Literarna gradiva so bila od vsega začetka obstoja filma vir adaptacij. Najzgodnejše primere lahko vidimo že v adaptaciji Pepelke, ki jo je ustvaril Georges Méliès na podlagi zgodbe bratov Grimm leta 1899.
John Harrington je v svoji knjigi Film And/As Literature ocenil, da je kar tretjina vseh filmov, ki so bili kadarkoli posneti, nastala kot adaptacija romana, če pa upoštevamo tudi druge literarne forme, kot so kratke zgodbe in drame, se število dvigne na približno 65 odstotkov ali več. Skoraj vsa klasična literatura, ki jo učenci prebirajo v šolah, ima svojo filmsko različico v različnih jezikih in formatih, nekatere tudi v številnih verzijah. Vendar pa adaptacija ni le prepisovanje dialogov in postavljanje mizanscene, kar razočara veliko ljudi, ko se odločijo svoje priljubljeno literarno delo kasneje ogledati tudi na filmskem platnu.
Prednost branja pisanega besedila je zagotovo ta, da lahko karakterje spremljamo preko njihovega razmišljanja, doživljanja in občutenja: preberemo lahko, kar izrečejo ali mislijo in kar si drugi mislijo o njih, s tem da vse ostaja neslišno. Njihove postave si v domišljiji naslikamo – tudi če so nam znane informacije o njihovem izgledu, si jih vsak predstavlja drugače. V filmu pa pripovedovalec ni prisoten na enak način – tukaj nam kamera preko perspektive režiserja, uporabe montaže in ostalih elementov narekuje vzdušje, ki se ne ubesedi, temveč pokaže preko vizualnih elementov, ki se nas dotaknejo neposredno, medtem ko besede na nas vplivajo posredno.
Film je omejen z zunanjimi dejavniki: vprašanje proračuna, lokacije, časovnega pritiska, večje ekipe ljudi oziroma sodelavcev, ki tvori celoto in skupaj sproducira pomen, vse to vpliva na končni rezultat. Avtor knjige sporočilo, ki ga hoče predati, oblikuje sam – če odmislimo vse urednike, prijatelje, mentorje in ostale ljudi, preko katerih gredo prvi osnutki in nato celotno delo, preden končna verzija pride do bralca. Filmu moramo prišteti tudi notranje dejavnike, kot so razlike že v sami formi: omejenost dolžine in klasična pripovedna struktura, kateri sledi večina filmov.
Ker gre za dva povsem drugačna umetniška pristopa, katerih izkušnja je že a priori težko primerljiva, saj ni le zgodba tisto, kar naredi delo vredno konzumacije (stil pisanja definira izkustvo branja, medtem ko so vizualna sredstva in filmske tehnike bistvene pri gledanju filma), so te omejitve tudi dobrodošle: filmske ustvarjalce namreč spodbudijo h kreativnemu pristopu do same zgodbe, ki se lahko nato udejanji kot filmski presežek, če se le najdejo rešitve za ekspozicijo, gradnjo dramatičnih razmerij in demonstracijo psihičnega stanja karakterjev. Spremembe lahko nastanejo tudi zaradi želje po osvetlitvi določenih problemov, ki so relevantni za trenutno družbeno dogajanje, spremembe v jeziku starejših romanov zgodbo približajo gledalcu itd.
Štiri vrste adaptacij
Med leti 1994 in 2013 je kar 58 odstotkov najbolj gledanih filmov na svetu baziralo na popularnih knjigah, kot so Harry Potter, Igre lakote in Gospodar prstanov. Prenos literarnega sveta na filmsko platno bo zagotovo stalnica še naprej, Hollywood si je celo izmislil različne pristope, kako se lahko filmski ustvarjalci lotijo adaptacije. Poznamo štiri tipične vrste adaptacij:
- Posneto po resničnih dogodkih
Kadar vidimo izpis na platnu, ki pravi “posneto po resničnih dogodkih”, vemo, da moramo film jemati resno. Te magične besede Holivud uporablja že le vrsto let in so neke vrste garancija, da se bo tak film uvrstil med nominacije za Oskarja, četudi so bila dejstva močno prilagojena za filmsko različico. Razlog je povsem preprost: umetnost oponaša življenje in nikjer drugje ne moremo najti bolj privlačnih in zanimivih zgodb.
- “The Straight Adaptation”
Navdih za zgodbo se namesto iz knjig, ki jih ni nihče prebral, jemlje iz zgodb, za katere je že slišala velika večina ljudi. Na ta način si ustvarjalci zagotovijo, da bo film prinesel prave denarce v njihove žepe. Tak primer je Harry Potter, ki je postal svojevrsten hit in v blagajne prinesel 2,39 milijard dolarjev.
- Nemogoča adaptacija
Veliko literarnih del je prejelo oznako, da jih je nemogoče prevesti v drugo medijsko obliko, pa naj bo to zaradi posebne vrste pripovedi ali pa zaradi pomanjkanja tehnologije, ki bi lahko zgodbo prepričljivo vizualno upodobila. To pa seveda ne ustavi filmskih ustvarjalcev, da ne bi vsaj poskusili iz gradiva narediti svojo mojstrovino.
- Interpretativna adaptacija
Ko pride do adaptacije knjige v film, enostavno ne obstaja način, s katerim bi lahko zadovoljili vse. Zato se veliko filmarjev odloči za interpretativen pristop, kjer literarni vir uporabijo le za izhodiščno točko. To pomeni, da se osredotočijo bolj na estetiko ali vzdušje romana, namesto da bi natančno sledili poteku originalne zgodbe. Mojstrovina, ki je na ta način nastala, je na primer Apocalypse Now F. F. Coppole iz leta 1979. Gradivo je režiser črpal iz romana Josepha Conarda, Heart of Darkness, ki je bil objavljen leta 1899.
