S filmskim animatorjem Leonom Vidmarjem in scenaristko Jernejo Kajo Balog smo se pogovarjali o procesu nastajanja animiranega filma: kako so to počeli včasih in kako se to počne danes, kje se da pridobiti potrebno znanje in kako jima je cirkuška šola pri tem pomagala ter kakšna je razlika med koprodukcijo s štirimi državami in ustvarjanjem svojega filma v Sloveniji. Skupaj sta posnela animirani film Slovo (2016), trenutno pa snemata Of Unwanted Things and People.
Leon, na ALUO-ju ste študirali vizualne komunikacije, kjer ste se lahko pri predmetu Ilustracija posvetili animaciji, vendar pa bi vseeno lahko rekli, da ste bili predvsem samouk, veliko ste se naučili preko spleta. Kako se sploh lotiti študija animacije pri nas?
Leon: Obstajajo delavnice, ki so namenjene izobraževanju o animiranem filmu. Mislim, da področje filmske vzgoje z delavnicami po celi Sloveniji kar dobro dela na tem. Na ALUO-ju v Ljubljani in na AGRFT obstajajo poskusi, kjer lahko študenti dobijo pogled v princip prek izbirnega predmeta, kot predmet je tudi na Univerzi v Novi Gorici. Upam, da se bo to še bolj razširilo, kaže dobro. Pomembno se mi zdi, da se mlade nauči, kaj animirani film je, in da se jim pokaže vsaj osnovne principe. Vedno je dobro vzgajati mlade, da razumejo, kaj delaš, in da vedo, da ne obstajajo zgolj risanke za otroke. Ko sem to študiral jaz, je Animateka organizirala delavnice, kjer sem se prvič udeležil takšnega tečaja in tam pridobil praktično znanje oziroma izkušnje. Ostalo pa je bilo prek interneta, veliko brskanja po spletu. Če bi obstajala šola, bi ti povedali vse, kar potrebuješ, tako pa najdeš veliko stvari, med katerimi so tudi neumnosti; bolj se namatraš, če se sam učiš. Danes je zelo enostavno pridobiti informacije, kako se stvari lotit, drugo pa so izkušnje: vaja, vaja, vaja. Tako kot pri vseh stvareh.
Kaja, na AGRFT ste študirali dramaturgijo, kot scenaristka pa ustvarjate tako na področju animiranega in igranega filma kot tudi na področju TV serij. Kako ste se znašli v vodah animacije?
Kaja: Zaradi Leona. Ko se je odločil, da bo ustvaril film Slovo, ni imel scenarija, le idejo in skice, zato me je prosil, če mu ga napišem. Nato sem sodelovala še s Timonom Ledrom, sedaj pa delamo s Koljo Saksido film Of Unwanted Things and People, ki nastaja v produkciji s Čehi, Poljaki in Slovaki. Pri pisanju scenarija sicer obstajajo nekakšne razlike, ampak film je film, scenarij se ne razlikuje veliko glede na to, ali gre za igrani ali animirani. Pri animiranem filmu obstaja veliko režiserjev, ki delajo brez scenarija ali pa ga naredijo sami. Vizualna podoba je bolj specifična, saj gre za posebno tehniko, ki vpliva na scenarij in kako se bo zgodba povedala. Veliko animiranih filmov je nemih, ampak tudi pri igranem filmu je dialog le ena od komponent, ne moreš se zanašati nanj. Če pa je animirani film sploh brez dialoga, vse sloni na vizualnem in prav tako scenarij: opisuješ akcijo dogajanja, predmete …
Katera tehnika animacije vama je najbolj pri srcu in zakaj?
Leon: Meni so očitno lutke. (smeh) Zakaj? Ne vem. Že v osnovni šoli sem se veliko igral s plastelinom in izdeloval razne lutkice, ki sem jih animiral v živo sam pred sabo. Tudi prva stvar, ki sem jo posnel v srednji šoli s kamero, je temeljila na lutkah iz plastelina. Od takrat dalje se me ta fascinacija drži in to tehniko sem tudi najprej osvojil. Všeč mi je, ker imaš fizično veliko prostora, poleg tega tudi rad delam z rokami, nisem priklenjen samo na monitor … čeprav polovico časa med delom gledam v monitor, ni pa samo izključno računalnik, kakor je to pri drugih tehnikah, ki niso stop-animacija (stop-motion). 2D risano animacijo se ne dela več na papirju, hitreje gre na računalniku. Rad tudi rišem, vendar če bi lahko snemal samo lutke, bi delal zgolj z njimi. Ne znam razložiti svoje fascinacije nad njimi.
Kaja: Rad oblikuješ, ne? In lutke imajo kiparski element.
Lean: Tako je, rad oblikujem. Pri filmu Slovo mi je bilo super, da sem izdeloval roke, glave – stvari, ki so majhne in majo veliko podrobnosti. Tudi veliko hitrejši sem pri tem kot pri risanju. Zanimajo me pa vse tehnike, tudi CGI, računalniški 3D, saj mi je tako abstrakten; sploh ker nimaš vpliva, da bi lahko okvir za okvirom nekaj premaknil, ampak je poudarek na izvajanju ukazov. Vendar dokler bo možno, bi raje delal analogno.
