Intervju: Liza Marijina: “Slovenski igralci nismo filmski, ampak gledališki, ki včasih kaj snemamo.”

v 2020/Aktualna številka/Intervjuji/Vsi prispevki

Liza Marijina je mlada gledališka in filmska igralka. Po zaključku študija na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo se je zaposlila v Slovenskem ljudskem gledališču Celje in se po štirih letih odločila za svobodo. V tistem času je nastopila tudi v filmu Damjana Kozoleta Polsestra (2019), kjer je imela glavno vlogo in bila zanjo na Festivalu slovenskega filma v Portorožu nagrajena z Vesno. V intervjuju sva se pogovarjali, kakšna je bila njena pot do filmske igralke in kakšen je zdaj njen delovni ritem. 

Damjan Kozole (levo), Urša Menart (sredina), Liza Marijina (desno)

Nastopila si še v drugih bolj odmevnih filmih: grozljivki Idila (2015) ter dveh kratkih filmih Anja Ganja (2017) in Govorilne ure (2018). Za tabo je že kar nekaj filmskih projektov. Si se igre pred kamero naučila na matičnem AGRFT-ju?
Na akademiji smo sicer imeli predmet igro pred kamero pol leta, učil jo je profesor Martin Srebotnjak. Najprej smo filme samo gledali, potem pa že poizkušali s svojim letnikom filmarjev, torej z režiserji, montažerji in kamermani, posneti kaj sami. Razdelili smo se v manjše skupine in skupaj eksperimentirali in raziskovali. V primerjavi z gledališko igro, ki jo imaš vsak dan štiri leta, je bilo to zelo kratko učno obdobje. Kasneje sem veliko snemala in tam nadoknadila.

Bila si tako rekoč vržena v bazen.
Vse se je zelo dobro poklopilo; ko sem odhajala iz celjskega gledališča, so me takoj angažirali, dobila sem vlogo v nadaljevanki Reka ljubezni (2017-2019). Igrala sem prijateljico glavne igralke, kar pomeni, da sem se kar pogosto pojavljala v zgodbi. Eno leto sem tako trikrat na teden snemala serijo in se tam največ naučila o filmski igri. Ker sem snemala redno in to eno leto, mi je igra pred kamero prišla v kri. Prej se mi je zdelo to, kako se odpreti kameri, torej da se obrneš tako, da se na kameri vidi tvoj obraz, tvoji gibi, totalna zmeda. Ko zdaj igram pred kamero, imam čisto drug občutek, bolj sem gotova in zares se lahko posvetim le igri. Včasih mi je bilo težko tudi, kot mi rečemo temu na filmu, »fejkat«. Pustiti moraš to, da velikokrat zate v igralskem smislu nič ne dela. Režiser ti določi točko, kamor gledaš, da te kamera lepo ujame, in ti moraš naravno in prepričljivo odigrati, kot da se z nekom pogovarjaš iz oči v oči, čeprav v resnici gledaš v zid. Največkrat »fejkamo« prav poglede. Strogo moraš slediti navodilom, da na kameri dobro izpade, druge prostorske zakonitosti so na filmu kot v gledališču.

Ko sva ravno pri gledališču. V čem vse se razlikujeta gledališka in filmska igra?
Gre za čisto drugo koncentracijo, na filmu moraš biti takoj pripravljen in v danem trenutku dati od sebe, kar moraš. V gledališču gre bolj postopoma, na začetku imaš čas se »zagnati« in potem igraš uro ali več in si notri v vlogi. Na filmu ves čas vstopaš in izstopaš iz vloge. Prav tako prizore nikoli ne snemamo zaporedoma, kot si sledijo v scenariju, ampak posnamemo skupaj tiste prizore, ki se dogajajo na isti lokaciji, saj je to produkcijsko ugodnejše. Za igralca pa to pomeni, da mora točno vedeti, v kakšnem čustven stanju je lik v določeni sceni, kakšna je mizanscena. Večinoma vse postavimo in začrtamo že prej na vajah in na setu le izvedemo. Ker ti na filmu pride kamera bližje, je zato razlika že v samem izrazu. Gledališka igra je veliko bolj ekspresivna, če ne drugega, moraš govoriti glasneje, slišati se te mora do zadnje vrste v dvorani, pri filmski igri pa velja načelo »No actig, please!«.

Večkrat je opaziti, da mlajše generacije igralcev na filmu spretneje nastopijo, so bolj naravni kot starejši igralci. Morda veš, zakaj je tako?
Z vsem spoštovanjem do starejših kolegov, ampak mislim, da je vzrok ta, da se je gledališka igra spremenila, ni več tako teatralna, časi literarnega teatra so minili. V gledališču se danes ceni naravno igro. Včasih so študenti dramske igre imeli predmet odrska tehnika in so se učili, kako priti na oder v loku. Danes se delajo avtorske predstave, tudi že na akademiji. Drugi problem je mogoče ta, da ne obvladamo več toliko svoje obrti, se pa s tem načinom igre približujemo filmski.

