15. seminar MAF: Tujec v paradižu

v Festivali/Recenzije/Vsi prispevki

Med utopijo in realnostjo

Na kakšen način lahko v migracijsko problematiko vstopa Evropejec, živeč v centru raja, ki za uživanje rajskih sadov ne potrebuje posebnega poguma, in lahko, kakor v epilogu vzpostavi protagonist, produkcijo dokumentarnega filma oplemeniti z vsoto, ki je za marsikaterega migranta nepredstavljiva? Na to vprašanje nizozemski režiser Guido Hendrikx poišče odgovor, ki se v morju upodobitev trpljenja drugega zdi kot avtentično izhodišče: skozi perspektivo evropske migracijske politike. Prek izseka čisto običajnega dne državnega pooblaščenca (Valentijn Dhaenens), ki nekje v Siciliji v sterilnem okolju učilnice sprejema prosilce za azil z vsega sveta, vstopimo v stičišče fikcijskega in dokumentarnega, znotraj katerega se soočita desničarska in liberalna retorika.

Image result for Stranger in Paradise. Guido Hendrikx

Čeprav bi se nam morda zdelo, da bi avtor za upodobitev tako radikalno nasprotujočih si pristopov potreboval več igralcev različnih profilov, režiser to kompleksnost realizira na način, ki uspe izraznost nasprotij še okrepiti. Film razdeli na tri poglavja, v katerih en sam igralec zavzema vsakič drugačen pristop: v prvem migrante prikazuje kot strošek in grožnjo socialnemu sistemu, v drugem jih sprejme odprtih rok in jih povabi k soustvarjanju nove Evrope, v tretjem pa jih hladnokrvno sooči z mehanizmom birokracije. Predpogoj za participacijo v tovrstni igri moči pa je izkrivljena podoba Evrope, ki se migrantom kaže kot ultimativni raj: kot prostor nudenja izobrazbe, zaposlitve in boljšega življenja. Ravno ta razpad med utopijo in realnostjo, ki je v resnici veliko manj gostoljubna, je nosilni steber celotnega filma: tako se film na trenutke zdi kakor igra šaha, v kateri šahovnico zapolnjujejo le kmetje in kraljica.

Med posameznimi akti vznikajo statične podobe italijanske pokrajine, ki z monumentalnimi spomeniki in vizualno retoriko simbolno načenjajo problem razpadajoče Evrope. Raj, kakršen se nam dozdeva, se seli v domeno stiliziranih fotografij; je le še reminiscenca, ki svoje mesto lahko najde zgolj v fikcijskem, oddaljenem, uokvirjenem. In kakor so si odtujene te podobe, smo si tujci tudi med seboj, oropani humanosti, podrejeni skrbi za lastno dobrobit. In čeprav nas Hendrikx s kamero in diktatom bližnjega plana vodi v popolno bližino obrazov prosilcev za azil, njen namen ni, da vzbuja empatijo, pač pa, da razgalja ter ustvarja prostor za gledalčevo opredelitev. Tako občutek nesorazmerja moči ne zaživi le na platnu, med množico upajočih in svetlopolto avtoriteto, katerega telesne karakteristike stopajo v očiten kontrast s temnopolto večino, pač pa seže tudi v dvorano. Gledalec je ob obilici med seboj nasprotujočih si argumentov, ki na tehtnico postavlja različne vidike iste problematike, izzvan, da se opredeli in prek tega spozna tudi samega sebe.

Image result for Stranger in Paradise. Guido Hendrikx

Film nam že čisto na začetku postreže z dokumentarističnim kolažem podob, med katerimi prav posebno mesto zavzame posnetek filmske dvorane, polne vedrih gledalcev (ki problematiko opazujejo z varne distance in se ob tem še zabavajo), v epilogu pa uvede še element samorefleksije. Opazujemo, kako se na ulici skupina temnopoltih pogovarja z igralcem o samem snemanju filma. Tako razgali dokumentaristično realnost, problematizira vprašanje moči med ustvarjalcem in njegovim subjektom, hkrati pa tudi ponovno preizprašuje vlogo in domet filma. Na vprašanje, ali bo film kako prispeval k izboljšanju njihovega položaja, Valentijn Dhaenens odgovarja: »verjetno bo dosegel le to, da bodo ljudje o tem malo več razmišljali.« Tako lahko rečemo, da film brez sprenevedanja uspe popolnoma doseči svoj namen.

Evelin Bizjak