega medija sprva pojavile na televizijskih zaslonih, kjer so bile vpete v meta-diskurz programskega urnika, ki pa so ga določali predvsem finančni premisleki. Zaradi dokaj rigidnega urnika so imele serije na voljo le pol ure ali eno uro za predvajanje vsebine, pri čemer so morale vzeti v obzir tudi reklame. Te so še dodatno strukturirale razdrobljeno formo serij: zaradi zadrževanja pozornosti gledalca so imele televizijske serije več manjših pripovednih vrhov, ki so se po navadi pojavili tik pred pričetkom reklamnega intervala, po koncu reklame pa se je epizoda pogosto vrnila v dramatično točko ali pa pokazala znano lokacijo in s tem umestila dogajanje nazaj v zgodbeni tok. Zaradi fiksnosti predvajalnih intervalov se je za obdelavo daljšega zgodbenega elementa začelo vključevati dvojne epizode, s čimer se je tematika prejšnje epizode lahko natančneje obdelala še v naslednji.
S prestavitvijo serij na »streaming« platforme se je način gledanja serij spremenil. Ker ni več reklamnih premorov, se je zgodba osvobodila prisile nenehnih dramatičnih vrhov. Poleg tega epizoda ni več umeščena v specifičen dan in uro v tednu – pogosto je na spletu dostopna celotna sezona ali več njih, s tem pa se serije vse pogosteje pogleda na dušek. S povečano nasičenostjo serijskega prostora pa je morda še bolj kot prej očitno, da serije tekmujejo za pozornost gledalcev, saj je druga serija dostopna s preprostim klikom (Slika 2). Tako internetne kot televizijske zgodbe zato večinoma ne namenijo veliko časa počasnemu uvodu; namesto tega poskušajo vzpostaviti napeto ozračje karseda hitro, v želji po zadrževanju gledalčeve pozornosti dovolj dolgo, da se ta investira v zgodbo. V produkciji komercialne televizije obstaja rek, da mora serija pograbiti pozornost publike v prvih 40 sekundah, sicer bo oseba preprosto poiskala na televiziji (oziroma na internetu) kaj drugega.
Avtorstvo in gledalstvo
V serijah je avtorstvo še bolj porazdeljeno med številne posameznike kot pri filmu, saj le-te po navadi nastajajo pod peresi večih scenaristov in ustvarjalcev. Gledalci so zato po navadi bolje seznanjeni predvsem z imeni glavnih igralcev. Kljub temu pa najdemo dandanes na sceni tudi serije, ki imajo prepoznavno avtorsko estetiko, na primer mini-serija Too Old To Die Young (2019), pod katero se je podpisal Nicolas Winding Refn. Poznavalci njegovih filmov, kot sta Drive (2011) in The Neon Demon (2016), bodo kaj hitro razpoznali primerljivo estetiko in značilno uporabo barvne svetlobe (Slika 3).
Serije se od filmov razlikujejo tudi po čustvenem vložku, saj se zaradi daljšega trajanja serij okoli njih razvije določeno pričakovanje naslednjih epizod in razvoja likov. Zaradi večjega časovnega vložka se gledalci na like pogosto navežejo, nenadne smrti priljubljenih likov pa lahko med gledalci povzročijo občutke žalosti in jeze. Gledanje serij se od filmov razlikuje tudi po količini predznanja, ki je potrebno za razumevanje zgodbe na kateri koli točki serije. V ta namen je serije na televiziji pogosto spremljal kratek povzetek preteklih epizod, ki je omogočil tudi nerednemu spremljevalcu zapopasti zgodbeni tok. S premikom serij na platforme, kot sta Netflix in HBO, in s tem spremenjenim načinom konzumiranja, pa se v zadnjem času na internetu pojavljajo širši video povzetki preteklih sezon, ki gledalki omogočajo obnovitev prejšnjih sezon pred začetkom nove.
Uvodna špica, znanilka teme
V seriji je zelo pomembna uvodna špica. Večinoma vključuje tematsko pesem, med katero se prikazujejo kratki izseki iz različnih epizod ali pa slike protagonistov. Po navadi se v uvodni špici predstavi imena glavnih igralk in igralcev, pa tudi avtorje posamezne epizode – ustvarjalce, producente, pisce in režiserje. Tako glasbena podlaga kot vizualna komponenta uvodne špice pogosto nakažeta žanr in splošno tematiko serije. Uvodna špica priljubljene serije The X-Files na primer uporabi številne fraze, ki izražajo poglavitne ideje, ki jih serija naslavlja (»The truth is out there«, »Government denies knowledge«). V nekaterih serijah, na primer Star Trek: Voyager, se uvodna špica skozi vse sezone ne spreminja, spet pri drugih, na primer v seriji Buffy The Vampyre Slayer, pa variacije v uvodni špici nakazujejo spremembe v razvoju glavnih likov in v razvoju glavnih tem.
Dandanes se zdi, da serije postajajo poglavitni način konzumacije avdiovizualnih medijev v svetu. Tekom let se je nabralo že veliko zelo zanimivih serij, ki predstavljajo pomembne točke v razvoju serijskega formata, z novimi tehnologijami pa pričakujemo, da se bo področje serijskega pripovedništva še naprej razvijalo v zanimive smeri.
Avtorica: Ela Praznik