Kaja: Kar se scenarija tiče je vseeno, za katero tehniko se ga piše, zakonitosti so enake: kako povedati zgodbo z vizualnimi elementi. So mi pa estetsko lutke tudi najbolj pri srcu. Zelo imam rada risane filme, vendar so mi lutke same po sebi, tudi v gledališču, zelo zanimive, saj so včasih bolj žive kot ljudje. Za scenarije pa nimam preferenc, ne bom rekla, da bi rada pisala samo za stop-motion. Še posebej v Sloveniji ljudje jemljejo scenarij kot nujno zlo, tako da v resnici nimaš veliko vpliva. Režiser je tisti, ki se odloči, kako se bodo stvari realizirale, scenarist ni pobudnik česar koli.
Koliko se pri ustvarjanju opirata za računalniško tehniko?
Kaja: Jaz se ful! (smeh)
Leon: Brez računalnika je veliko težje, saj nimaš predogleda, delaš bolj na pamet, posledično pa je tudi animacija precej okorna. Mojstri, ki so to počeli brez kakršne koli računalniške pomoči, se mi neverjetni, noro, da jim je uspelo delati po spominu. Zagotovo bo snemanje samo na fotoaparat postalo ponovno popularno, ampak jaz sem se zelo navadil na uporabo programa, toliko sem že delal z njim, da ga povsem obvladam in mi je del orodja. Tako kot je svinčnik orodje, če želiš nekaj napisati. Potrebujem računalnik, da imam nadzor nad tem, kar delam, in da je rezultat potem tak, kot ga želim imeti.
Kaja: V resnici je isto kot pri scenariju: včasih so tudi vse na roke pisali, sedaj pa imaš program, ki ima zastavljeno formulacijo, in seveda je lažje tako. Nad vsem imaš pregled, porabiš manj časa, tako da kot orodje je meni računalnik super. Ko praviš, da se bodo vrnili k delu brez računalnikov, se meni zdi, da je to tako, kot če bi jaz začela pisati scenarij ponovno na papir – kaj pridobiš s tem? Samo zavrneš eno orodje, ki je zelo dobro. Tudi kuhamo ne več na ognju.
Leon: V Kinodvoru delamo knjižico za otroke, da bi lahko sami doma preizkusili izdelavo animacije. Dobil sem nalogo, naj pobrskam, kakšne aplikacije, ki bi omogočile otrokom, da ustvarjajo sami doma, obstajajo. Ob pomoči staršev in telefona, brez dodatne opreme. Prav presenečen sem bil, kako razvita so ta orodja. Če bi to imeli mi, ko smo začeli delati s fotoaparatom in ko nismo imeli programov … danes lahko zelo dobro posnameš na telefon, sploh ne rabiš ne vem kakšne opreme, da bi to izvedel. Včasih, ko so imeli samo trak, sploh niso vedeli, kaj so posneli in šele ko so razvili film, so doma na projektorju videli, kaj je nastalo. Tako so se tudi za vsako fotografijo trudili, da bi bila dobra, medtem ko sedaj pogledam, kako izpade, in slikam ponovno in ponovno, še malo popravim pozicijo in hitro imaš 10 fotografij iste kompozicije z milimetri razlike, ki ti samo kradejo prostor.
Eno leto ste preživeli v šoli novega cirkusa na Danskem. Kako vam je ta izkušnja pomagala kasneje pri animiranju?
Leon: Lažje sem si predstavljal premik telesa, torej kaj se premakne, ko se premakne telo. Namreč poleg telesa se še malo prestavi roka, tudi noga, celo telo sodeluje pri tem. Ko sem pri svojem telesu dojel, kaj se premika, je bilo potem miselni preskok pri animiranju zelo enostavno narediti; na tak način sem dal lutki življenje, postalo je bolj naravno. Drugače bi moral veliko več študirati in se opazovati v ogledalu, saj lutke temeljijo na gibu. Je bila pa tudi Kaja v tej šoli.
Kaja: Ja, na cirkusu in na plesu.
Kot sta že omenila, trenutno sodelujeta pri film Of Unwanted Things and People v tehniki lutkovne stop animacije, kjer so države koproducentke poleg Slovenije tudi Češka, Slovaška in Poljska. Katere so največje razlike med delanjem na tem filmu in med prejšnjimi, ki niso bili del tako velike produkcije?
Kaja: Težko vprašanje. (smeh) Mislim, ni težko … Predvsem je veliko več prilagajanja. Ta projekt je že sam po sebi zelo specifičen, saj se ni začel v vseh državah istočasno. Čehi so začeli s kratkim filmom in šele nato dobili idejo, da bi povabili v koprodukcijo še druge države in naredili celovečerec. Plani in ideje o končnem izdelku so se veliko spreminjali. Kar se tiče samega scenarija je bilo drugače to, da smo že imeli zgodbo od češkega pisatelja, ki smo jo vzeli kot inspiracijo in ki sva jo z Majo Križnik priredili v scenarij. Veliko govora je bilo glede kulturnih razlik, vendar smo se na koncu uskladili. Nimaš toliko avtonomije, ker na mesto enemu producentu odgovarjaš štirim in včasih se en strinja, potem pa ima drug pripombe.
Leon: Ko delaš svoj kratki film, je tvoj, imaš čisto avtonomijo. Tukaj je bilo pa veliko sprememb in prilagajanja, ja. Vendar nam je uspelo doseči, da smo vsi zadovoljni z zgodbo. Pri meni je drugače tudi to, da gre za celovečerec in tudi samo moj del je daljši od mojih predhodno posnetih filmov. Je pa še v nastajanju.
Avtorica: Patricija Fašalek
Naslovna fotografija: Osebni arhiv