Ob besedni zvezi animirani film veliko ljudi pogosto zamahne z roko in zavzdihne: “Aha, risanke!”, čemur ponavadi sledi še: “Tega ne gledam več, to sem prerasel_a.” Na žalost nam to nakazuje zelo slabo poznavanje področja, ki je v Sloveniji in še marsikje drugod degradirano na podlagi slabih možnosti predvajanja na televizijskih programih, ki se v prvi vrsti osredotočajo na otroško publiko. S tem se zgodi cikličen proces, o katerem je govoril že Walter Benjamin in ki gre v primeru animiranega filma v Sloveniji nekako tako: televizijski uredniki naročajo animirane filme, ki se vrtijo v programih, namenjenim otrokom. Odrasla javnost jih ne gleda, ker je njihova vsebina prilagojena otrokom oziroma ni dovolj zahtevna, da bi mentalno izzvala starejše. Otroci večinoma delajo stvari “za otroke”, ki torej odraslim niso dovoljšen izziv, so preveč enostavne oziroma so šele priprava na “resnično življenje”. Tako se odraslim lahko zazdi, da je tudi gledanje animiranih filmov priprava na “prave” filme, torej igrane filme. Ker so med temi odraslimi tudi uredniki televizijskih programov, ki so te vzorce ponotranjili, sami ravnajo enako in cikel se ponovi. Vsake toliko na trg pride kakšen animirani film (predvsem ameriške, Disneyeve ali Pixar produkcije), ki je tako rekoč “zabava za vso družino”: ob njem lahko ob pisanih in štorasto zabavnih likih, ki temeljijo na situacijski komediji, uživajo otroci, ob besednih zagonetkah pa se zabavajo tudi odrasli, ki razumejo skrite pomene.
K sreči obstajajo tudi animirani filmi “za odrasle”. Svoje minutaže na televiziji ponavadi ne dobijo, pot do kinematografov iz Art kino mreže pa vsem ni tako bližnja, še manj domača. Tudi delitev na animirane filme “za odrasle” ali “za otroke” je v prvi vrsti plod marketinških vzvodov. Bolje bi bilo, če bi govorili o zahtevnosti vsebin, ki jo starejša oseba lažje razume od mlajše, vendar se to povsem razlikuje od posameznika do posameznika. Kljub temu se ni izogibati predvajanju zahtevnejših tematik otrokom, vendar je priporočljivo, da so le-te pospremljene s pogovorom, ki tematike pomaga razumeti. Na Japonskem, enem od močnejših trgov za animirane filme, je prav tako prisotna močna delitev, kjer se filmi delijo ne le na “otroške” in “odrasle”, ampak tudi na tiste, namenjene najstnikom, in tiste, namenjene najstnicam. Kar nas ponavadi pritegne k gledanju posameznega animiranega filma pa je navsezadnje vendarle zgodba, način izdelave in včasih tudi žanr. Kvalitetno narejenih animacij nima smisla stigmatizirati in si jih ne ogledati zaradi nalepke, ki jo priporoča trg zaradi boljše prodaje.
Kako nastane animirani film
Animirani film je vsak film ali del filma, ki je narejen “slikico po slikico”. Posamezne slikice se nato predvajajo v zaporedju, ena za drugo, kot jih postavimo v sekvenco. Na eno sekundo animiranega filma se zavrti od 24 do 26 sličic, v novejših produkcijah tudi do 48 sličic na sekundo, s čimer prevaramo naše oči in možgane, ki takšno hitro sledenje posameznih sličic razumejo kot gibanje.
Gre za navidezno oživljanje lutk, predmetov ali risanih figur s premikanjem oziroma gibanjem le-teh. Beseda animacija izhaja iz latinske besede animus, katere prevod pomeni duša, torej z animiranjem “dajemo dušo” predmetom, lutkam oziroma protagonistom filma.
Katere tehnike poznamo
Animirane filme ali krajše animacije ponavadi razlikujemo glede na tehniko, s katero so bili le-ti narejeni. Poglejmo nekaj najbolj osnovnih tehnik.
- Ena od teh podzvrsti je risanka, torej animacija, ki je bila narisana. Primeri risank so klasične disneyjevske animacije od Sneguljčice (1937) pa vse tja do Medvedka Puja (2011), ki so bile narisane z roko. Prav Disneyjeva produkcija je močno vplivala tudi na japonske animeje. Kot posledico lahko še danes opazimo telesne proporce, ki bi jih v realistični upodobitvi uporabili za prikaz otrok (npr. glava je v primerjavi s telesom večja, kot bi bila pri odraslem človeku), liki so tipskega izgleda, oči so velikanske …
- Poznamo tudi stop-animacijo ali po angleško stop-motion, ki so jo izmojstrili na Češkem, kamor tudi domači stop-animatorji pošiljajo izdelovat svoje lutke, saj jih naredijo bolje in ceneje kot v Sloveniji. Češke stop-animacije so bile in še vedno so popularne tudi pri nas. Spomnimo se na primer dvojca iz kratkih serij A je to: Pat in Mat. Trenutno je med bolj popularnimi sicer angleški stop-motion Bacek Jon, ki prihaja iz istega produkcijskega studia (Aardman Studio) kot Kokoške na begu. Največkrat nagrajena slovenska izdelovalca animiranih filmov pa se prav tako ukvarjata s to formo animacije: Kolja Saksida je s kratkimi filmi o človečku Koyii začel že leta 2011, Špela Čadež, ki je z Bolesom prav tako prejela lepo število mednarodnih nagrad, pa je stop-animacijo naredila celo za reklamo za serijo Oranžna je nova črna (Orange is The New Black) na Netflixu.
