Éric Rohmer – 100. obletnica rojstva filmskega mojstra

v 2020/Aktualna številka/O nas/Ostalo

Obeležujemo stoto obletnico rojstva francoskega filmskega mojstra Érica Rohmerja, ki se naj bi rodil 21. marca 1920. Zakaj naj bi? Svoje privatno življenje je jemal zelo resno in tako je nekaterim novinarjem dejal, da je njegovo pravo ime Maurice Henri Joseph Schérer, drugim pa, da se imenuje Jean-Marie Maurice Schérer. Enkrat je bil rojen v Nancyju, drugič v Tullu, tudi ni povsem jasno, ali se je res rodil 21. marca. Tako novinarji v svojih člankih kot tudi nekatere spletne strani zapisujejo različne datume njegovega rojstva (IMDb poroča, da je bil rojen 4. aprila 1920, na Wikipediji pa piše 21. marec). Kakorkoli, tukaj je nekaj podatkov, ki jih zares vemo o njem.

Éric Rohmer je svoj pseudonim sestavil iz imena režiserja nemih filmov Stroheima in priimka ustvarjalca fikcijskega zlobca Fu-Manchu (Sax Rohmer). Sprva je bil učitelj na Clérmont-Ferrandu, nato pa se je po vojni odločil vrniti v Pariz, kjer je začel svojo kariero svobodnega novinarja. Rohmer je bil pred filmoljubom literarni navdušenec, njegova strast za filme pa se je začela porajati v začetku 50ih let prejšnjega stoletja, ko je začel redno zahajati v Cinémathèque Française.

Ustanovil je filmsko revijo La Gazette du Cinéma, vendar pa ni dolgo izhajala, in kot filmski kritik se je pridružil reviji Cahiers du Cinéma, ki so jo ustvarjali cinefili Claude Chabrol, Jacques Rivette, Jean-Luc Godard and François Truffaut, in nič čudnega ni, da so se spoprijateljili. Vendar pa je v vseh prevladovala ena želja: snemati filme. Skupaj so preobrazili filmsko kritiko in se okoli leta 1959 podali na filmsko pot kot režiserji novega francoskega vala, ki je preobrazil francoski, pa tudi svetovni, kino, kot so ga takrat poznali.

V naslednjih 50 letih je Rohmer spravil na svet okoli 26 celovečercev, njegov zadnji film, Romance of Astree and Celadon, pa je luč sveta ogledal leta 2007, ko je Rohmer štel 87 let. Pravijo, da se je zatekal k skrivanju svoje persone zato, da je lahko na lokacijah snemal hitro in poceni.

Če se vrnemo v čas njegovega pisanja kritik in ostalih filmskih zadev: skupaj s Chabrolom sta izdala študijo Alfreda Hitchocka in začela snemati kratke filme, ki so služili kot primer ‘caméra stylo’- tehnike, kjer kamero uporabljajo kot svinčnik. Svoj kratki film Journal d’un scélérat (1950) je Rohmer posnel s sposojeno kamero od prijateljev, na katere se je za pomoč zanašal še celo desetletje.

Rohmer je znan po tem, da je rad ustvarjal filmske serije. Prva se je imenovala Six Moral Tales in je vsebovala zgodbe, ki si jih je sprva zamislil kot roman, vendar je dejal, da jih ni bil zmožen dovolj dobro spisati. Osredotočajo se na »moškega, ki spozna žensko v trenutku, ko se je pripravljen zavezati k nekomu drugemu.«

Njegova vsesplošna želja pri ustvarjanju filma pa je bila, da bi v filmu zajel to, kar je mediju najbolj tuje: da bi izrazil čustva, ki so zakopana globoko v našo podzavest. Zanimalo ga je, kako deluje posameznikova domišljija in kako lahko obsesija nadomesti realnost, prednost je dajal mislim pred dejanji. Svoje like je najraje postavljal v obdobje prehoda, kjer so se soočali z odločitvami, kot sta ljubezen in kariera, vse to pa je bilo prepleteno s strahom in obžalovanjem. Vendar pa je bila njegova posebnost tudi to, da je pri vsem tem poudarjal željo do življenja in ne melanholične propade. Ljudje so o njem radi govorili, da snema filme o ljudeh in ne o filmskih likih. Njegova dela niso delila moralnih obsodb o likih ali o odločitvah, ki so jih ti sprejeli, niti o usodi, ki jih je doletela.

Komercialni uspeh je doživel s filmom La Collectionneuse (1966), slava pa se ga je še bolj oprijela, ko je prejel dve nominaciji za oskarja za film My Night with Maud (1969). Sledila sta filma, hvaljena s strani kritikov, Claire’s Knee (1970) in Love in the Afternoon (1972). Zelo znani so tudi štirje filmi, ki pripadajo seriji filmov The Tales of Four Seasons: A Tale of Springtime (1990), A Tale of Winter (1992) and A Summer’s Tale (1996) in Autumn Tale (1998).

Umrl je 11. januarja 2010 v Parizu.

Avtorica: Patricija Fašalek