Tematika odraščanja in najstniških težav je v filmu že dobro ustaljena tematika. Mehko blato (Es esmu seit, 2016) je prvi celovečerni film latvijskega režiserja Renarsa Vimbe in v ospredje postavlja prav najstnico, ki je z bratom prepuščena sama sebi sredi latvijskega podeželja. Skupaj sta prisiljena odrasti skozi noč, po tem ko jima umreta oče in babica, ki je zanju skrbela, mati pa se je v želji po boljšem življenju preselila v London. Film je prikaz surovih življenjskih pogojev, ki pestijo glavno junakinjo in njene bližnje ter se ne osredotoča le na problematiko odraščanja in ljudi, ki so se preselili v razvite države ali velika mesta s trebuhom za kruhom, temveč nam prikaže, kaj se medtem dogaja na drugi strani, v državah izseljevanja, in kakšne usodne posledice lahko za sabo pustijo migracije.
Že prva scena nas vpelje v melanholično vzdušje na latvijskem podeželju. Dva otroka se v turobnem jesenskem dnevu sprehajata po cesti z globokim blatom. Kmalu zvemo, da gre za Rayo (Elina Vaska) in Robisa (Andzejs Lilientals), najstnika, ki šele vstopata v svet odločnosti in odraslosti. Zanju skrbi babica (Ruta Birgere), ki je do njiju zelo ostra in ošabna. V šoli jima ne gre ravno najbolje, oba veliko izostajata, nabirata slabe ocene ter se vdajata popivanju alkohola (posebej Robis) in kraji. Ko jima umre babica, se njenega trupla znebita in o njeni smrti ne povesta nikomur. S tem se stvari začnejo na videz izboljševati, oba začneta več hoditi v šolo, Raya se udeleži tekmovanja iz angleščine in najde ljubezen. Osvobodita se babičine represije, s tem pa se morata postaviti na noge. Začneta živeti, kakor jima paše, oba postaneta očitno bolj srečna. Spremembo v njunih življenjih film nakazuje s subtilnimi spremembami v barvah – toni pokrajine prehajajo iz turobnih sivin v vse bolj živahne barve, ki odražajo njuno novo razpoloženje.
Vendar sprememba na bolje ne traja dolgo. Njuno obnašanje se poslabša in posledice neurejenega in težkega življenja se začnejo kazati vse bolj: Raya se med pripravami za tekmovanje iz angleščine zaplete s svojim profesorjem angleščine in uživa v novi ljubezni, njen brat Robis pa se začne vedno pogosteje opijati in kaditi. Raya kljub vsemu ohranja upanje, ki ga najde v osvojitvi glavne nagrade tekmovanja, potovanju v London, v čemer vidi odrešitev in priložnost, da se po dolgem času ponovno vidi z mamo, s katero praktično nima stikov, ter da ponovno vsi zaživijo normalno življenje v lepšem in boljšem okolju. S to zgodbo film odpre tudi tematiko preseljevanja Latvijcev na Zahod, kjer življenje deluje lažje in boljše, vendar se Rayine (in gledalčeve) sanje popolnoma razblinijo, ko se skupaj z njo prepričamo, da tudi v t.i. državah blaginje ni vse tako popolno, kot se zdi od daleč.
Dogajanje v filmu je prikazano zelo realistično, kar dodatno pripomore k temu, da gledalec sočustvuje in doživlja zgodbo glavne junakinje skupaj z njo in skozi njene oči. Predvsem pa je k realizmu prispevala dobra igra mladih igralcev, zlasti latvijske igralke Elīne Vaske, ki je Rayo, ki mora odrasti prezgodaj, upodobila izvrstno in prepričljivo. Na vse dogodke, ki se ji zgodijo v življenju, odreagira z neverjetno dozo umirjenosti in sproščenosti, saj je sedaj ona glava družine in čuti potrebo, da poskrbi zase in Robisa bolje, kot je to počela babica.
Režiser Renars Vimba je v preteklosti snemal predvsem kratke dokumentarce, kar se lepo kaže tudi v samem stilu filma, predvsem v posnetkih narave, obravnavanih tematikah (najstništvo in migracije), pomanjkanju dialoga, kar še dodatno pripomore k poudarjanju tesnobe in zapuščenosti podeželja, kjer se zgodba odvija, in glasbeni podlagi, ki jo v glavnem tvorijo zvoki iz narave. V njem ni nobenih fantazijskih elementov ali dvoumnih scen. Vse je prikazano jasno in realistično, v dokumentarističnem stilu.
Film nas z malo dialoga in naravno zvočno podlago popelje skozi vihar čustev in sprememb v življenju mladostnice. Skupaj z glavnimi liki se prebijamo skozi najtežja leta njihovega življenja ter dočakamo njuno končno zrelost v sklepnem delu filma. Ves film je posnet tako, da gledalca poveže s prelepo latvijsko naravo ter ustvari iluzijo, kot da prav tako sami stopamo po debelem blatu z Robisom in Rayo.
Avtor besedila: Vanja Dobrijević
Vir fotografij: Arhiv Liffe