2. edicija natečaja MFL: 12 jeznih mož

v Festivali/Film & jaz/Recenzije/Vsi prispevki

Ana Majcev je zasedla drugo mesto v srednješolski kategoriji na natečaju za Mlado filmsko kritiko, ki je potekala v okviru filmskega festivala Film na oko.

Žirija je svojo odločitev, zakaj si njena kritika zasluži 2. mesto, utemeljila z besedami: “Besedilo odlikuje pozorna analiza filmske scenografije in mizanscene ter posebna pozornost, ki jo posveča zgodovinski umeščenosti filma.”

12 jeznih mož

Ljudje smo pogosto krivi preveč površinskega dojemanja sveta. Zatopljeni zgolj v stvari, ki se nas neposredno dotikajo, se ne zavedamo svoje moči in vpliva, ki ga imamo na ljudi okoli sebe. Ulovimo se v zanko pasivnosti.

Žrten takega odnosa bi lahko kaj kmalu postal mladenič, ki so ga v Lumetovem filmu 12 jeznih mož sumili umora lastnega očeta. Njegova usoda je postala odvisna od dvanajst porotnikov, ki so se med seboj močno razlikovali. V sodniški sobi, kjer so se morali v nekaj urah odločiti o fantovi prihodnosti, so bili zbrani tako lažje vodljivi ljudje kot tisti s zelo trdnimi stališči, vzkipljivi posamezniki s skritimi osebnimi problem in umirjene introvertirane osebe, ki so svoje mnenje podajale zelo premišljeno. Skupna lastnost večine prisotnih pa je bila njihova želja, da bi z dodeljenim delom čim prej opravili in bi se lahko, brez večjih miselnih naporov, vrnili nazaj k svojemu ustaljenemu življenju. Na osumljenčevo veliko srečo pa je bil med dvanajsterico tudi mož, ki je podvomil v njegovo krivdo, in sicer porotnik številka 8. Trdnost dokazov ni jemal za samoumevno. O vsakem posebej je razmislil in preizkusil njihovo validnost. S svojo vztrajnostjo in izredno argumentacijo pa si je na svojo stran, korak za korakom, pridobival ostale porotnike.

Vse dogajanje, razen začetnih in končnih prizorov, je postavljeno v sodniško sobo in toaleto zraven nje. Ustvarjalcem filma pa je uspelo, da gledalci kljub temu ne dobijo občutka statičnosti. To so dosegli z domiselno uporabo vremenskih razmer, ki jih gledalec občuti skozi igro posameznikov in obenem s svojevrstno uporabo oken, ki ne predstavljajo le okraske na sceni, kot je to pogosto pri modernih holivudskih filmih, pač pa nam nudijo povezavo z zunanjim svetom in doprinesejo k celotnem vzdušju. Velike zasluge za dinamičnost filma bi poleg tega pripisala še venomer spreminjajoči se kompoziciji. Igralci namreč skozi gibe pripovedujejo zgodbo in postavitev uporabljajo kot podaljšek verbalnega.

Ljubiteljev filmov z “odprtim koncem” zaključek morda ne bo povsem zadovoljil, saj vloga dobrega človeka precej klišejsko ostane v rokah porotnika, ki se kot prvi zavzame za osemnajstletnika. Na koncu je celo simbolično v beli obleki prikazan kot “angel varuh”.  Bolj kot njegov lik me prepričajo tisti, ki jih skozi zgodbo postopoma spoznavamo in so zasnovani večplastno. Tudi takih pa v tej minimalistični mojstrovini ne primanjkuje.

Opozorila bi še na pomanjkanje raznolikosti v igralski zasedbi, ki v današnjem času več ne bi bilo sprejemljivo. Vsi nastopajoči so namreč beli moški. Skozi preučevanje zgodovinskih dejstev pa ugotovimo, da krivde ne gre zvaliti zgolj na ustvarjalce, saj so ti upodobili realno stanje na sodiščih v ZDA, vsaj v letu 1957, ko je bil film posnet. Danes se trudijo enakopravneje zastopati vse člane družbe. Upam, da se bo ta pozitivna praksa še naprej nadaljevala, tako v sodnih kot tudi v kino dvoranah.

Ogled filma priporočam vsem ljubiteljem kvalitetnih, estetsko dovršenih filmov.

Ana Majcen