Za najstarejši filmski festival na svetu velja beneški filmski festival, ki je bil ustanovljen leta 1932, danes pa je že kar nemogoče prešteti vse filmske festivale, ki se odvijajo po vsem svetu.
Filmski festivali so običajno večdnevni dogodki, ki v enem ali več kinih določenega mesta ali regije enkrat letno predstavljajo nove filmske izdelke. Poznamo tako mednarodne kot nacionalne filmske festivale, glede na usmeritve pa se osredotočajo bodisi na specifične regije kot tudi na mednarodne premiere, na določene žanre ali tematike. Vedno več je ožje usmerjenih festivalov, denimo festivalov kratkega filma, izključno dokumentarnega ali animiranega filma.
Večji filmski festivali novim oziroma manj znanim filmskim ustvarjalcem zaračunavajo določeno »vstopnino« za prikaz njihovih filmov na festivalu. Običajno je na festivalih v ospredju tekmovalni program, ki ga ocenjujejo različne žirije (te sestavljajo filmski režiserji, producenti, kritiki, toda ne nujno) in filmom podeljujejo različne nagrade oz. takšne ali drugačne vrste prepoznanja. Tekmovalnih sekcij je lahko več in se lahko delijo na glavni tekmovalni program, tekmovalni program dokumentarnih filmov, tekmovalni program avtorjev prvencev in podobno. Poleg tega se na festivalih znajdejo tudi filmi zunaj tekmovalnega programa, bodisi filmi pomembnih režiserskih imen, retrospektive in drugo.
Filmski festivali so kurirani dogodki. Festivalske programske ekipe bodisi iščejo svoje favorite in nove filmske talente po drugih festivalih ali pa se programski izbor izvede zgolj prek javnega poziva, na katerega filmski ustvarjalci pošljejo kopije svojih filmov in tako upajo, da bodo med nekaj izbranci.
Čeprav se filmski festivali v domišljiji nepoznavalcev običajno povezujejo z rdečo preprogo, filmskimi zvezdami, ki se po njej sprehajajo, in podobnim, je pri večini festivalov takšnega gala vzdušja precej manj, kot bi si mislili. Poleg filmov so v zadnjih letih na festivalih vzporedno v ospredju tudi tako imenovane filmske tržnice, ki so središče filmske industrije. Na tržnicah se predstavljajo filmi, ki so v procesu produkcije, pa tudi filmi, ki z njim še niso začeli, saj na njih šele začnejo iskanje koproducentov in financerjev. Udeležujejo se jih tako ustvarjalci – režiserji in scenaristi – kot tudi producenti, producentsko-režiserske ekipe in produkcijska podjetja, distributerji in prodajni agenti iz celega sveta. Med drugimi sta v zadnjem času na filmskih tržnicah pogosta kupca Amazon in Netflix.
Poleg tržnic so na filmskih festivalih pogosti tudi razvojni programi, izobraževalni programi in programi mreženja. Poznamo razvojne programe za celotne filmske izdelke ali izključno za scenarije. Najbolj znani izobraževalni program je zagotovo berlinski Talent Campus, kjer se vsako leto kali več kot dvesto mladih režiserjev, scenaristov, producentov, direktorjev fotografije, igralcev in kritikov, program pa ima svoje regijske oz. podružnične programe tudi na sarajevskem filmskem festivalu, na festivalih v Beirutu, v Buenos Airesu, v Guadalajari, Južni Afriki in Tokiu.
Zgodovino filmskih festivalov umeščamo na evropska tla; po 2. svetovni vojni so se poleg beneškega začeli pospešeno razvijati tudi drugi festivali, kasneje pa se je fenomen razširil po vsem svetu. Čeprav lahko ob vzniku filmskih festivalov v Evropi govorimo o svojstvenem protipolu Hollywoodu, torej o nasprotju med umetnostjo evropskega filma in pop kulturo Hollywooda, med filmom kot visoko kulturo in množično zabavo, med (sprva) državnim financiranjem in studii, med evropskimi avtorji in hollywoodskimi zvezdami, to ne pomeni, da Hollywood na njih ni imel oz. še vedno nima vpliva. Filmski festivali so bili v preteklosti, ko so predstavljali pretežno nacionalne filmske programe, neuradna prizorišča različnih geopolitičnih interesov, podobno pa imajo, čeprav manj opazno, tudi danes festivali pogosto močne politične vplive.
Marijke de Valck v svoji študiji »Film Festivals: From European Geopolitics to Global Cinephilia (Film Culture in Transition)« opredeljuje tri zgodovinske faze razvoja filmskih festivalov: prvo fazo opredeljuje od pojavitve beneškega filmskega festivala leta 1932 do 1968, ko so družbeni preobrati zaznamovali tako beneški festival kot festival v Cannesu, oz. do leta 1970, ko so preobratom sledile reorganizacije festivalskega formata, ki je do tega obdobja veljal za nekakšno razstavo nacionalne kinematografije. Drugo fazo opredeljuje kot obdobje neodvisno organiziranih festivalov, ki so delovali kot zaščitniki filmske umetnosti in posredniki za filmsko industrijo. Temu po letu 1980 sledi profesionalizacija in institucionalizacija filmskih festivalov, ki se je do današnjega dne le še razmahnila.
Seznam desetih svetovno pomembnih filmskih festivalov si lahko preberete v prispevku Seznam: Deset svetovno pomembnih filmskih festivalov.
Avtorica: Petra Meterc
Fotografija: 65th_venice_film_festival.jpg
Naslovna fotografija: Travis Wise: Sundance Film Festival