Nedavno nazaj je bila premiera filma Polsestra, gre za duhovit a hkrati temačen film. Odtujeni polsestri se iz Izole preselita v Ljubljano, kjer sta primorani živeti skupaj v najetem stanovanju.  Nastopila si v vlogi uporniške, samotarske polsestre Neže. Kako si prišla do te vloge, je bila razpisana avdicija?
Ni bilo avdicije, na katero se lahko sam prijaviš, ampak so me poklicali in povabili na kasting.  Režiser Damjan Kozole se je odločil, da želi spoznati nove obraze, igralce, s katerimi še ni delal. Na kastingu sem morala odigrati tri prizore iz filma. Takoj sem dobila občutek, da sem prava za to vlogo, tudi Damjanu in Urši Menart, ki sta me ocenjevala, se mi je zdelo, da sem všeč. Več problemov sta imela poiskati igralko za vlogo druge polsestre Irene, na koncu je bila kar Urša Menart, ki je bila pri tem filmu soscenaristka.

Ta vloga ti je bila torej pisana na kožo.
Z Nežo sva si res zelo podobni, le da je ona zelo potencirana. Ko so šle film gledat moje sošolke iz osnovne šole, so rekle, da sem to jaz, ko sem prišla v sedmi razred k njim na novo šolo.  Grozno mi je bilo, ko sem to slišala, presenečena sem bila, da me tako dojemajo, sicer nekaj skupnega že imava, a sem jaz vsaj bolj prijazna. Veliko smo tudi vadili. Decembra so me izbrali in naslednje leto oktobra smo začeli snemati. V tem času smo neprekinjeno po malem imeli vaje. Dobivala sem se z Damjanom Kozoletom in Uršo Menart in preigravali smo prizore. Redko se zgodi, da imaš toliko časa za pripravo, zato se nam je to, kar smo ustvarjali, zelo dobro usedlo. Najbolj me je bilo pri tem liku strah primorskega dialekta, jaz nisem Primorka, sem iz Ljubljane. Sicer se hitro navlečem jezika, ker imam dober posluh, v Mariboru živim še ne eno leto in že tolčem po štajersko. Večji strah je izhajal iz splošnega prepričanja, da so se v slovenskih filmih trudili oponašati različne dialekte in jim to ni vedno dobro uspelo. Kot igralec moraš to zelo fino izvesti, seveda domačinov ne bom nikoli okrog prinesla, ampak gledalec pa mora to kupiti.

Kako si se sploh lotila učenja primorščine?  
Maja Furlanič, prevajalka iz Kopra, je prišla za en teden v Ljubljano in smo se skupaj z Uršo Menart družile, pogovarjale smo se le primorsko, to nama je kar šlo. Preden sem osvojila dialekt, je pa trajalo. Imela sem posnet scenarij, moje in Uršine replike je brala igralka Mojca Fatur, ki je Primorka, Klemen Slakonja pa je bral replike likov, ki niso Primorci. Mojca je potem tudi nastopila v filmu in bila hkrati svetovalka za jezik. Da mi je primorščina prišla v uho, sem si posnetke večkrat zavrtela, kar medtem ko sem počela kaj drugega.

V prejšnjih filmih si imela manjše vloge, v tem pa imaš glavno. Je bilo snemanje tega filma naporno?
Vseh skupaj je bilo triintrideset snemalnih dni po dvanajst ur, včasih smo tudi prej končali, ampak večinoma niti ne. Snemali smo jeseni na različnih lokacijah v Izoli in Ljubljani. Bilo mi je zelo naporno, to sem sicer vedla že prej, ampak potem je zares bilo. Prvič sem snemala toliko v kosu. Po petih snemalnih dneh sta sledila dva prosta in tak ritem je trajal mesec in pol. Seveda, ko si notri, delaš, ampak ko smo zaključili, sem bila precej sesuta. Na setu dvanajst ur na dan neprestano nekdo nekaj hoče od tebe. To je ta poklic, ko moraš stalno sebe dajati na razpolago. Kdaj bi si želel, da te vsi pustijo na miru. Zelo se trudim biti v stiku sama s sabo, a na setu se ne smeš ozirati na to, da si utrujen. Sploh je bilo pa naporno, da sem morala med snemanjem odigrati še dve predstavi. Takrat sem bila na svobodi in si nisem mogla privoščiti, da v času priprav ne bi nič drugega delala. Malo je težko, ker slovenski igralci nismo filmski, ampak gledališki, ki včasih kaj snemamo.

Če se vrneva na serijo Reka ljubezni, kako ti je v primerjavi z njo bilo snemati Polsestro?
Na filmu se mi je zdelo, da so vsi bolj posvečeni, serijo se “štanca”. V enem dnevu posnamejo skoraj celo epizodo, dolga je petinštirideset minut, to je čisto drug format, tam ni časa za razpredanje, ampak je akcija. Snemalna ekipa je tam še več časa kot jaz kot igralka in to traja več let, na filmu si le krajši čas. Serijo mi je bilo prijetno snemati prav zaradi odlične igralske zasedbe in tehnične ekipe, ampak hkrati naporno prav zaradi te moje svobode. Ko sem začela, je bilo poletje in sem imela samo to, kasneje sem imela še gledališke projekte in je bilo to težko usklajevati. Ob petih zjutraj sem snemala serijo v Ljubljani, ob desetih pa že morala biti v Mariboru na vaji, a tako delamo vsi igralci. Lani sem se zaposlila v Slovenskem narodnem gledališču Maribor in se zdaj počutim veliko svobodneje.

Avtorica besedila: Helena Fašalek

Avtorica fotografij: Urša Premik