Gaja Möderndorfer je končala študij filmske režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo z zelo uspešnim filmom Nežka (2018). Prepotoval je mnogo filmskih festivalov in na festivalu kratkega filma Drama v Grčiji prejel nagrado za najboljši južnoevropski film. V intervjuju sva se pogovarjali, s kakšnimi izzivi se je pri snemanju prvega filma spopadala mlada režiserka.
Tvoj film govori o mladem dekletu, ki iz viharja prepirov med svojima staršema pobegne tako, da se zateče v domišljijski svet. Kako dolgo je trajal proces tega trinajstminutnega filma?
Scenarij sem razvijala v okviru predmeta scenaristka pri profesorju Miroslavu Mandiću, to je trajalo nekje eno leto. Vmes sem se preselila v London in se malo oddaljila od študijskih obveznosti, ko sem se po dveh letih vrnila, pa sem se odločila, da bi vseeno rada študij režije končala, saj me je ločila le realizacija svojega filma. Ko sem po osmih letih spet prebirala svoj scenarij, zgodbe nisem več čutila take, kot je bila, v meni je zastarela. Scenarij sem zato predelala. V osnovi je bil film dolg petindvajset minut. Občutno sem ga skrajšala in zgodbo zgostila, tematika, glavna linija, ideja filma in tudi liki pa so ostali isti. Bil je zelo razvlečen proces. Snemali smo potem pet dni in še montirali dobre dva tedna.
To je tvoj prvi film. Si potem, ko so morale črke iz papirja zaživeti v vizualni podobi, naletela na kakšne težave?
Z direktorjem fotografije Dejanom Ulago sva se tri tedne pred snemanjem vsak dan dobivala in se res dobro pripravila. Set je trajal le osem ur in ne dvanajst, ker smo snemali v hiši moje tete in smo lahko začeli ob osmih, ko so otroci šli v šolo, in zaključili, ko so se vrnili. Ob štirih popoldne je moralo biti vse pospravljeno in počiščeno. Na snemanju ni bilo težav, ker sem točno vedela, kaj hočem. Prej sem imela z igralci vaje. Na licu mesta nismo nič na novo izumljali, vse smo premislili prej in to samo posneli.
Vas je na setu kdaj omejevalo, ker ste imeli skrajšan čas?
Imela sem dobro ekipo, ki sem jo poznala že od prej. Skupaj smo delali na projektih in sem jih prosila, če bi mi lahko pomagali posneti film, nekateri so bili profesionalci, drugi študenti. Vsi so mi z veseljem priskočili na pomoč, čeprav nihče ni bil plačan. Zataknilo se nam je le pri zadnji sceni, ko prideta domov oče in mama. Imeli smo zgolj pol ure, da posnamemo sceno, kjer starša izstopita iz avta, gresta do vhodnih vrat, jih odpreta in v hiši zagledata jelena. Je zelo enostavna scena, ampak zaradi pritiska časa, ko je bilo kar naenkrat le še dvajset minut in nismo imeli niti še postavljene scene, pa še rositi je začelo, je bilo kar težko delati. To je bila tudi edina scena, ki je prej nismo uspeli zvaditi.
V filmu nastopa jelen. Kako je bilo režirati to divjo žival?
Z Dejanom sva se štirikrat zapeljala na Koroško. Tam je ta divji jelen živel v obori in bil navajen le na svojega skrbnika. Prve dvakrat sva prišla le zato, da se naju je navadil. Potem je spet trajalo, da se je navadil kamere in sva z njo lahko prišla čisto blizu. Bila sva potrpežljiva in Dejan je bil zelo dobro tehnično pripravljen. Ugotovila sva, da ima jelen samo pol ure koncentracije, potem gre, je čredna žival in čim se ena žival splaši, teče tudi on z njimi. Je še vedno zelo udomačen, je iz roke, ampak ne meni. Enkrat sva ga ujela na njegov dober dan in ugotovila, da ima rad sladke piškote, ne slane, preizkusila sva vse možno. Potem je to izgledalo tako, da sem jelena odpeljala na hrib. Spustila sem mu hrano na tla in stekla, da je Dejan lahko ujel v kamero nekaj sekund, kjer jelen samo stoji in gleda. Na drugi strani kamere sva jelena klicala, mu mahala, da je ta pogledal v najino smer.
Nežko je igrala desetletna deklica, tudi to je precejšnji režijski zalogaj.
