Paragvajski scenarist in režiser Marcelo Martinessi nas s svojim tankočutnim celovečernim prvencem Dedinji (Las herederas, 2018) opominja na to, da nosi pojem zapuščine obširnejši pomen, kot bi si sprva predstavljali. Včasih so to prostorne sobane, umetnine, kristalni kozarci, srebrnina, dragoceni kosi antikvariatnega pohištva, v nekaterih primerih pa so to tudi s polknami zastrta okna tradicije.
Film, ki je požel že veliko uspeha tako na filmskih festivalih onkraj oceana kot tudi na evropskih tleh (z Berlinala je denimo odnesel nagrado za najboljšo igralko – Ano Brun v vlogi Chele, nagrado FIPRESCI in nagrado Alfred Bauer za film, ki odpira nove perspektive v kinematografski umetnosti), ni posebnost le zato, ker je usmeril pozornost na sicer precej obskurno paragvajsko kinematografijo, temveč predvsem zaradi večplastnosti zgodbe in čudovitega psihološkega prikaza glavnih ženskih likov.
V film vstopimo skozi priprta vrata, od koder skozi Cheline oči na skrivaj opazujemo nenavadno dogajanje v sosednji sobi. In še preden se na platnu pojavi njena podoba, že na svoji koži začutimo Chelino plaho prezenco, ki se kot duh potika po lastnem domovanju, kot da ji nič zares ne bi pripadalo. Tukaj že vrsto let živi z mnogo odločnejšo, ekstrovertirano Chiquito (Margarita Irun), ki je prevzela dominantno vlogo v njuni zdaj že dolgoletni, iztrošeni zvezi. V nasprotju s Chelo, ki se zdi zgolj opazovalka njenega lastnega življenja in se najraje zadržuje v zatemnjenih prostorih njune buržoazne hiše, je Chiquita zgovorna, družabna, predvsem pa glavna odločevalka glede poteka njunega življenja in njune lastnine. Zaradi denarnih težav namreč postopoma odprodajata vse njune podedovane dragocenosti. Ko mora sčasoma Chiquita zaradi finančne goljufije za nekaj časa v zapor, se Chela znajde v hudi duševni stiski. Težko je pozabiti bližnje plane izrazitega, široko odprtega pogleda, ki ga glavna igralka Ane Brun napolni s skorajda oprijemljivim strahom, in pravzaprav se zdi hiša, v kateri živi skupaj s služabnico, veliko hujši zapor kot tisti dejanski, v katerem je zaprta Chiquita. Preobrat v Chelinem življenju pa se zgodi z nenadno priložnostjo, ki se ji ponudi za taxi prevozništvo premožnih starejših gospa. S prevoženimi kilometri v njenem starem mercedesu se počasi prebuja iz otopelosti ter pridobiva samozavestnejšo držo in podobo, celo do te mere, da končno stopi izza priprtih vrat ter odločno postavi ceno za svojo imovino neznanim pripadnicam elitne družbe, ki stopajo po prostorih hiše in si ogledujejo domače omizje, kot bi bile na razprodaji.
Martinessija je pri ustvarjanju filma, kot navaja, zanimala „predvsem generacija lezbijk v šestdesetih in sedemdesetih letih, ki so odraščale ob diktatorskem zatiranju in so ponotranjile homofobijo sistema.“ Kmalu pa opazimo, da je igralska zasedba skoraj izključno ženska. Gre namreč za čudovit poklon ženskam iz represivnih družbenih sredin, ki so po mnenju režiserja, čeprav mnogokrat zatirane in diskriminirane, osrednje tkivo družbe. S filmom Dedinji odstira pogled in izpostavlja problem subtilnega nasilja tišine, s katerim so obdane, obenem pa ponuja upanje in pogled usmerja v prihodnost ter na spremembe, ki bi se lahko zgodile.
Tako smo v filmu s postopnim izginjanjem dragocenega podedovanega pohištva sicer priča razkroju družbenega statusa, ki sta mu nekoč Chela in Chiquita pripadali, vendar obenem predstavlja ta izguba tudi postopno osvoboditev iz spon tradicije. Chelina vožnja taxija ni samo premik k večji avtonomnosti, temveč tudi izpostavitev življenju onkraj štirih sten, v katerem je omogočena ponovna obuditev strasti, ki jo v filmu uteleša od Chele mnogo mlajša, svobodomiselna in zapeljiva Angie (Ana Ivanova). Življenjska strast pa je konec koncev ultimativno gibalo, ki ima moč, da posameznika privede k samouresničitvi in osebni svobodi.
Avtor besedila: Katja Likar
Vir fotografij: Arhiv Liffe
