»Včasih je tragedija življenja v Palestini tako velika, da se ji moraš preprosto smejati.« (Muayad & Rami Alayan)
FILMSKI SEMINAR ZA MLADE: ENOSTAVNO NORI NA FILM
Eva je članek spisala v okviru delavnice filmske kritike.
PRIKAZ TRAGIČNOSTI IN PROBLEMOV S ŠČEPCEM HUMORJA
Avtor: Eva Gajšek
Prvi celovečerec palestinskega filmskega režiserja, ki deluje v Jeruzalemu, Muayada Alayana, z naslovom Ljubezen, tatvina in drugi zapleti (Al-hob wa al-sariqa wa mashakel ukhra, 2015) se vrti okoli glavne osebe, palestinskega roparja avtomobilov, ki po nesreči ukrade avto, v prtljažniku katerega skrivajo ugrabljenega izraelskega vojaka.
Iz zgodbe izvira tudi sama komičnost, ki je vse prej kot lahkotna. Gre za komične efekte, ki nastajajo v skrajno težkih življenjskih razmerah in s katero drugače nevzdržna življenjska situacija postane znosna. Tako v filmu čedalje hujši zapleti antijunaka kljub svoji občasni komičnosti v svojem bistvu ostajajo tragični.
Zgodba glavnega antijunaka Mouse, ki jo film prikazuje linearno in brez časovnih preskokov, prikazuje problematiko življenja v srednjih letih na treh ravneh.
Najbolj daljnosežna v smislu družbe je tu družbeno-politična problematika. Gre za palestinsko-judovske odnose in za junakovo odločitev, na kateri strani bo pristal. Od junaka, ki ga zanima reševanje lastne kože, je nenadoma zahtevano, da se opredeli: ali bo pomagal »svojim« ali pa bo pomagal tistim, ki mu lahko ponudijo več.
Na drugo mesto glede na družbeno razsežnost lahko postavimo družinsko problematiko, ki jo film prikazuje; natančneje gre tu za odnos med očetom in sin. Oče vidi slednjega kot izgubljenega v družbenem in političnem sistemu, kjer nagrada za pošteno delo ni dobro plačilo, medtem ko sam poskuša vztrajati v tem nepravičnem sistemu in si v njem na pravičen način služiti kruh. Pri tem sporu ne gre le za očetovo razočaranje nad sinovimi življenjskimi odločitvami, temveč je prikazan tudi trk dveh miselnosti in vrednostnih sistemov: starejša generacija, ki vztraja in poskuša narediti najbolje, kar se da, iz težke situacije ter ceni tradicionalne vrednote, ter mlajša generacija, ki rešitev vidi ne v vztrajanju ali v spreminjanju, temveč v begu iz družbe, ki ji ne omogoča uspeha.
Tretja, najbolj intimna stopnja, so čustva glavne osebe, njegova ljubezen do poročene ljubimke. Ta je na videz celoten čas na preizkušnji, vendar se njena moč na koncu prikaže za neomajno: zaradi svoje ljubljene in njune hčerke pretrga vzorec bega – vsa njegova dejanja namreč črpajo motivacijo iz slednjega: avto ukrade, ker rabi denar, vojaka prav tako zamenja za denar, ki ga nameni za izdajo dovolilnice za izhod iz države. Vendar ko je na koncu soočen z izbiro med begom in življenjem svoje ljubezni, se odloči, premaga svoj egoizem in ji pomaga, kljub temu da za to dejanje plača z lastno svobodo in pristane v zaporu.
Tako je zaključek v filmu prikazan sicer kot ne ravno idealen za glavnega »junaka«, ampak je predstavljen v pozitivni luči: »družinica« ostane skupaj, sam glavni junak pa je tudi naredil korak naprej v svojem osebnem razvoju s tem, da se je zavestno odrekel svojemu egoizmu ter tako postal boljši človek.
Film je posnet v črno-beli tehniki. Ta odločitev na nek način še bolj poudarja neprijaznost in ostrost pokrajine in mesta v nasprotju z mehkobo človeških postav in obrazov, hkrati pa dokazuje premišljeno postavljene kadre, ki dajo samemu filmu dodatno estetiko.
Če povzamemo, gre za film, ki v sebi združuje kvaliteto in gledljivost, resno tematiko ter humor, vendar mu vseeno manjka nek dodatni korak, ki bi ga uvrstilo med tiste vrhunske, kar morda ni presenetljivo, saj gre za režiserjev prvi film
