To je zgodba o čakanju. Čakanju na odrešitev, pa naj bo ta v obliki rešilne konjenice ali pa smrti. Že res, da so gozdovi zeleni, a ostajajo zeleni nekje spodaj. Tako kot ostane upanje na to, da bo pomoč kdaj prišla.
Filmski seminar: Nori na evropski film
GOZDOVI SO ŠE VEDNO ZELENI
Avtorica: Maša Katarina Brecelj
Maša Katarina Brecelj je študentka Fakultete za družbene vede.
Avstrijci in Slovenci smo se znova združili vendar tokrat ne v monarhiji Avstro-Ogrske ampak pri produkciji novega filma pod režisersko taktirko Marka Naberšnika, ki se dve leti po Šanghaju (2012) predstavlja z novim projektom Gozdovi so še vedno zeleni (Die Wälder sind noch grün, 2014).
Julijske Alpe, avgust 1917, 11. soška bitka. Soška fronta je v svojih zadnjih izdihljajih, a boji so bolj krvavi kot kadarkoli prej. Do konca oktobra in Čudeža pri Kobaridu bo padlo še na tisoče vojakov. Trije avstro-ogrski vojaki so nastanjeni v opazovalnici visoko na pobočju Rombona, ki je zaradi svoje pozicije strateško zelo pomembna. Mladi in neizkušeni vojak Jakob Lindner se po treh mesecih na fronti, od tega je dva preživel v jarkih, v gorah počuti varnega. No, varnega kot se le lahko – že res, da v gorah odzvanja, občasen hrup sovražnikovih letal, granat in bitke, ki poteka pod njimi, a pravi boj se vendar odvija v dolini, v jarkih in blatu. Občutek varnosti se kmalu izkaže za lažnega, ko jih preseneti italijanski topniški napad. Lindner in stotnik Kopetzky preživita napad, a drugi je hudo ranjen in zaradi izgube desne noge nezmožen premikanja. Ukazi povelja so naj ostaneta na poziciji in počakata na okrepitev.
Če boste na tej točki začeli pričakovati zgodbo polno spektakla akcije in bojev v slogu filma Reševanje vojaka Ryana imam za vas slabe novice. Gozdovi so še vedno zeleni se od običajnih vojaških filmov razlikuje v tem, da je neizmerno tih. Tako tih, da vanj ne sodi niti glasba. Tišino trgajo le rezki zvok telefona in hude muke stotnika Kopetzkega, katerega stanje je iz minute v minuto slabše. To je zgodba o čakanju. Čakanju na odrešitev, pa naj bo ta v obliki rešilne konjenice ali pa smrti. Že res, da so gozdovi zeleni, a ostajajo zeleni nekje spodaj. Tako kot ostane upanje na to, da bo pomoč kdaj prišla. V gorah so le gole skale in porumenela trava in čeprav je nad vojakoma le nebo se kar dušita pod težo klavstrofobije in nemoči.
Zahvala za to gre čudoviti fotografiji Miloša Srdića (vojna ni črno-bela, vojna je barvna s sivim odtenkom) in zanimivemu kadriranju Marka Naberšnika, ki se v tem filmu izogiba detajlom in snema večinoma v velikem in bližnjem planu ter velikem totalu, tako da hkrati od blizu opazujemo njuno trpljenje in smo hkrati nekoliko odtrgani in izvzeti iz njega. Gozdovi so še vedno zeleni je stilsko in tematsko povsem drugačen od Naberšnikovih prejšnjih filmov, Petelinjega zajtrka (2007) in Šanghaja, ki sta filma dialoga in konstantnega dogajanja, sorodna pa jim vendarle ostaja osupljiva fotografija in zanimivi režijski prijemi. Kar rahlo zmoti je na trenutke nekoliko šibka igra Michaela Kristofa in tako kot se v Petelinjem Zajtrku odnos med Djurom in Bronjo zdi nekoliko neprepričljiv, velja enako za odnos, ki se je razvil med Lindnerjem in Kopetzkyim – odnos je tam, vendar ne tako globok in prepričljiv, da bi se komu utrnila solza.
Film je izšel ob 100. letnici prve svetovne vojne, kar je bila po besedah režiserja tudi želja celotne produkcije vendar pa se skok v sedanjost na koncu filma, ki je bil verjetno mišljen kot nekaj v stilu ‘hej, poglejte, vse se je res zgodilo! Izvolite klofuto realnosti!’ zdi povsem nepotreben saj ne doseže želenega učinka, kvečjemu prav nasprotno. Res pa je, da ljudje radi pozabljamo in splošno je znano, da se zgodovina rada ponavlja zato je pomembno, da se na vsake toliko časa spomnimo na dogodke iz preteklosti z mislijo na prihodnost.
V celoti je Naberšnikov film definitivno vreden ogleda, če ne drugega vas bo obšla želja, da bi se tudi sami povzpeli na vrhove Julijcev v vsej njihovi lepoti in še sami začutili duh dogodkov, ki so se tam odvijali sto let nazaj. Da bi le Soča še naprej tekla čista in da bi gozdovi ostali zeleni.
