Film je s koncem 20. stoletja postala edina prava in prva množična umetnost, ki je dosegala »mase« in s tem stopila iz elitizma privilegiranih dostopov – galerije, gledališča – do »visoke« umetnosti. Z Andréjem Bazinom se je pričela moderna kritiška refleksija filma kot umetnosti, s katero se je distinktivno skušala odcepiti iz literarno-kritiške tradicije, kateri je pripadala analiza umetnosti do tedaj. V eseju Montaža prepovedana zapisuje, da: »Montaža, abstraktna ustvarjalka pomena, je tista, ki vzdržuje spektakel v zanj nujni nerealnosti,« in kasneje še: »Za estetsko popolnost dela je nujno, da lahko verjamemo v realnost dogodkov, vedoč, da so ponarejeni.« Dogodek je pri Bazinu prizor, dogajanje, filmska snov.
V eseju Razvoj filmske govorice pa Bazin razdeli režiserje na te »ki verjamejo v podobe in na režiserje, ki verjamejo v realnost,« in ravno po tej distinkciji obstaja znana shizma, med tako imenovanimi ‘formalisti’ in ‘realisti’. Bazin je bil bolj nagnjen k slednjim, veliki predstavniki formalistične struje pa so bili ustvarjalci sovjetske šole montaže, med njimi Eisenstein, Kulešov, Vertov idr. Bazin je bil v prenekaterih pogledih oster opazovalec smislov in povezav, ki jih povzroča, zavaja in vrinja delo montaže. Četudi montaže ne razume kot nepotrebne, je dosti bolj verjel v montažno snemanje, ki predvideva, da se realnost konstruira tiho, montaža pa je ob tem »nevidna«.
Videoesej se napaja predvsem iz ustvarjanja velikih sovjetskih eksperimentatorjev, začenši z Levom Kulešovom, ki je v svojem znanem eksperimentom im. »Kulešov efekt« dokazal vpliv in manipulacijo montaže na razvoj in razumevanje filmske realnosti. Med posnetek igralca, ki gleda v kamero je vrinil tri podobe – krsto, mlado dekle in hrano na mizi. Po tkivnem povezovanju plan-kontraplan se je razumelo, da je bil pogled moškega po ogledani podobi krste ‘žalosten’, po pogledu mladega dekleta ‘poželjiv’ in iz pogleda po ogledu hrane se je videla ‘lakota’. Tako so formalisti zagovarjali, da ni pomembna vsebina in sama filmska snov, temveč da se smisli tvorijo šele s sosledjem posnetkov, ki med seboj niso nujno povezani v skupni realnosti. Gre za montažo atrakcij. Eden največjih del te šole sta zagotovo Oklepnica Potemkin (1926), Sergeja Eisensteina in Mož s kamero (1929) Dzige Vertova. V tistem času je veliko filmov avantgarde in eksperimentiranja iskalo svoje forme izražanja.
Po tem obdobju se je smisel in delo montažnega filma močno odslikavalo v strukturnih filmih ob koncu šestdesetih let z deli Hollisa Framptona, Andya Harhola, Yoko Ono, Chrisa Markerja, Brucea Connerja, Kurta Krena, J.J. Murphyja, Michaela Snowa in še koga. Desetletje kasneje se je intrigantno oblikoval tudi dekonstruktivni film, ki je z avtorji kot so Peter Tscherkassky, Ken Jacobs, Hellmuth Costard rad razgrajeval pripovedne filme in manipuliral v nove smisle. Danes veljajo za režiserje, ki jim je (vsaj nekoč bila) blizu intelektualistična montaža Werner Herzog, Michael Moore, Jean-Luc Godard, David Lynch, ki vsi žanjejo svoje kulte in sledilce.
Videoesej tako izhaja iz tradicij montažnih eksperimentov in ti. filmskih esejev in je umetniška oblika družbene analize oz. kritike, ki za svoje izražanje uporablja kinematografski pristop. Nekaj pristopov (smo že omenili) – plan-kontraplan, sosledje posnetkov, kratki in številni posnetkov idr.i Za argumentacijo, sporočilo oz. tezo, ki jo avtorica, avtor, zagovarja, ta uporabi AV reference drugih avtorjev ali pa povezuje posnetke, ki nimajo skupne diegetske realnosti. Tako so videoeseji (navadno) kratki kolažni avdio-vizualni izdelki, narejeni z montažnim povezovanjem posameznih posnetkov in fotografij drugih že zaključenih filmov in drugih AV del (serije, filmi, TV oddaje, novinarski prispevki, oglasi, fotografije, avdio posnetki, glasba idr.)
Med najbolj prepoznavno in površno razumevanje videoesejev danes sodijo ti. video blogi, ki v bistvu avdio-vizualno podpirajo nek filmsko kritiški tekst izgovorjen v ‘offu’ pripovedovalca. Lahko pa je videoesej povsem brez besed in preko naslova napove bodisi temo ali atmosfero misli avtorice oz. avtorja, lahko ima mednapise, ki kaj pojasnjujejo, lahko je videoesej estetiziran, lahko je nagnjen k dokumentarnemu filmu – a vse čas mora izkazovati avtorsko misel, ki se zaključi v nov AV konstrukt.
Avtor: Rok Govednik
Naslovna fotografija: “1) Video Clip In MPEG Streamclip” by umwdtlt is licensed under CC BY-NC-SA 2.0