Lara Volavšek je nastopala že kot štiriletnica v filmu Inferno Vinka Möderndorferja (2014). Na tem filmu sem bila jaz druga asistentka režije in sva bili veliko skupaj. Takrat sva se kar malo navezali. Ostala sem z njo v stiku in tudi z njenimi starši. Že ko sem pisala scenarij, sem imela v mislih njo v glavni vlogi. Ko smo začeli snemati, je bila takrat že ravno prav stara. Pred snemanjem smo se nekajkrat skupaj dobili, da je spoznala svoja soigralca Mašo Derganc in Uroša Fürsta, ki sta igrala njena starša. Imela sem prednost, da sem jo poznala od prej in mi je zaupala. Na licu mesta sem ji sugerirala le občutke in izmislila sem si več predzgodbe, da se je lažje vživela in smo kar snemali.
Kaj vse te je še dobro pripravilo na snemanje prvenca?
Kot asistentka režije sem sodelovala tudi pri filmu Mihe Hočevarja Gremo mi po svoje 2 (2013), kjer sem lahko opazovala in malo tudi pomagala pri procesu nastajanja filma. Predvsem sem dobila izkušnje na akademiji. Sodelovala sem pri nastajanju številnih kratkih filmov, niti ne znam našteti, kolikih. Ko so delali kakšen film, sem bila vedno pripravljena pomagati. Bila sem statistka, tajnica režije, asistentka režije oziroma karkoli so že rabili. Dobro sem izkoristila ta čas na akademiji, saj magistrski študij traja le dve leti. Na filmski smeri nas ni bilo veliko, režijo sem na drugi stopnji tisto leto študirala samo jaz, nekaj študentov je bilo še na kameri in montaži. V interesu mi je bilo, da se čim bolj povežem z drugimi, da vidim, kaj delajo in kako delajo in se iz tega čim več naučim.
Pred študijem filmske režije si študirala na Akademiji lepih umetnosti v Benetkah. Je ta študij vplival na to, da filme gledaš tudi skozi oči likovnice, Nežka je namreč zelo estetsko dovršen film.
Hvala. (smeh) Zagotovo je študij uporabne umetnosti k temu pripomogel. Že ko sem pisala, sem si predstavljala, s kakšnimi barvami želim ustvariti določeno atmosfero, kakšno svetlobo želim. Pregledala sem veliko slikarstva, dela Ameriškega slikarja Edwarda Hopperja so me najbolj navdahnila. Njegove slike so dober prikaz vzdušja, ki sem ga želela na filmu, torej da je prostor hladen in čist, protagonisti med sabo odtujeni.
Je morda kratki film forma, ki se je bolj poslužujejo režiserji začetniki?
Kratki film je samostojna forma in ni neka vaja za celovečerni film; na nek način seveda je, dobiš prakso, ampak ni pa to namen. Ne delajo le začetniki kratkih filmov. Podobno kot v književnosti ne pišejo kratkih zgodb le začetniki in romane izkušeni avtorji. Bolj je forma, ki jo izbereš, odvisna od tega, kakšno zgodbo imaš in kaj ta ponuja. Nežka nikoli ne bi zdržala formata celovečernega filma ali pa ne bi prišla tako do izraza, zato je prav, da ima takšno formo. Kratek film ima svoje specifike: dramaturgija je drugačna, ni toliko zapletov, hitreje se mora nekaj zgoditi, zgodba je zgoščena in gledalca more hitro pritegniti.
Kaj pa življenje filma po tem, ko ugasnejo premierne luči, kaj je naloga režiserja?
Nisem zares vedela, kaj me čaka, tudi tega intervjuja nisem pričakovala, ampak v bistvu je to to, torej, da film promoviraš, ga pošiljaš po festivalih. Film mora imeti neko življenje, kratek film ima več ali manj festivalsko življenje. Z Nežko sem imela srečo, da so ga sprejeli na toliko festivalov. Bil je po festivalih v tujini in doma: na festivalu kratkega filma v Pekingu, na mednarodnem filmskem festivalu v Puli, na Festivalu slovenskega filma v Portorožu, na festivalu Kino otok v Izoli in še petih drugih. To je veliko več, kot sem pričakovala. Film še vedno živi, ampak se to obdobje izteka, običajno traja dve leti od premiere. Prvo leto je tisto, ko je najbolj zanimiv, potem je odvisno od festivala, nekateri sprejmejo le nove projekte, stare največ eno leto, za film, star dve leti, pa je že manj zanimanja.
Avtorica: Helena Fašalek
Vir fotografij: Osebni arhiv