Stop-animacija je tehnika, pri kateri se objekt in sceno ob vsakem najmanjšem premiku fotografira, zato da se z zlepljenjem fotografij pridobi iluzijo premikanja. Naprej lahko stop-animacijo delimo na lutkovno animacijo, glineno animacijo, pikselacijo (kjer uporabljamo žive ljudi), itd., ki so poimenovane po materialih, s katerim delamo.
- Med pogosto uporabljenimi je tudi tehnika kolažiranja, ki je pravzaprav podvrsta stop-animacije, saj se prav tako vsak miniaturen premik fotografira. Od običajne stop animacije se kolaž razlikuje po tem, da gre za dvodimenzionalno sliko, zaradi česar mora biti fotoaparat obrnjen od zgoraj navzdol (z vidika tlorisa glede na delovno površino) in ne more prosto krožiti okoli predmetov, kot to lahko pri 3D stop-animaciji.
S kolažiranjem so nastali prvi animirani filmi na svetu. Naredil jih je argentinski animator in režiser Quirino Cristiani v času prve svetovne vojne. Danes se tehniko kolažiranja večinoma ustvarja s pomočjo računalnika, kjer se podobe skenira, namesto da bi se jih izrezovalo ročno. Dober primer razlike je pilotna epizoda serije South Park v primerjavi s kasnejšimi. Prva je bila narejena ročno, v naslednjih pa so zaradi lažje, natančnejše in predvsem hitrejše produkcije začeli uporabljati računalnik. Še zahtevnejša forma kolaž animacije je silhuetna animacija, pri kateri so podobe vidne le kot črne silhuete.
- Rotoskopiranje je tehnika, ki jo je leta 1917 patentiral Max Fleischer in je bila uporabljena tudi v kultnem animiranem omnibusu Heavy Metal (1981). Z rotoskopiranjem animatorji sledijo gibanju, ki je bilo posneto s kamero, z resničnimi igralci. Izvirni film je lahko direktno prerisan po igralčevih potezah ali pa je njegovo gibanje uporabljeno le kot osnutek gibanja, ki je nadalje uporabljeno v filmu za predlogo gibanja. Tudi rotoskopiranje štejemo k tradicionalnim tehnikam animacije.
- Zadnja od pomembnejših vrst animacije je računalniška animacija, ki prav tako zajema celo polje različnih tehnik, pri čemer jih povezuje orodje, s katerim se jih pripravlja – računalnik. Najenostavnejša poddelitev je razlikovanje med dvodimenzionalno in trodimenzionalno tehniko, pri čemer se dvodimenzionalna tehnika animacije osredotoča na manipulacijo podob, trodimenzionalna pa na ustvarjanje in grajenje virtualnih svetov, v katerih se liki in objekti premikajo in odzivajo en na drugega.
Zvok
Pri animiranem filmu moramo tako kot pri igranem filmu zelo paziti na sinhronizacijo zvoka in slike. Medtem ko lahko to pri igranem filmu storimo s pomočjo klape, moramo pri animiranem filmu posebej paziti na zvoke, ki jih dodajamo umetno in v posnetku še nimajo osnovne podlage, prek katere bi jih lahko presneli. Zvoke, kot so ptičje petje, šumi, efekti, glasba za ozadje in podobno ponavadi dodajamo v postprodukciji, ko je film že narejen. Govor se praviloma posname prej, zato da lahko animatorji potem premikanje ustnic prilagajajo posnetemu besedilu. Ko govorimo o sinhronizaciji v tuje jezike, pa je le-ta posneta naknadno, torej ko je celoten film posnet (tako zvok kot slika) in poslan v tujino. Pri tem mora sinhronizator paziti predvsem na dolžino časa, ki ga lik porabi za premikanje ustnic glede na dolžino besedila in pri tem poskušati ujeti izgovorjavo samoglasnikov, da bi govor izpadel čim bolj naravno.
Na zvok se tako pri animiranem kot tudi igranem filmu pogosto pozablja, kljub temu da je film avdio-vizualen medij in sta torej tako vidno kot slišno polje postavljena ob bok enakovredno in je tudi njun pomen za razumevanje poteka filma posledično enakovreden. Čeprav lahko v animiranem filmu močno manipuliramo z videnim, pri tem torej ne smemo pozabiti na zvok, kajti v dobi cenovno lažje dostopne vizualne opreme se razliko med profesionalno in ljubiteljsko produkcijo najlažje pogosto loči prav po zvoku. A več o tem ob kakšni drugi priložnosti.
Avtorica: Pia Nikolič
Naslovna fotografija: Francesco Madeo – Stefano Bessoni (italijanski animator)
